Humanist, poznavalec medijev, zelo široko razgledan človek in novinar Delove Sobotne priloge, ki se je novinarsko izpopolnjeval na londonskem Guardianu, med podiplomskim študijem na univerzi Goldsmiths. Zdelo se nam je primerno, da ravno on pokomentira fenomen sovražnega in žaljivega govora, ki se je razširil v slovenskem javnem prostoru.
Kaj je žaljivi govor in kaj sovražni govor, je posplošena definicija, meja med enim in drugim pa ozka. Kje vidite razliko?
Če bi vprašali pravnike, bi verjetno dobili drugačen odgovor, ampak zame je pomemben predvsem namen. Od namena je odvisno, kako uporabimo neko besedo. Hočemo nekoga namenoma užaliti in ga prizadeti ali smo le ironični, sarkastični ali kritični? Ta razlika je zelo pomembna, saj je treba v javnem govoru vedno tehtati med dvema pravicama: svobodo izražanja in varovanjem dostojanstva. Danes lahko spremljamo dve skrajnosti: na eni strani pretirano politično korektnost ali celo cenzuro, na drugi občutek, da je v imenu domnevne svobode izražanja dovoljeno vse.
V ZDA so začeli knjige v srednješolskih in univerzitetnih učbenikih označevati z opozorili, da vsebujejo prizore, jezik ali oznake, ki utegnejo prizadeti bralce. Tako so se odzvali na pritožbe nekaterih študentov, da denimo romani Marka Twaina vsebujejo žaljiva poimenovanja Afroameričanov. Ni jih zanimalo, da je pisatelj uporabil jezik tistega časa in je opisoval dialoge med prebivalci ameriškega juga v devetnajstem stoletju. Podobne težave imajo ameriški komiki, ki si skoraj ne upajo več v živo nastopati pred študenti, ker je vedno kdo užaljen ali ima prizadeta čustva. Ta problem sta med drugim javno izpostavila ameriški komik Jerry Seinfeld in član nekdanje britanske skupine Monty Python John Cleese.
Je to problem?
Užaljenost in prizadeta čustva so lahko zelo spolzek argument. Cleese je povedal, da danes verjetno ne bi več mogli posneti večine legendarnih skečev, v katerih so smešili angleško konzervativno in razredno družbo, se norčevali iz nedotakljivih institucij … Svobodna javna kritika, ironija in satira so pomembne pridobitve demokratičnih družb. Če komediji in drugi umetnosti ne dovolimo družbene kritike samo zato, ker bi lahko koga prizadela, smo že nevarno blizu cenzuri. To ne velja samo za umetnost, ampak tudi za novinarstvo. Če je javna oseba užaljena zaradi kritičnega, a resničnega in argumentiranega medijskega zapisa, to ne sme biti dovolj dober razlog za prepoved takšnega članka.
Na drugi strani imamo ameriškega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa. On lahko javno laže, zmerja in žali celotne etnične skupnosti, širi stereotipe in neresnice o Mehičanih, zahteva njihov izgon in poziva k izgradnji zidu med ZDA in Mehiko. Če mediji nočejo objaviti njegovih izjav, jih obtoži cenzure ali se razglasi za žrtev politične korektnosti. Njegov namen pa ni legitimna družbena kritika, ampak manipulacija: nabiranje političnih glasov, kjer cilj opravičuje sredstva. Takšnih Trumpov je tudi v slovenski politiki vse več.
Občutek imam, da se pri nas stvari posplošujejo in da se vsaka stvar, naj si bo to žaljiv ali sovražni govor, izrablja za doseganje koristi?
V Sloveniji je definicija sovražnega govora zelo preprosta: tisto, kar delajo drugi. Enako velja tudi za korupcijo, zlorabo položaja in druge nedopustne družbene prakse. Sovražni govor je tisto, kar rečejo nasprotniki. Nikoli naši. Zato se skoraj nikoli ne zgodi, da bi politiki obsodili nesprejemljive javne izjave strankarskih kolegov ali se do njih javno opredelili. Sovražni in žaljivi govor je močno orožje političnega boja, ki se mu ne želi odreči nobena stranka, zato postaja vse bolj sprejemljiv. Pred desetimi leti si je javne trumpovske izjave privoščila samo nacionalna stranka, ki se je z nacionalistično retoriko ohranjala na robu parlamentarnega praga. Danes so to javna stališča velikih parlamentarnih strank.
Ne predstavljam si, s kakšnim argumentom lahko politiku, državnemu funkcionarju ali javni osebi opravičimo rasistične, nacionalistične in ksenofobne izjave. Ko javna oseba namenoma izreče neresnice in z njimi napada neko družbeno skupino, to ne more biti sprejemljivo, ne glede na to, kdo je tarča napada. Namen takega napada ni kritika, ampak politična manipulacija, s katero hočemo doseči politične ali ideološke cilje. Ne moremo reči, da se je politik samo malo bolj grobo izrazil ali svobodno povedal, kar misli. Ne. To je storil namenoma in njegov namen je bil napačen. Njegova beseda ima namreč veliko moč in lahko močno vpliva na življenje vseh državljanov, še zlasti na napadene družbene skupine. Takšne izjave so težje kot gorjača.
Informacije sprejmemo površno, ne da bi razmislili, kakšno težo imajo. Je to razlog razmaha neprimernega govora?
Ljudje se pogosto zelo refleksno odzivamo na impulze, na dražljaje, smo na avtopilotih. Politiki in oglaševalci to zelo dobro vedo, zato namenoma vzbujajo čustvene odzive. V javnem nastopanju ni več treba upoštevati komunikacijskih pravil, ki se jih nauči vsak otrok. Si predstavljate, da bi otrok v imenu svobode izražanja grdo zmerjal starše, babico ali sosedo? Zakaj takšno ravnanje dovolimo politiku? Zakaj ga dovolimo sebi na svetovnem spletu, še zlasti takrat, ko smo skriti za anonimnim vzdevkom? Ko takšen govor prevlada v družini, družina najverjetneje razpade ali razvije hude patologije. Enako je z družbo.
Kdo je odgovoren in kdo bi moral spodbujati k strpnejši družbi?
V vsaki družbi je seveda najprej odgovoren vsak posameznik, ampak noben človek ni osamljen otok, je že v 17. stoletju zapisal angleški pesnik John Donne. Ljudje se umerjamo glede na okolico: na starše, šolo, vrstnike, učitelje, šefe, zvezdnike, verske voditelje in politike. Višje mesto v družbeni hierarhiji prinaša večjo moč in z njo večjo odgovornost. Za spodbujanje strpne družbe so zato najbolj odgovorni tisti, ki imajo največ vpliva in največji dostop do javne besede: politiki, verski voditelji in uredniki v medijih. Ti postavljajo merila, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ni. Sovražne, žaljive in druge oblike družbeno nesprejemljivega govora bi bilo mogoče razmeroma preprosto zamejiti. Uredniki spletnih medijev in forumov lahko že s preprosto moderacijo preprečijo najhujše odklone – tako na spletu kot v televizijskih oddajah. A tega večinoma niso pripravljeni storiti, saj s kliki in gledanostjo ustvarjajo prihodke ali pa se bojijo, da jih bodo politiki obtožili cenzure, pristranskosti ali neuravnoteženosti. Zato je treba celo astronoma nujno soočiti še s kakim zagovornikom ploščate Zemlje, da bo prikazal nasprotna »dejstva«.
Veliko je govora o nedopustnosti neprimernega govora, nič pa se ne spremeni. Kje vidite razlog?
Po drugi svetovni vojni so se zavezniki vprašali, kakšno družbo je treba zgraditi, da ne bo človeštvo že čez nekaj let začelo nove vojne, tokrat jedrske. Politiki so se povezali z intelektualci: zgodovinarji, sociologi, ekonomisti in političnimi filozofi, ki so analizirali razloge za vzpon nacizma in fašizma.
Prevladal je precej močan konsenz, da je bila za drugo svetovno vojno kriva velika gospodarska kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja iz vzpon političnega populizma, ki je nagovarjal nezadovoljne in prestrašene množice. Takšen scenarij so poskušali politiki preprečiti z ustvarjanjem močnega srednjega razreda, potrošništva in idejo odprte družbe, ki jo je zagovarjal politični filozof Karl Popper. Takšna ideologija je zadnjih petdeset let razmeroma uspešno preprečevala nove globalne vojne, a je temeljila na obljubi neomejene gospodarske rasti, postkolonializmu in izkoriščanju naravnih virov, česar človeštvo verjetno ne more več vzdrževati.
Takšnega premisleka si danes ne znamo predstavljati. Evropo vodijo pragmatični birokrati, šibki politiki ali populistični avtokrati. V evropski politiki ni posameznikov, kot sta bila Winston Churchill ali Vaclav Havel – politikov, ki bi bili hkrati tudi intelektualci. Nihče se ne ukvarja z velikimi vprašanji, v kakšni družbi hočemo živeti. To odraža tudi javni govor domačih politikov. V sedanjih okoliščinah je nagovarjanje prvinskih čustev in strahu zelo uspešna politična strategija. Vendar je takšna politična zmaga že hkrati poraz odprte družbe.
Zakaj politiki svojim privržencem, ki uporabljajo neprimeren govor, ne rečejo, »ne bodite primitivni«?
Prvi razlog sem že omenil: ker naši nikoli ne uporabljajo neprimernega govora. Primitivni so vedno samo nasprotniki. Poleg tega so politiki večinoma preračunljivi: hočejo biti izvoljeni, nato pa obdržati mandat. Hočete slišati, da boste pod mojim mandatom živeli bolje? Da bom pregnal tujce iz prehodnih centrov in poskrbel za varnost pravih Slovencev? Ali naj vam priznam, da se morda nikoli več ne bomo vrnili v leto 2005, ko so vse evropske države s poceni krediti spodbujale potrošnjo, napihovale nepremičninski balon in se hvalile z veliko gospodarsko rastjo? Koga boste volili?
Moralni in politični kompas bi morala biti zelo jasna. Enostavno ni situacije, v kateri bi smeli nekomu javno reči »kuzla«, kar je nedavno doživela novinarka Jelena Aščić in kar je mogoče skoraj vsak dan prebrati na kakem spletnem forumu ali družabnem profilu. To so zmerljivke, s katerimi se obmetavajo skrajno užaljeni, prizadeti ali nezreli posamezniki. Prav tako je popolnoma nesprejemljivo ločevati ljudi na večvredne in manjvredne kategorije. O političnem ali ideološkem nasprotniku si lahko mislimo karkoli, samo ne tega, da ni človek – da zanj ne veljajo človekove in državljanske pravice. Zaradi beguncev smo lahko prestrašeni, zaskrbljeni ali jezni. Pravico imamo zahtevati večjo varnost ali pozvati vlado, naj omeji njihov pretok. Nimamo pa jih pravice imenovati golazen, ki jo je treba odstraniti. Za takšna poimenovanja ne sme biti opravičila ali racionalizacije. Če se nekdo utaplja, mu najprej pomagaš in šele nato sprašuješ, zakaj se je znašel v vodi. Vse to so najbolj temeljne humanistične postavke, a smo nanje pozabili že ob prvi resnejši krizi. Ki se je šele začela.
Kje so se stvari zalomile?
Sovražni govor je kot herpes. Skoraj vsi ga imamo v sebi, a večino časa ni škodljiv. Izbruhne šele takrat, ko odpove ali močno oslabi naš imunski sistem. Prav to se je zgodilo v družbi. Vsaka družba lahko prenese le določen delež kriminala, sive ekonomije, korupcije in sovražnega govora, preden začne razpadati. Imunski sistem ni zamejil izbruha nesprejemljivega govora. Ni ga izločil iz družbenega organizma ali osamil v karanteni. Proti takšni bolezni ni antibiotika – učinkovitega zdravila, ki bi hitro pozdravilo in okrepilo neko družbo. Je le dolga in naporna terapija, v kateri si morajo ključne družbene inštitucije – od politike in medijev do sodstva, stroke in šolstva – znova pridobiti izgubljeno zaupanje in zgraditi avtoriteto. Za nosilce družbene in politične moči zato ne smemo več iskati opravičila, kadar zlorabljajo javno besedo. Laž je laž, zavajanje je zavajanje in hujskanje je hujskanje. Takšnih sredstev ne opravičuje noben politični ali ideološki cilj.
