O slovenskem igralcu, ki je s svojim prepoznavnim glasom, s katerim je oživil različne risane junake, zabaval številne generacije, slovensko gledališko umetnost pa obogatil z več kot 150 vlogami, so spregovorili gostje večera: Součkova žena, operna pevka Milena Morača, režiser in dramaturg Alen Jelen, direktor Mini teatra in igralec Robert Waltl ter igralka Polona Vetrih. Pogovor je moderiral direktor Beletrine Mitja Čander.
Knjiga Glej ga, Součka! sledi kronologiji skoraj stoletnega obdobja, zaznamovanega z okupirano Ljubljano, delovnimi brigadami, samoupravljanjem ter razvojem gledališča, radia in televizije. Prek anekdot, spominov in izkušenj avtorja Jurija Součka bralci dobijo vpogled v zakulisje gledaliških in medijskih produkcij ter spoznajo avtorja kot človeka in umetnika. Njegova življenjska zgodba prikazuje pomembne spremembe v slovenski družbi in kulturi ter poudarja njegovo vlogo pri inovacijah in razvoju gledališke umetnosti.
»Zame ta knjiga ni zgolj knjiga, je spomin in svojevrsten spomenik življenju, delu mojega očeta. Do zadnjega diha je bil luciden, iskriv in ni izgubil svojega žara, kar se odraža tudi v zgodbah, ki so zapisane v zanj značilnem humorju. Obžalujem, da izida ni doživel, da bi lahko skupaj proslavili ta več kot desetletni projekt, tolaži pa me, da je s to knjigo še zadnjič povedal, kar je govoril skozi življenje: 'Pravega umetnika se ne da ubiti.' Prepričana sem, da bodo ti njegovi spomini navdušili ljubitelje gledališča in vse tiste, ki smo ga imeli radi. Glas Jurija Součka še dolgo ne bo potihnil,« je o delu svojega očeta in njegovi zapuščini povedala avtorjeva hči Hana Souček Martinc.
Glavni urednik Beletrine Urban Vovk je dejal: »Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živi, iskrivi in svetlikajoči se pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem. Pogled, ki me je spomnil na otroka v sebi, na tisto preteklo različico sebe, ki se je polnila in bogatila z liki, ki jim je Souček dal glas ali jih odigral, še bolj pa opominjal na to, kako pomembno je v sebi ohraniti iskrivega duha, ki nam pomaga verjeti, da je smrt le nekaj telesnega. Jurij Souček je imel v sebi tisto, kar mi je vsakokrat približalo to, prav to.«
