Petega oktobra obeležujemo svetovni dan učiteljev, ki imajo ogromen vpliv na vsakega posameznika. Mnogi učitelji se tega zavedajo in ravnajo v skladu s tem, so bili pa tudi naši znani obrazi deležni manj lepih stvari, ki so jih zaznamovale za vedno.
Voditeljica Jasna Kuljaj
Do učiteljev sem vedno gojila (straho)spoštovanje, ker se mi zdi prav, da imajo avtoriteto. No, če se je kdaj pripetila krivica, sem tudi dvignila roko, ampak načeloma se mi zdi prav, da se ve, kdo je glavni v razredu, in to je učitelj. Več jih je bilo, ki bi jih lahko izpostavila, ampak mogoče mi je bila ena najljubših profesorica za sociologijo in filozofijo Jana Ratkai na Gimnaziji Šentvid, ker nas je napeljevala na to, da je treba o svetu intenzivno razmišljati, si širiti obzorja in biti kritičen. To je zelo spodbujala.
Pevka in popotnica Ramona Irgolič
Petega oktobra je res poseben dan, ki nam omogoča, da se spomnimo na ljudi, ki so neizmerno zaznamovali našo pot. Ker sem se imela priložnost učiti v Nemčiji, kjer sem se rodila ter odraščala, v Sloveniji in na študijski izmenjavi na Portugalskem, so moji spomini zelo raznoliki, a prevladujejo izjemno topli in navdihujoči. Najlepši spomini so povezani s tistimi učitelji, ki so v meni vzbudili strast do jezikov, glasbe, spoznavanja sveta, umetnosti in športa. Še posebej živo se spominjam učiteljic nemščine in angleščine, ki niso poučevale le slovnice, temveč so nas prek jezika popeljale v drugačne kulture. Podobno navdihujoča je bila izkušnja na Portugalskem, kjer me je dr. Arthur Cavaco Paulo, šef laboratorija na Univerzi v Minhu, spodbudil, da sem se prijavila na dodatni projekt, kjer sem se naučila veliko več, kot je bilo prvotno načrtovano. A kot najsvetlejši zgled je moja učiteljica angleščine iz osnovne šole, gospa Sonja Votolen, ki je obenem umetnica in pisateljica. Pri njej se učenje ni nikoli končalo ob zvonjenju. V meni je vzbudila ljubezen do besede, do ustvarjanja in do tega, da se znanje prenaša naprej. Najlepše pri tem je, da sva še danes v stiku in se še vedno učim od nje. To kaže na resnično povezanost, ki presega okvire šole. Seveda, vsaka šolska pot ima tudi svoje izzive. Spominjam se, da je bila matematika v srednji šoli zame precej zahtevna. Včasih sem občutila, da moja potreba po počasnejšem razlaganju ni bila vedno povsem uslišana. A ta izkušnja me je naučila zelo pomembne lekcije: kako pomembno je, da vsak učenec dobi priložnost, da snov razume na svoj način. Danes to vidim kot dragoceno izkušnjo, ki je pokazala, da različni učni stili zahtevajo različne pristope. In prav to je lepota poklica – vsak učitelj ima priložnost prilagoditi se in navdihniti. Navsezadnje sem zaključila študij na Tehniški fakulteti v Mariboru, kjer ni manjkalo zahtevnih predmetov, kot so matematika, kemija, fizika in mehanika. To znanje me je pripeljalo do magistrskega študija, kjer sem postala magistrica znanosti. Dokazala sem, da je vse mogoče, če se hoče. In ko razmišljam o učenju, se spomnim, da najpomembnejše lekcije niso vedno prihajale le iz učbenikov. Nauk o potrpežljivosti in vztrajnosti sem na primer doživela na deski za supanje, lekcijo o pogumu pa pri paraglidingu. To so bili trenutki, ko sem se učila predvsem o sebi.
Glasbenik Kristijan Crnica - Kikifly
Občutek imam, da je delo učitelja eno izmed pomembnejših. Ne gre samo za učenje otrok, ampak tudi za njihovo vzgojo, da se naučijo odgovornosti in ljubezni do učenja, kajti učimo se vse življenje. Ena mojih lepših izkušenj je bila, ko sem deset let delal na osnovni šoli Lila. Otroci so vsako leto ob zaključni prireditvi, oziroma ko so imeli maturantski ples, pripravili govore za učitelje. Spomnim se enega, v katerem so povedali, da smo jim kot starši in da so zelo hvaležni, da smo jim odprli obzorja ter vzpostavili ljubezen do učenja. Jaz sem imel v šoli malo slabše in težje izkušnje. Enkrat me je učitelj tudi užalil. Imam namreč disleksijo, in kadar sem moral kaj prebrati, sem prebral narobe. Nekoč mi je neki učitelj rekel, da nikoli ne bo nič iz mene – takšna izkušnja in močan glas ostaneta v glavi vse življenje. Sem pa zaradi tega sam postal boljši učitelj in sem vzgajal otroke v tem, da verjamem v njih in stvari, ki jih delajo.
Glasbenica in voditeljica Darja Gajšek
Najlepše spomine imam na svojo srednješolsko učiteljico glasbe Aljo Šulić – mamo Luke Šulića, ki ga vsi poznamo kot člana dua 2Cellos. V meni je prepoznala talent, me spodbujala h glasbenemu ustvarjanju ter me vključevala v številne šolske in obšolske projekte. Prav ona me je tudi prva spodbudila k odločitvi, da se vpišem na konservatorij za glasbo, smer solo petje, ki sem ga potem obiskovala v času srednje šole in študija.
Glasbenik Rok Lunaček
Najlepše spomine imam na profesorico matematike v osnovni šoli. Bila je tudi moja razredničarka. Stroga zelo, ampak izredno pravična. Nikoli ne bom pozabil, da mi je dala priložnost popraviti oceno, ko si tega morda niti nisem zaslužil. No, ona je očitno čutila drugače. In sem jo! Občutka ob podpori z njene strani ne bom nikoli pozabil. To so ti mali veliki spomini, ki jih človek nosi vse življenje. Hvala, profesorica Razdrtič. Hvala!
Glasbenik Rok Piletič
Nikoli nisem imel slabih izkušenj z učitelji. Če sem bil kdaj kaznovan ali slabo ocenjen, je bilo to popolnoma in zgolj zaradi mene samega. In pravzaprav jim lahko dam samo kapo dol, od prvega do zadnjega, ki so bili na moji poti življenja in so me usmerjali, kjer so začutili moje potenciale. Tudi sam sem profesor razrednega pouka in vem, da to delo ni preprosto, je pa hkrati izjemno odgovorno in pomembno za vsakega. Spoštujmo učitelje in jim bodimo hvaležni.
Voditeljica in komičarka Lucija Vrankar
Imam res lep spomin na mojo učiteljico za angleščino iz osnovne šole. Vedno je bila nasmejana in polna energije. S svojim načinom učenja mi je približala tuji jezik. Posledično zaradi tega nisem imela strahu do komunikacije s tujci in sem se lažje odločila za delo v tujini.
Pisateljica Irena Svetek
Ko se spomnim na kakšnega učitelja, takšnega, ki mi je res ostal v spominu, se spomnim učiteljice Katje. Kadarkoli smo pri njeni uri pisali spise, sem bila skoraj vedno tista, ki je brala pred tablo. Enkrat mi je povedala nekaj, kar je ostalo z mano za vedno. Ko sem prebrala zgodbo, me je pogledala in rekla: »Vidiš, da je zgodba zgrajena kot hiša? Okna so dialogi, streha je humor, vrata so domišljija in zidovi sočutje. Če ni sočutja, se zgodi, kaj? Hiša se sesuje, zato se mora glavni junak vedno spremeniti na bolje in pokazati sočutje.« Tisti dan nisem nesla domov samo ocene, ampak tudi zemljevid za kasnejše življenje. Zato, ko zaškriplje stavek, vedno odprem okno, odklenem vrata in preverim, ali zidovi držijo. Včasih se kakšna stena podre, sama pa prizor popravim in grem naprej. Mogoče so bile prav besede moje učiteljice tiste, zaradi katerih sem pozneje začela zares pisati, ker sem na svoje zgodbe začela gledati kot na nekaj živega, kot na ljudi, ki jih imam rada in ob katerih se še vedno učim, kako biti bolj človeška.
