V njej praviloma obujamo spomine na hollywoodske superzvezdnike iz preteklosti, a tokrat jo odpiramo z našim, neponovljivim, legendarnim Jurijem Součkom. Umetnikom, ki ni potreboval velikih hollywoodskih studiev in prestižnih rdečih preprog, da bi postal legenda.
Jurij Souček je s svojim glasom, obrazom in igralsko prezenco zaznamoval slovensko kulturo, film, gledališče in radio tako globoko, da brez njega preprosto ni mogoče pripovedovati zgodovine našega prostora. Bil je igralec, ki je znal v enem samem stavku ujeti človeško toplino, ironijo, bolečino in humor. Njegove vloge so živele dlje od odrov, oddaj in filmov ter ostale z nami kot del skupnega spomina.
Čeprav je ustvarjal v slovenskem jeziku in za domače občinstvo, Jurij Souček brez dvoma sodi med klasične svetovne zvezde. Takšne, ki jih ne določa velikost trga, temveč teža njihovega talenta in vpliva. Zato se ga danes, dve leti po njegovem odhodu, spominjamo z enakim spoštovanjem in nostalgijo, kot jo namenjamo največjim imenom svetovne umetnosti.
To ni le poklon velikemu igralcu. Je tudi tiho priznanje, da imamo doma zvezde, ki s svojo veličino brez težav stopijo ob bok tistim, ki so jih kronali Hollywood in svetovni odri.
Ko je januarja 2024 umrl Jurij Souček, se je poslovila ena tistih osebnosti, ki niso zaznamovale le svojega poklica, temveč tudi čas. Njegov glas je desetletja spremljal poslušalce radia, gledalce televizije in ljubitelje gledališča, njegov obraz pa je bil domač tako v resnih dramskih vlogah kot v komedijah in otroških programih. Bil je igralec z izrazitim značajem, z redko kombinacijo discipline, humorja in notranje svobode. In predvsem človek, ki se nikoli ni jemal preveč resno.
Še v visoki starosti je ostajal miselno bister, duhovit in delaven. Koronski čas ga je sicer nekoliko ustavil, a ne utišal. Prav nasprotno. Obrnil se je k pisanju spominov in ob tem odkrito priznal, da ga pri biografijah kolegov moti predvsem enoličnost: »Ko bereš življenjske zgodbe igralcev, imaš občutek, da je bilo vse samo težko, grenko in krivično. Jaz pa vem, da je bilo v našem poklicu tudi ogromno smeha.«
Ljubljančan s češkimi koreninami
Čeprav so bile njegove korenine češke, se je imel Souček za Ljubljančana. Oče je leta 1927 kot gospodarski emigrant prišel iz Moravske, mama kmalu zatem. Doma so govorili češko, a Jurij se je slovenščine oklepal z značilno trmo. »Slovenec sem postajal tako, da sem vztrajno odgovarjal v slovenščini. Staršema to ni bilo vedno všeč, jaz pa sem vedel, kam spadam.«
V Ljubljani je živel vse življenje in se rad pošalil, da spada med tiste avtohtone Ljubljančane, ki jih je vedno manj.
Prvega nastopa ni nikoli pozabil
Kot otrok ni bil športnik. Bil je tih, zadržan, raje je bral. Njegov prvi nastop se ni zgodil na odru, temveč na ljubljanskem kolodvoru. Star komaj šest let je moral v češčini pozdraviti praške Sokole. Mikrofon, množica in lasten glas, ki je zagrmel po cesti, so bili preveč: »Pozabil sem besedilo in začel jokati. Z ozvočenim jokom vred. To je bil moj prvi nastop.« Trema ga od takrat ni nikoli zapustila. Spremljala ga je vse življenje, tudi v največjih vlogah.
Poklic si je moral izboriti
Čeprav se je kmalu pokazalo, da je nadarjen, doma nad idejo o igralskem poklicu niso bili navdušeni. Poklic je bil spoštovan, a negotov. Ko v gledališki blagajni ni bilo denarja, so igralci plačo dobivali tudi v poštnih znamkah. Starši so ga zato vpisali na trgovsko akademijo, ki jo je tudi uspešno končal. A oder ga ni izpustil. Igral je v amaterski skupini v Mostah, nastopal v Šentjakobskem gledališču in tam tudi prvič prejel nagrado.
Na radiu je dobil službo kot obračalec plošč, danes temu rečemo didžej. Program je potekal v živo. Vzporedno se je na skrivaj vpisal na igralsko akademijo. Dve leti je vstajal ob petih zjutraj, šel v službo, nato pa na predavanja. Resnico je doma povedal šele v drugem letniku.
»Najraje sem imel predavanja pri profesorju Brenku. Peljal nas je v kino Sloga. Tam sem se fino naspal.«
Drama kot institucija, ne kot dom
V ljubljanski Drami je bil zaposlen cela štiri desetletja in tam ustvaril več kot 150 vlog. Kljub temu nikoli ni govoril o gledališču kot o drugem domu: »Naša generacija je stare igralce preveč spoštovala, da bi si dovolila domačnost.« Tudi kadar so se igralci v obrekovalnici zadrževali ob kuhanju klobas, je med njimi ostajalo vikanje. Stare igralske legende so bile avtoriteta, skoraj nedotakljive.
Vloge, ki so premikale meje
Velikih, nosilnih vlog ni bilo veliko, a so bile odločilne. Kreon v Smoletovi Antigoni na Odru 57, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju, Komisar v Aferi Primoža Kozaka. »To so vloge, ki so spremenile mene. In nekatere tudi način igre v Drami.«
Pri Kreonu se je zavestno odpovedal zunanjim učinkom. Ni gestikuliral, ni kašljal, ni dodajal medmetov. Govoril je čisto besedilo in gradil razumski teater, ki je presegal takratni žlahtni realizem. Pri Virginiji Woolf sta z Dušo Počkaj odprla vrata psihološki, skoraj filmski igri, v času, ko režija še ni imela absolutne oblasti nad besedilom.
Komedije so bile njegovo posebno področje. »Komične vloge sem živel. Z dobrim partnerjem me je bilo na odru težko presenetiti.«
Pogum golote
Leta 1968 je postal prvi jugoslovanski igralec, ki se je na odru slekel. Danes nekaj samoumevnega, takrat pa izjemno pogumno dejanje: »Golota je lahko kostum. Ampak sram moraš najprej premagati.« Vadbo je vzel dobesedno. Med prazniki je hodil gol po praznem gledališču, pred čistilko in vratarjem. Predstava Arhitekt in asirski cesar je bila kljub razprodanim dvoranam po 27 ponovitvah umaknjena z repertoarja Male drame. Razlogi so ostali nepojasnjeni.
Ljubezen in življenje brez receptov
Svojo življenjsko sopotnico, operno primadono Mileno Morača, je spoznal pri delu v Mariboru. Med režijo Lizistrate, operne parodije Aristofanove komedije, je stekla elektrika, ki je ni nikoli več zapustila: »Očitno sva dobro ozemljena. Še vedno jo čutiva,« je povedal v intervjuju leta 2021.
Dolgo življenje
»Recepti za dolgo življenje so samo še v pravljicah.« Njegova mama je dočakala 96 let in še pri štiriindevetdesetih plezala po lestvi, da je obirala češnje. Sam pa je kot svoje vodilo vedno znova poudarjal preprosto misel: »Misliti naprej. Samo naprej.«
Jurij Souček je gledališču in občinstvu dal veliko. Del sebe je, kot je sam dejal, gledališče vzelo njemu in ga podarilo drugim. Prav zato je ostal. V vlogah, v glasu, v spominu. In v stavku, ki zveni kot nasvet in opomin hkrati: »Fantje, preveč resno se jemljete.«
Leta 2024 je posthumno izšla njegova biografija z naslovom Glej ga, Součka!, ki predstavlja dragocen in oseben vpogled v življenje enega najvidnejših slovenskih gledaliških in radijskih igralcev. Knjiga temelji na Součkovih lastnih spominih, zapiskih in razmišljanjih, uredila pa jo je Ana Ivančič. Delo ni klasična kronološka biografija, temveč živahen, mestoma duhovit in zelo oseben portret umetnika, ki bralca popelje od Součkovega otroštva v Ljubljani do bogate kariere v gledališču, na radiu in televiziji. Poseben poudarek je namenjen njegovemu odnosu do jezika, igre in glasu, s katerim je zaznamoval več generacij poslušalcev in gledalcev. Knjiga danes velja za pomemben dokument slovenske kulturne zgodovine in hkrati intimno umetnikovo slovo. Glej ga, Součka! ohranja njegov značilni duh, toplino in humor, zaradi česar ni le biografija, temveč tudi poklon izjemni ustvarjalni poti.
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
