Teja Lapajna, slovenska predstavnica v plemenskih bojih na Filipinih, razkriva, zakaj se rada bojuje. Lakota, utrujenost, psihološko breme? Adrenalin je močnejši, naj se prebudita moč in želja po zmagi!

Ujela sem ritem plemena in življenja na otoku. Spanje na bambusu je mučno. Težko je zaspati, od lakote me boli glava, želodec kriči. Prebudim se vsakič, ko se obrnem, na stranišče hodim po štirikrat na noč. Pogosto ob vrnitvi ne najdem več dovolj prostora v "postelji", zato moram spati na boku. Še bolj lačna, težko ponovno zaspim. Vesela sem jutranje zore, ki pomeni konec bolečin. Raztegnem razstavljeno telo in čez 10 minut že pozabim, da mi je bilo težko. Vsak dan je enako. Komaj čakam na zajtrk. Čeprav mi hrane primanjkuje šele en teden, se mi že pozna telesna šibkost.
Pošta v kači najavlja novo borbo za nagrado – hrano. Borbe so najlepši del Survivorja. Veselimo se snidenja z drugim plemenom, ki živi drugje. Ne vemo, kje in kako daleč živijo. Z njimi nimamo stikov, vidimo jih le med boji. Medsebojno komuniciranje je prepovedano, zato izkoristimo vsak pogled, ki si ga lahko namenimo, in za pogovor uporabljamo obrazno mimiko.

BOJ ZA HRANO
Čeprav smo šibki, nas vsakič pred borbo adrenalin dvigne. Gledalec ne more vedeti, kako se počutimo. Od lakote si izmučen in šibak, vendar te želja po zmagi dvigne. Izjemna moč, ki traja vso borbo, izgine takoj, ko se boj konča. Puf – in spet se počutiš, kot da si mrtev.
Med bojem za imuniteto se pokaže moj individualizem. V življenju stvari rada delam sama, da za napake ne morem kriviti drugega kot sebe. Na kolesu, v steni, na teku, med veslanjem ali triatlonom sem vedno sama. Vse je odvisno od mene. Naenkrat se znajdem v plemenu, v katerem je veliko govora o tem, koliko je kdo sposoben. Pedja, Luka, Višnja in jaz smo tiho. Ravno zato težko sprejmem poraz, zaradi Milene na "pajkovi mreži". Spoznam, da sem drugje kot običajno. Teja, si v timskem športu, ki ga nisi vajena, zmaga in poraz sta odvisna od vseh, ne le enega. To sprejmem, le tako grem lahko naprej.
Nagrada: hrana. Meso in zelenjava. Kako daleč gredo možgani. Nikoli si ne bi mislila, da se bom borila za košček mesa in zelenjavo. Hrana se deli pošteno. Vsak dobi enako, ne glede na spol. Borba za obstoj se nadaljuje, v to so vključene tudi posameznikove psihične sposobnosti, močno povezane s položajem, v katerem smo se znašli. Kruti Survivor v našem plemenu zahteva še eno življenje: Anino.