Dogajanje je zgoščeno v približno 24 ur in postavljeno na odmaknjen otok, kjer se štirje člani družine poskušajo znova ujeti po tem, ko se mlada ženska vrne iz bolnišnice, kjer so jo zdravili zaradi shizofrenije. Film velja za eno ključnih Bergmanovih del zgodnjih šestdesetih let in je prejel oskarja za najboljši tujejezični film.
Na sporedu bo v ponedeljek 26. januarja na TV Veseljak Golica.
O čem govori film?
Karin (Harriet Andersson) se skupaj z možem Martinom (Max von Sydow), očetom Davidom (Gunnar Björnstrand) in mlajšim bratom Minusom (Lars Passgård) umakne na počitnice v hišo na samotnem otoku. Na videz gre za poskus ponovne bližine in novega začetka, a kmalu postane jasno, da ima vsak od njih svoj notranji boj. Karinina bolezen je le najbolj vidna razpoka v družinskih odnosih.
Martin je zdravnik. Karinino stanje razume tudi strokovno, vendar se hkrati sooča z nemočjo in občutkom, da nad boleznijo nima pravega vpliva. David je priznani pisatelj, čustveno odmaknjen, pogosto odsoten in ujet v lastno ustvarjalno krizo. Minus je najmlajši in najbolj lačen očetove pozornosti. Prav zato je tudi najbolj zmeden v svetu odraslih, kjer se ljubezen pogosto kaže kot pogoj, ne kot varnost.
Ko se Karin začne znova umikati iz stvarnosti, film ne zdrsne v melodramo. Bergman natančno pokaže, kako se duševna bolezen prepleta z družinsko dinamiko. S krivdo, neizrečenimi pričakovanji, potrebo po nežnosti in strahom pred bližino. V eni najmočnejših plasti zgodbe se Karinina notranja stiska prevede tudi v duhovno hrepenenje. V občutek, da nekje »za steno« obstaja prisotnost, ki jo kliče. Bog, glas, znak, smisel.
Zakaj je film tako pomemben?
Skozi temno ogledalo pogosto označujejo kot prvi del Bergmanove trilogije o duhovnosti in krizi vere, ki se nadaljuje z Zimska svetloba (1963) in Tišina (1963). Bergman je kasneje sicer poudaril, da trilogija ni bila strogo načrtovana, vendar so filmi tematsko jasno povezani. Govorijo o človekovi samoti, o (ne)prisotnosti Boga in o tem, kako težko je resnično doseči drugega človeka.
Tudi naslov ni naključen. Nanaša se na biblični citat iz Prvega pisma Korinčanom: »… gledamo kakor v zrcalu, nejasno …«. To zelo natančno povzema Bergmanovo idejo. Svet pogosto doživljamo popačeno, v temi, z omejenim uvidom.
Film je pomemben tudi s filmsko-zgodovinskega vidika. Posnet je z izrazito komorno zasnovo, skoraj kot tridelna gledališka igra. Odlikuje ga fotografija legendarnega direktorja fotografije Svena Nykvista, zvočno podobo pa dopolnjuje glasba Johanna Sebastiana Bacha, ki doda občutek stroge lepote in notranje napetosti.
Film je prejel tudi prestižne nagrade
Film je leta 1962 prejel oskarja za najboljši tujejezični film, Bergman pa je bil nominiran tudi za oskarja za izvirni scenarij. Prikazan je bil na več pomembnih festivalih, med drugim v tekmovalnem programu Berlinskega filmskega festivala. Uradna Bergmanova stran navaja tudi, da je bil film švedski prispevek za Beneški bienale leta 1962.
Kot zanimivost velja tudi omeniti, da je to bil prvi Bergmanov film, posnet na otoku Fårö, kamor se je kasneje večkrat vrnil in tam ustvaril še nekaj svojih pomembnejših del.
Duševna bolezen, ljubezen in Božja tišina
Čeprav se film na prvi pogled vrti okoli Karinine diagnoze, se njegova prava moč skriva drugje. V tihem vprašanju, ki pritiska na vse štiri like: kaj sploh pomeni biti blizu? Ali znamo ljubiti brez pogojev? Ali znamo ostati, ko postane težko? In ali je Bog, če obstaja, prisoten kot tolažba ali kot molk?
Bergman ne ponuja lahkih odgovorov. Pokaže pa nekaj, kar je pogosto še bolj pretresljivo. Da se ljudje v isti hiši lahko ljubijo in hkrati drug drugega ne dosežejo.
