Bil je petkov popoldan in poletje pred vrati. V poslovnih prostorih podjetja, kjer sem zaposlena, smo sredi snemanja prispevka o tem, kdo je Teja Lapanja. Po telefonu sprejemam napotke, vendar ne vem več, s kom lahko sploh še govorim in kaj smem povedati. Ali snemalci vedo, da jutri zjutraj odhajam v Beograd in nato na Filipine?
Hitimo od pisarne do pisarne, lovimo sodelavce, da v kamero povedo kaj o meni, sledijo kolesarski posnetki, nato nekaj posnetkov teka in plezanja, piknik z domačimi … Vsi sprašujejo, ali sem izbrana za Survivor, kdaj grem na Filipine, jaz pa odgovarjam, da še ne vem ... Hja, nemogoče je bilo skriti pakiranje in zlaganje stvari v nahrbtnik.
KJE SI, TEJA?
V Beogradu dobimo prepoved pogovorov vse do Manile, ko smo tam, pa dezinfekcijsko masko čez obraz in popoln nadzor. Prvi pravi stik s civilizacijo in pogovor s sotekmovalci se je zgodil šele v majhnem avtobusu. Čeprav vedno družabna in vesela novih obrazov, sem zdaj padla v kruto realnost. Neznani obrazi in ogromno glasnih ljudi, a na srečo sem vajena azijskega okolja. Počasi se umirim in poskušam poiskati sorodno dušo. Takoj se ujamem s Srkijem, Bibijem in Dušanom. Medtem mine pohajkovanje po Manili, dvanajsturna vožnja z avtobusom, dve uri na čolnu in še dve na kamionu. Dolga in naporna pot, dež, mraz in nato pravi začetek Survivorja.
SREČNI V BLATU
Že smo v blatu in srečna sem, ko vidim, da nas domačini pričakajo s sadjem in rižem, saj nismo jedli od prejšnjega večera. Kmalu nas po navodilih voditelja Andrije razdelijo v dve plemeni, in ko mi po glavi begajo imena priljubljenih oseb, iz tulca potegnem vijolično rutko. Šok. V ekipi sem z ljudmi, na katere nisem pomislila, razen na Višnjo in Luko. Alfa moški, Pece, alfa ženska, Anita. Teja, kaj bom sedaj? Vse sem si predstavljala veliko bolj enostavno. Takoj se zavem, da se sotekmovalci ne zavedajo moje telesne zmogljivosti, temveč mislijo, da sem dama. Čeprav z nekaj grenkobe, se zgodi eden izmed mojih odločilnih trenutkov v Survivorju. Odločim se, da svojega (velikokrat alfa) značaja ne pokažem v celoti, da se umaknem v ozadje in delam tako, kot želijo tisti navidezni vodje. Vlečenje vrvi je bila do sedaj najtežja borba v mojem življenju. Spomnim se, da sem si govorila le, da ne morem verjeti, kako krut je Survivor. Pa vendar v borbo vložim vso svojo moč – zmaga je bila nekaj najlepšega. Mečemo se po blatu, četudi umažemo še zadnje čiste dele telesa. Nagrada je na pol zgrajen tabor in boljša hrana, a dež je noč spremenil v pravi pekel. Po bambusu smo se razporedili kot sardine, saj smo se le tako lahko greli. Vsi so bili glasni, jaz pa sem se stisnila k Nikoli in bila tiho kot miška. Sprašujem se, če sploh vedo, kako mi je ime … sem morda celo prva ali druga na spisku za izpad? Ampak to je vendar šov, ki mi je pisan na kožo! Tretji dan je pred nami prva borba za imuniteto. Nošenje skrajno težkega hloda in naša ponovna zmaga! In zanjo: totem, ogenj in obleke. Nepopisno smo bili veseli, sama pa sem skakala po sotekmovalcih, kot bi ravnokar zadela na loteriji. Namesto surovega riža sem končno lahko pojedla topel obrok, čeprav je štel komaj 10 žličk. Ja, obroke smo šteli po žličkah. En dan, trije obroki, trikrat po deset žličk kuhanega riža. Zaradi zmage smo imeli prost dan in dobila sem priložnost, da se bolj zbližam s sotekmovalci. Najbolje se razumem z Višnjo in Luko. Že naslednji dan nova borba, tokrat poraz. Izgubimo nagrado. Razpoloženje v taboru je negativno, prevladuje nervoza moškega, alfa dela ekipe. Sledi borba za imuniteto. Ponovno izgubimo. Moški, ki so doslej mislili, da je vse v mišicah, ne morejo verjeti, da smo izgubili drugo borbo zapored.
Čeprav sem bila na začetku ogrožena, dobim naenkrat v ekipi zelo pozitivno mesto. Dodatno se izkažem v borbi za osebno imuniteto in prvi plemenski posvet preživim z nasmehom na obrazu. Po dogovoru izpade Branka.
