TV Veseljak Golica v novo leto vstopa z novim ciklom filmskih klasik – s filmi enega največjih mojstrov svetovne kinematografije, švedskega režiserja Ingmarja Bergmana.
Filmi Ingmarja Bergmana niso samo filmi ali celo umetniška dela, švedska ikona se je pogosto lotevala globoke, pogosto boleče refleksije človeškega obstoja, vere, dvoma, ljubezni, osamljenosti in smrti. Bergmanov opus gledalcem ponuja priložnost, da se srečajo z avtorjem, ki je film povzdignil v filozofsko in psihološko umetnost, vmes pa si prislužil tudi devet nominacij in tri oskarje za najboljši tujejezični film. Na TV Veseljak Golica bomo lahko prihodnjih devet ponedeljkov preživeli v družbi Bergmanovih filmskih mojstrovin.
Poletje z Moniko (5. 1.)
Eden njegovih zgodnejših in najbolj prelomnih filmov, Poletje z Moniko, je zgodba o mladosti, ljubezni in hrepenenju po svobodi. Skozi poletni pobeg dveh mladih Bergman raziskuje iluzijo brezskrbnosti in neizogiben trk sanj z resničnostjo. Film je bil ob nastanku drzen in provokativen, danes pa velja za pomemben mejnik v Bergmanovem opusu.
Divje jagode (12. 1.)
Eden njegovih najboljših in najbolj znanih filmov je ganljiva meditacija o staranju, spominu in kesanju. Skozi potovanje ostarelega profesorja se razkrivajo zamujene priložnosti, čustvena odtujenost in vprašanje, ali je sprava s samim seboj sploh mogoča. Film je dostopen, a hkrati izjemno globok, zato pogosto velja za idealen vstop v Bergmanov svet, na berlinskem filmskem festivalu pa je dobil tudi zlatega medveda za najboljši film.
Deviški izvir (19. 1.)
Temačna srednjeveška zgodba o posestnikih, katerih hčer brutalno posilijo in umorijo, je pripoved o nasilju, krivdi, veri in maščevanju, odpira pa večna vprašanja o božji pravičnosti in človekovi morali. S svojo surovo simboliko je to eden najmočnejših Bergmanovih filmov, ki pa je zaradi nekaterih scen dvignil ogromno prahu. Mu je pa prinesel oskarja za najboljši tujejezični film na podelitvi leta 1961 in tudi številne druge nagrade.
Skozi temno ogledalo (26. 1.)
Film govori o družini, ki se mora soočiti z diagnozo shizofrenije pri ženi, hčeri in sestri, v filmu pa Bergman raziskuje duševno bolezen, družinske vezi in hrepenenje po bližini, tudi božji. Ta film številni strokovnjaki štejejo za prvi del trilogije o duhovnosti, ki se nadaljuje z Zimsko svetlobo in Tišino. Gre za izjemno pomemben del svetovne filmske zgodovine, saj Bergman leta 1961 brez olepševanja razgalja krizo vere in eksistencialno praznino sodobnega človeka.
Zimska svetloba (2. 2.)
Drama o duhovniku, ki je izgubil vero, a mora kljub temu opravljati svoje poslanstvo, se loti malce drugačnega odnosa do boga. Če je v filmu Skozi temno ogledalo, bog bil ljubezen, tokrat raziskuje, ali je razumevanje boga res tako preprosto, saj ga težko tako enostavno razložiti nekomu, ki je samomorilen. Film je kratek, a izjemno intenziven in velja za eno najbolj osebnih Bergmanovih del.
Tišina (9. 2.)
Zgodba se osredotoča na dve sestri, mlajšo čutno žensko z mladim sinom, in starejšo, bolj intelektualno usmerjeno in hudo bolno sestro, ter na njuno napeto razmerje, ko potujeta proti domu. Zadnji del trilogije odnose skrči na minimum – ostanejo samo telo, bolezen, nerazumevanje in popolna komunikacijska praznina, saj je tudi bog tiho. Akademiki so celo predpostavili, da sestri v resnici predstavljata dve nasprotujoči si plati ene ženske.
Sramota (16. 2.)
Vojna drama Sramota se dotakne tem moralnega razkroja, sramu, samoprezira in nasilja. Dom politično nevtralnih zakoncev, nekdanjih glasbenikov, ogroža državljanska vojna, film pa pokaže, kako ekstremne razmere razgalijo človekovo krhkost in sposobnost nasilja, tudi pri tistih, ki so se imeli za moralne.
Kriki in šepetanja (23. 2.)
Eden Bergmanovih vizualno in čustveno najmočnejših filmov je Kriki in šepetanja. Govori o treh sestrah in služinčadi, ki se spopadajo z rakom v zadnjem stadiju ene od sester. Pretresljiva zgodba o umiranju, sestrskih odnosih in nezmožnosti sočutja se tematsko dotakne vere, ženske psihe in iskanja smisla v trpljenju. V nasprotju s prejšnjimi filmi Bergman tokrat uporablja zelo nasičeno barvo, zlasti škrlatno, v sodelovanju s tišino in bolečino pa ustvarja skoraj operno izkušnjo, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.
Jesenska sonata (2. 3.)
Cikel se zaključi z mojstrsko Jesensko sonato, intimno dramo o slavni klasični pianistki in njeni hčeri, ki se po dolgem času spet srečata. Opisuje njune boleče pogovore o tem, kako sta si škodovali, film pa razkriva čustvene posledice zanemarjanja, ambicij in neizrečenih zamer. Velja za eno najbolj pretresljivih študij družinskih odnosov v filmu. V Jesenski sonati blesti Ingrid Bergman, to pa je bilo edino sodelovanje režiserja z eno najbolj vplivnih igralk v zgodovini filma in hkrati njena zadnja filmska vloga.
