Pred kratkim je namreč praznoval 15 let navdiha, kot je poimenoval poseben koncert, lokacija pa je bila ena najpomembnejših slovenskih dvoran – Gallusova dvorana Cankarjevega doma.
Žan Serčič ima za sabo neverjetnih 15 let kariere, od različnih koncertov do številnih hitov, še številčnejših oboževalcev, pa tudi največkrat predvajano slovensko skladbo, izdano v letu 2024. Vse to se je nedvomno kulminiralo v koncert v Cankarjevem domu. »Nekateri pravijo: 'Petnajst let že delaš?' Da, saj tudi sam ne morem verjeti, da je že toliko. Ampak kaj pa je 15 let? Jaz vsakemu glasbeniku lahko rečem iz svojih izkušenj, da je prvih deset let le to, da deluzionalno verjameš v to idejo in vse kaže na to, da se motiš. Ampak moraš vztrajati in verjeti, da enkrat pa bo. In po 15 letih lahko samo rečem hvala moji publiki, da lahko to delam, da lahko v bistvu živim od tega in sem glasbenik v Sloveniji, ki lahko polni take odre,« je ganjeno povedal Žan na koncertu.
Kako popularen je, priča tudi dejstvo, da je bil koncert razprodan mesece vnaprej. Ni bilo pa to samo praznovanje njegovih ustvarjalnih let, ampak tudi praznovanje 30. rojstnega dne. »Jaz sem edini, ki ima takšne žurke pred rojstnim dnevom. Ampak veste, kakšen občutek je? Najprej nisem mogel verjeti, potem pa, ko sem dojel čez dva tedna, da smo štiri mesece prej razprodali Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, so se mi počasi začele tresti hlače. Čakaj … zdaj Gallusova dvorana, drugačen program je treba pripraviti. To je najprestižnejša dvorana v Sloveniji in zdaj, ko si jo razprodal, moraš dati ljudem nekaj več,« je razkril svoje občutke.
In pri programu se je res izkazal. Petindvajset pesmi, več kot dve uri glasbe, več kot 1500 oboževalcev pod odrom in 14 vrhunskih glasbenikov na odru. Družbo so mu namreč poleg njegovega benda delali tudi člani skupin Cubismo in Balkan Boys, godalni kvartet C'est La Vie in spremljevalni vokal Ariana Lucas. Ker pa je to zelo pomemben koncert, so seveda bili živčki na vrhuncu: »Bili so zadnje mesece, čisto iskreno res. Imeli smo vaje, imeli smo priprave, 'režirke' in vse in bili so živčki. Ampak ko sem danes stopil v to dvorano in ko smo začeli igrati … Vedno se spomnim na prve dneve v moji sobi, ko sem prijel za kitaro in sanjal o tem, da bom enkrat stal na takih odrih. Zdaj sem tukaj, in ko se tega zavem, me oblije hvaležnost in ta hvaležnost je neizmerna moč za človeka, ki mu da neko samozavest in neko prepričanje – zdaj sem tu in zdaj je vse, kar lahko narediš, to, da daš srce na pladenj in da daš ljudem to, kar iskreno čutiš.« In vsekakor ga je dal na pladenj, saj je izvedel tudi skladbe, ki jih že dolgo ni ali pa jih sploh še ni izvedel v živo, prvič pa se je tudi »zlomil« na odru.
