Jeff, zakaj ste želeli posneti film Pravi pogum?
Zaradi bratov Coen. Odlična pisca sta. Njuni dialogi delujejo pristno in se skladajo z zgodbo, ki jo pripovedujeta. Sodelovali smo že pri Velikem Lebowskem (leta 1998). Za ta film ljudje mislijo, da je bilo veliko improvizacije, ampak v resnici je ves dialog po scenariju. Res sta neverjetna!
Igrate šerifa Petelina Cogburna, ki se zdi precej težaven možak. Ste se težko vživeli vanj?
Jaz nisem težaven (smeh). Mislim, da težaven možakar pomeni osoren, popadljiv in tak, ki ne mara ljudi. Jaz nisem takšen. Rad imam ljudi, sem zabaven in živahen. Nikakor nisem težaven. Petelin je čudovit lik, fascinanten. Na začetku je poln samega sebe in nedostopen, ampak izkaže se, da rad govori o sebi, verjetno hrepeni po družbi in rad pije.
V originalnem filmu iz leta 1969 je vaš lik igral John Wayne, ki je za to vlogo dobil oskarja. Je bil lik zato za vas še poseben izziv?
Ko sem poizvedoval, zakaj brata Coen sploh želita posneti novo različico tega klasičnega vesterna, sta mi rekla: "Ne delamo priredbe filma, ampak se zgledujemo po knjigi Charlesa Portisa." Prebral sem knjigo in ugotovil, o čem govorita. To je čudovita knjiga, zelo primeren material za brata Coen. V njej sem takoj videl film bratov Coen, ne filma Johna Wayna, zato med snemanjem nikoli nisem pomislil, kako je kaj naredil John Wayne.
Kaj je bilo za vas pri ustvarjanju tega filma najlepše?
To, da je bila moja hči Jesse moja asistentka, tako da je bila ves čas ob meni. Igra kitaro, poje in piše pesmi, med snemanjem je pripravila celo nekaj koncertov. Odigrali smo koncert v Santa Feju, čudovito je bilo!
V filmu se veliko jezdi. Verjetno vam to ni tuje?
Kje pa! Imam ranč v Montani in obožujem ježo. Ampak jezditi in se boriti je bilo kar težko. Saj sem vajen ježe, ampak ne z vajetmi med zobmi, dvema puškama v rokah in prevezo čez oko! Ta prizor sem najprej enkrat poizkusil na mehaničnem konju, potem pa je Joel ukazal: "Dovolj! Gremo zares!"
Kako se je vaše življenje spremenilo z oskarjem, ki ste ga lani prejeli za vlogo glasbenika v filmu Crazy Heart?
Pravzaprav se kaj dosti ni spremenilo. Dan po podelitvi sem šel nazaj na snemanje Pravega poguma, to je bilo to.
Kje ima kipec častno mesto?
Moja žena je zbrala vse moje nagrade in jih postavila na polico med kuhinjo in jedilnico.
Ko smo ravno pri vaši ženi: poročeni ste že 33 let!
Veste, to je bila ljubezen na prvi pogled. Moja najbolj cenjena lastnina je nekaj, kar nosim v žepu. Pred 36 leti sem snemal film v Montani in ves čas gledal neko čudovito dekle. Nisem mogel odmakniti pogleda z nje. Končno sem zbral dovolj poguma in jo povabil na zmenek. Zavrnila me je, ampak dodala, da je to majhno mesto in da se morda še srečava. Imela je prav. Spet sva se srečala, se zaljubila in postala je moja žena. Da dokončam zgodbo: 15 let po poroki sem prejel pismo maskerja iz tega filma. V njem je napisal: "Ko sem pregledoval neke stvari, sem našel fotografijo, na kateri prosiš domačinko za zmenek. Mislil sem, da bi jo morda rad imel." V žepu torej nosim dve fotografiji: ženin portret in posnetek točno tistega trenutka, ko me je zavrnila, ko sem jo prvič prosil za zmenek. Kadarkoli sem v dvomih, ali je ona res tista, s katero bi moral biti, se spomnim tega trenutka in še nekaterih drugih iz najine zveze – in vsi dvomi se razblinijo. To je moja vodilna ženska!
Ste že od nekdaj ljubitelj vesternov?
O, ja! Spomnim se očeta (Lloyd Bridges), ko je snemal vesterne, ko sem bil še otrok. Presrečen sem bil, če je domov prišel v kostumu. Obul sem njegov klobuk in škornje in poklical prijatelje, naj pridejo pogledat. Obožujem vesterne, vedno sem jih.
Vaši starši so bili igralci – je bilo igralstvo za vas zato samoumevno ali ste kdaj želeli početi kaj drugega?
Med odraščanjem sem želel biti glasbenik ali umetnik, kipar ali slikar. Na srečo mi je vse te konjičke uspelo ohraniti do danes. Ravno to je ena najboljših plati igralstva: da lahko pri njem uporabiš vse, kar si se v življenju naučil in te veseli.
Ali kdaj razmišljate o upokojitvi?
Sem in tja. Fino bi se bilo vsake toliko malce upokojiti in se nato vrniti na delo. To bi mi ustrezalo. Ampak dokler se ob tem zabavam, bom nadaljeval z delom. Za zdaj se še …
