Gospod Timberlake, v primerjavi z izumitelji Facebooka ste naravnost staromodno postali slavni kot popzvezdnik, ali ne?
Kaj pomeni popzvezda, sploh ne vem, to mi ne pove nič. Res pa je zdaj nov način, da postaneš znan. Pri tem sploh ne gre več toliko za slavo in vpliv, kar ima Mark Zuckerberg. Ne poteguješ se več za članstvo v kakšnem ekskluzivnem klubu, temveč da ustanoviš svoj klub, pri katerem si tudi sam takoj predsednik. To je čar Facebooka, vsakdo je zvezda v svojem univerzumu, vsako priredi svojo zabavo in povabi prijatelje.
Ali se vam ne zdi grozljivo, da se toliko podatkov steka v eno samo podjetje?
Težko mi je to dojeti, ker Facebooka sploh ne uporabljam. A glede na vse moje nevroze bi me to že navdajalo s strahom. Znano je, da sem precej zaseben človek, zato ne uporabljam socialnega omrežja. Svoje prijatelje lahko preštejem na prste ene roke, pokličem jih in se osebno srečam z njimi. Ne čutim potrebe, da bi bil ves čas z vsemi povezan. To ima bržkone opraviti tudi s tem, da sem edinec.
Toda prek svoje glasbe se povezani z ljudmi, kajne?
Da, vendar na drug način. Glasba je izrazna oblika in čudovito pri tem je, da se sčasoma naučiš nekaj ustvariti in potem to izpustiš. Kako se ljudje s tem ukvarjajo, je druga stvar.
Kot Sean Parker pravite, da ste podjetnik. Kaj bi zase rekli glede na to, da se ukvarjate z modo, glasbo in igralstvom?
Vidim se kot umetnik, čeprav se zavedam, da to pomeni tudi določen delež komercialnosti. Za umetnika v meni je to strašno spoznanje, toda dokler se tega zavedaš, stvari zmeraj lahko urediš tako, da ne zaideš v past.
Kako se glasbeno lotite igranja?
To je bistven element, vsak prepir med dvema osebama ima ritem, vsak glas zvok, ki se povezuje s čustvi. Ko se začnem ukvarjati z vlogo, si predstavljam glasbo k zgodbi, glasbo, ki bi jo ta človek poslušal. To je zlasti učinkovito, če so že dialogi tako muzikalični kot v tem filmu. Dialogi scenarista Aarona Sorkina imajo ritem klasične glasbe ali morda še bolj džeza.
Kaj razlikuje kamero od odra?
Zame je to isto, v obeh primerih igram vlogo. Tudi na koncertih ne gre za to, kdo sem, temveč za to, kaj hočem občinstvu pokazati. To je, kot v filmu, samo vloga.
Kako ste sodelovali z režiserjem Davidom Fincherjem?
Dobro sva se razumela, čeprav sem šel pogosto malo predaleč. Ko je rekel, to je dobro, torej gremo k naslednjemu prizoru, sem ga vprašal: ali si prepričan, ali ne bi mogli tega narediti še bolje, morda drugače?
Po 99 posnetkih za en kader?
Če si naredil že toliko posnetkov, potem lahko narediš še enega. Drugače je s projekti, pri katerih nimaš izbire in moraš najprej snemati, pri katerih moraš biti zmeraj hitrejši od snemalnega načrta. Če dobim samo tri posnetke, potem sem jaz tisti, ki reče: stojte, tu je še deset drugih stvari, ki bi jih rad poskusil.
Ob predstavitvi filma ste vi igralci poudarili, kako zelo ste uživali in da raje igrate pred kamero kot čakate v prikolici. Ali res ni nikoli trenutka, ko ste tako izčrpani, da ne morete več?
Do zdaj se to še ni zgodilo. Vsi smo bili navdušeni nad zgodbo in smo radi delali z Davidom. Nismo ga hoteli razočarati. Tudi atlet si pri teku ožuli noge, a se mu zdi to sprejemljivo. Pri igranju ni dosti drugače: več ko lahko izrazimo in vadimo, toliko bolje je.
Pri vaši glasbi ste na vseh ravneh povsem sami odgovorni. Ali vam ni težko podrediti se režiserjevi viziji?
Sploh ne, to je veliko laže, ker nimaš tolikšne odgovornosti kot jo ima režiser. Lepo je biti igralec in ne vodja igre. Rad imam, da me režiser vodi, da mi vse pove, čeprav je potem slabo. Ne želim, da je do mene popustljiv. Če režiser kot David pravi, da to ni dobro, potem hočem izvedeti, kako je to lahko dobro. S takšno ponižnostjo imaš večje možnosti, da delo dobro opraviš.
Film, ki ga boste kmalu snemali z Amando Seyfried, govori o družbi, v kateri je staranje odpravljeno. Bi si želeli življenje brez staranja?
Oh, želim si, da bi bilo to mogoče! Zjutraj sem se zbudil z bolečinami v kolkih in vratu. To me je neprijetno spomnilo na to, da smo umrljivi.
Napovednik filma Socialno omrežje in nagradno igro najdete tukaj!
