V kina prihaja film Triaža in okoli vas je spet precej hrupa.
Kakšnega pretiranega hrupa, hvala bogu, sicer ne čutim, me pa zadnje čase zelo pogosto doleti vprašanje, kakšen je Colin Farrell, kako je bilo sodelovati z njim … Kar malo smešno je, da me naenkrat toliko sprašujejo o nečem, kar je že zdavnaj za mano, saj smo film posneli že pred dvema letoma in po tem se je zgodilo že marsikaj …
Menda ste zadnja leta precej aktivni v tujini?
Ja, precej pestro je bilo. Lani sem posnel tri italijanske filme in enega ameriškega. Decembra sem s Caterino Murino, "Bondovim dekletom", na razglasitvi evropskih filmskih nagrad podelil nagradi za najboljšega igralca in igralko.
Pisalo pa se je o tem bolj malo.
Pač ni bilo zanimivo za medije. Ko odpreš kakšen časopis, tako in tako vidiš poplavo instant zvezdnikov. Medijska prisotnost se mi zdi danes bolj žalitev kot kaj drugega.
Ampak zakaj ljudje sploh gledajo te resničnostne šove in obožujejo instant zvezdnike?
To me ne zanima, ne ukvarjam se s tem, zdi se mi žalostno, da kljub vsej dobri ponudbi filmov in zanimivih dogodkov ljudje raje gledajo deset ekscentričnih butljev, ki so zaprti v neki prostor. To se mi zdi zelo bolno.
Kako ste dobili vlogo v Triaži? Zaradi režiserja Danisa Tanovića, s katerim ste posneli že Nikogaršnjo zemljo?
Me imate na sumu, da sem spal z režiserjem? (Smeh.) Danis mi je ponudil vlogo, prebral sem scenarij in sem jo sprejel. Vloga je res igralska poslastica. Igram kurdskega zdravnika dr. Talzanija, ki med kurdsko-iraško vojno v jami naredi improvizirano bolnišnico, v kateri mora zaradi ogromno ranjencev delati triažo, torej odločati, koga je vredno zdraviti in koga ubiti, ker so verjetnosti preživetja tako in tako majhne.
Psihično je vloga verjetno precej težka?
Meni so vse vloge enako težke in obvezujoče. Res opažam, da se čedalje bolj čutim odgovornega v vsem, tudi v igri. To očitno pride z leti (smeh). Nekoč sem bil večji vetrnjak, k stvarem sem pristopal lahkotneje, ampak v samem procesu dela nisem toliko užival, vedno sem čakal na premiere, reakcije … Zadnjih deset let se vse bolj zavedam, da je prav delovni proces tisto, kar me navdušuje. Premiere, odmevi, kritike … so samo "stranski učinki" dela pri filmu.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 14, izid 7. april 2010).
