Festival hoče biti največji festival na vzhodu, zato prisegajo na količino in predstavitev vzhodnoevropskih filmov. Letos so predvajali 226 filmov iz 64 držav, za najboljši celovečerec pa se je potegovalo 14 filmov.
Zmagal je prvenec Angel na morju (Un ange à la mer) režiserja Frédérica Dumonta. Ta belgijsko-kanadska koprodukcija govori o dvanajstletnem dečku Louisu (igra ga Martin Nissen), ki živi s starši in starejšim bratom ob morju v Maroku. Njegovo življenje se spremeni, ko mu oče zaupa skrivnost. Kritiki hvalijo poleg glavnega igralca, Belgijca Olivierja Gourmeta, ki je delil priznanje za najboljšega igralca z Američanom Paulom Giamattijem (igral je v filmu Mrzle duše režiserke Sophie Barthes), tudi odlično fotografijo snemalke Virginie Saint Martin. Nagrado za najboljšo igralko je prejela Danka Paprika Steen za vlogo v filmu Aplavz režiserja Martina Pietera Zandvlieta; igra igralko, ki se bori proti alkoholizmu in si prizadeva povrniti skrbništvo nad otroki. Z nagrado za najboljšega režiserja so nagradili Nemca Andreasa Dresena, ki je režiral komedijo Viski z vodko (Whisky mit Vodka).
V sporedu Vzhodno od zahoda so nagradili film Poldruga soba ali sentimentalno potovanje v domovino ruskega režiserja Andreja Hržanovskega.
Na festivalu je bilo veliko filmskih delavnic, seminarjev in okroglih miz. Dobitnika kristalnega globusa sta bila precej zgovorna. John Malkovich, eden od ustanoviteljev Steppenwolf Theatra v Chicagu, je razkril, zakaj še vedno rad igra v gledališču. "No, zakaj pa drsalci na ledu drsajo?" se je vprašal John. "Veste, Katarina Witt je že slavna in še vedno drsa … ampak v gledališču ne igrate, da bi obogateli. V gledališču igrate, ker morate igrati. Ker vas nikjer nič ne more tako obogatiti kot gledališče. To ni potreba in rad nastopam kjerkoli. Nedavno sem režiral na Dunaju."
Čeprav Malkovich dobiva priznanja po tekočem traku, si še vedno zelo želi delati z nekaterimi režiserji, na primer s Petrom Greenawayem, Raoulom Ruizom, Bernardom Bertoluccijem, Wernerjem Herzogom, Jimom Jarmuschem, Manuelom de Oliveiro in s kakšnim španskim režiserjem, ker ni snemal še z nobenim.
Španec Antonio Banderas, ki že več kot 20 let živi v Ameriki, pa je trdil, da se ni v tem času nič spremenil in da je pravzaprav tak poba, kot je bil, ko je zapuščal rodno Malago; vendar le prizna, da to čisto ne drži, saj pravi, da se ni veliko naučil o profesionalnem življenju, temveč o življenju samem. "Zame je bil Hollywood univerza o življenju, ne o igralstvu."
