Cameron, vajeni smo vas iz lahkotnih komedij v slogu Nori na Mary ali Počitnic, vaš glas poznamo iz Shreka, ampak s prihajajočim filmom My Sisters Keeper (še brez slovenskega prevoda) prehajate v drugačne vode, kajne?
Rada imam raznolikost, zelo dolgočasno bi bilo, če bi se pustila ujeti v večno iste kalupe. Tudi do tega, da bi mi ljudje prilepili nalepko igralke za določen tip vloge, mi ni, ne morem biti večno malce prismuknjena, ljubka blondinka. S tem bi si zvezala roke, tega pa si seveda ne želim. Sovražim tak scenarij.
V prihajajočem filmu igrate mater, katere hčerka ima raka. Kako ste se pripravljali na vlogo, najbrž ni bilo prav preprosto …
Čeprav sem samo igralka, ki se trudi čim bolje upodabljati svoje vloge, mi je bilo težko. Srečala sem več mater, ki imajo hudo bolne otroke. Pogovarjali smo se dolgo časa, presenečena sem bila, ko sem ugotovila, koliko energije imajo te ženske. Pozitivno gledajo na svet, v katerem jih je doletel tak udarec, kot je velika nevarnost, da izgubijo svoj največji zaklad. Zaslužijo si vse razumevanje, spoštovanje in pomoč, kar jih imamo na voljo. Same se ne bodo pritoževale, trudijo se živeti kar se da vsakdanje. Junakinje so, čeprav niti ena zase ne bo rekla, da se počuti kot taka.
Smem vprašati, ste ta hip samski?
Sem, a o tem ne premišljujem preveč. Doslej sem imela v življenju nekaj čudovitih ljubezenskih poglavij, a te zgodbe so se na neki točki preprosto končale. To je vse. Dokler se človek zaveda, da je tudi ljubezen lahko žal minljiva, ni s tem nič narobe. V takih trenutkih moraš pač narediti korak naprej. Če obstaneš na mestu in žaluješ, ali pa, še slabše, če poglavja ne končaš, postaneš zelo hitro nesrečen. To, da se s kom razideš, ni nujno slabo in tragično. Ampak mnogi se ne znajo izvleči iz pasti. Mislijo si: "Hej, s tem človekom sem že toliko časa, ne moreva se kar raziti." Ljudi je strah neznanega, novega, drugačnega. Potem raje vztrajajo pri čem, kar jih ne napolnjuje, namesto da bi se zbudili v nov dan, šli po novi poti. Zadovoljna sem, ker se mi zdi, da sem znala v svojih razmerjih ugotoviti, kdaj je treba narediti rez, ne da bi preveč trpela. Tudi danes sem srečna. Imam družino, ki mi daje ljubezen in varnost. Ne čutim pomanjkanja nežnosti, dovolj sem močna, da grem naprej.
Naj snubci torej odložijo šopke v kot ali je še vredno upati?
Odkrita ženska sem, priznam, da se mi niti ne sanja, kaj bo z menoj. Otroci, družina? Morda, če se bom tako počutila, če bo čas pravi, če se bo vse razpletlo v pravo smer. Ne delam načrtov, nisem oseba, ki bi imela vnaprej izdelan načrt za vsak dan do konca življenja. Imate kak predlog zame? Kje naj najdem moža? (Smeh.) Pustimo se presenetiti, kdove, kaj oziroma kdo me čaka za vogalom …
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 28, izid 15. julij 2009).
