Pripoved filma Državniške igre (State of Play), ki temelji na BBC-jevi miniseriji iz leta 2003, v glavnem deluje dokaj sveže, čeprav vsaj deloma obravnava tematiko, za katero se zdi, da je bila zares aktualna še pred izbruhom sedanje gospodarske in finančne krize.
Grožnja privatizacije celotnega področja ameriške domovinske varnosti, o kateri film govori, se pač bolj prilega obdobju popolne prevlade ekonomskega neoliberalizma in voljnega umikanja države pred pohlepnim napihovanjem zasebnega kapitala kot pa kriznemu času, ko se ponovno krepi vloga države celo v gospodarstvu, kaj šele v javni sferi. A na srečo se režiser Kevin Macdonald s sodelavci bolj kot sumljivim igram korporacije PointCorp z ministrstvom za domovinsko varnost posveča vedno aktualnemu in vse aktualnejšemu odnosu med mediji in politiko.
Kot je pred leti duhovito pokazala Levinsonova filmska satira Pasji dnevi, gre za kompleksen odnos, bolje rečeno za pravcato razmerje, ki temelji na soodvisnosti. Čeprav je politika umetnost prikrivanja, izmikanja, zanikanja, zamolčevanja, zavajanja in taktičnega, neopaznega obvladovanja realnega prizorišča, medijska sfera pa se opira na veščino prikazovanja, predstavljanja, uprizarjanja, ustvarjanja fiktivnih svetov in spektakelskih učinkov, imata vendarle marsikaj skupnega. Obe živita od videzov, pri tem politika prikriva, maskira in prilagaja dejstva, medijska sfera pa ustvarja fikcijske svetove, se pravi, da se lahko v konkretnih okoliščinah lepo dopolnjujeta.
To dobro vesta tako kongresnik Collins (Ben Affleck), vodja komisije, ki preiskuje dejavnost korporacije PointCorp, kot novinar in njegov nekdanji študijski kolega McAffrey (Russell Crowe), na katerega se Collins obrne po pomoč, ko se stvari zapletejo s smrtno nesrečo njegove sodelavke. Kmalu se namreč izkaže, da ne gre za nesrečo, ampak za umor, bržkone povezan s preiskavo, to pomeni, da tudi Collinsu nemara preti nevarnost, hkrati pa izbruhne javni škandal, kajti pokojnica ni bila zgolj kongresnikova sodelavka v preiskovalni komisiji, marveč tudi njegova priležnica. Dovolj razlogov, da McAffrey, ki dobro pozna Collinsovo ženo, svojemu nekdanjemu prijatelju ne zaupa, in še več razlogov, da skuša Collins McAffreyja in njegov časopis izkoristiti za prikrivanje dejstev ter manipuliranje z javnostjo. Seveda se vmešajo še drugi interesi in stvari se divje zapletejo, toda filmski pripovedi uspe ves čas ohranjati preglednost in zgledno stopnjevati napetost.
Skratka, politika in mediji lahko sodelujejo in se dopolnjujejo, lahko pa tudi navidez vztrajajo vsak na svojem bregu, vendar drug brez drugega v resnici ne morejo. Pričakovali bi sicer, da politiki, ki je pač veliko starejša umetnost manipuliranja, mediji niso povsem dorasli, a vsaj v filmih ta primanjkljaj navadno izravnajo z dostojanstvom in verodostojnostjo glasu javnosti, predvsem pa z vztrajnostjo in drugimi individualnimi odlikami novinarjev. Državniške igre niso v tej naivni drži niso nobena izjema.
PLUS
Kljub številnim zapletom in zasukom dovolj pregledna pripoved in zgledno stopnjevanje napetosti.
MINUS
Vztrajanje pri naivno pravičniški drži nekoliko blokira razplet.
