"Svetli lasje so bili napaka," je povedala Julianne Moore na predstavitvi filma Slepota lani maja v Cannesu. "Domislila sem se jih jaz. V filmu igram med samimi slepimi edino, ki vidi. Pomembno mi je bilo, da se lahko ta ženska izgubi v množici, toda z rdečimi lasmi nikoli ne moremo ostati nevidni, zato sem si jih dala posvetliti. Potem sem se ustrašila vsakič, kadar sem šla mimo ogledala."

Po študiju igre v Bostonu se je takrat še kot Julie Anne Smith leta 1983 naselila v New Yorku, spremenila ime in se prebijala kot natakarica, medtem ko je igrala manjše vlogo v gledališču in TV-serijah. Pri 34 letih ji je bilo dovolj stopicanja na mestu, zato je spremenila življenje. Po devetih letih zakona je leta 1995 zapustila igralca Johna Goulda Rubina in sedla v letalo za v Los Angeles, s strahom in hkrati z levjim pogumom. "V resnici sem komaj še upala," pravi. "Mislila sem, da sem že prestara za Hollywood."

Pri letih, ki za mnoge igralke že pomenijo konec, se je začel njen uspešen vzpon. Leta 1995 je igrala ob strani Hugha Granta glavno vlogo v komediji Devet mesecev, stala pred kamero za Stevena Spielberga v Jurskem parku 2 (1997) in za brata Coen v Velikem Lebowskem (1998). Njena posebnost so vloge, v katerih se ne le telesno, temveč tudi duševno razgali. V Vročih nočeh igra s tabletami zasvojeno igralko v pornografskih filmih, v Magnoliji ženo umirajočega televizijskega producenta, ki jo muči slaba vest, v Koncu afere nezvesto ženo, v Divji milini duševno razrvano mater iz zgornjega sloja, ki zapelje sina. Same tvegane, boleče intenzivne vloge, na robu blaznosti. Pri tem je Julianne Moore v življenju bolj obotavljiva; šele pri 26 se je naučila voziti avto in pri 27 plavati, za materinstvo si je pustila čas do 37. leta.

Več preberite v aktualni številki revije Stop (št. 18, izid 6. maja 2009).