Ob filmih je bil njegov dom tudi gledališki oder, pozneje je sodeloval tudi v številnih televizijskih serijah. Bil je oče štirih otrok, od katerih sta dva sinova, Beau in Jeff, prav tako znana igralca. S filmi je začel pri Columbia Pictures in se v zadnjem delu kariere na novo uveljavil kot igralec v parodijah kot so Letalo in Napihnjenci. Dvakrat je bil tudi nominiran za nagrado Emmy.
Ne bom odvetnik!
Lloyd Vernet Bridges se je rodil 15. januarja 1913 v San Leandru v Kaliforniji v premožni družini. Njegov oče Lloyd Vernet Starejši je bil lastnik in upravitelj hotelov, nekaj časa pa je imel v lasti tudi filmsko dvorano. Po rodu so njegovi starši iz Kansasa. Odraščal je po številnih mestih severne Kalifornije. Bridges je 1930 maturiral na srednji šoli v Petalumi, potem pa je študiral politične znanosti na kalifornijski univerzi. Oče je želel, da postane odvetnik, a je tam odkril svojo strast do igranja, ko je postal član dramskezasedbe na univerzi in v predstavi March Hares spoznal tudi Dorothy Dean Simpson, soigralko, ki je pozneje postala njegova žena.
Pot ga je vodila iz Kalifornije v New York, kjer je začel nastopati na različnih odrih Broadwaya in igral, produciral in režiral v Green Mansu, teatru v Catskillsu. Že pred tem je imel dve obrobni vlogi v filmih Brucova ljubezen (1936) in Plesoče noge (1936), kjer ni bil niti podpisan. Zadnja leta tridesetih je večinoma preživel na odrih v New Yorku in okolici in spet zaigral kot statist v vesternu Severozahodni prehod (1940).
Statist na plačilni listi
Leta 1940 je po tem filmu dobil stalno službo pri Columbiji s plačo 75 dolarjev tedensko, ki jo je dobival, ali je igral ali pa ne. Večinoma je dobival manjše vloge v celovečercih in kratkometražnih filmih. Med njimi so Samotni volk (1941), Ne drzni si ljubiti (1941), Doktorjev alibi (1941), Naša žena (1941) in Bil sem zapornik na Hudičevem otoku (1941). V Prihaja gospod Jordan (1941) je Bridges igral pilota letala v nebeški sceni.
Pozneje se je spominjal: »Nisem bil dovolj zrel za glavnega igralca. Videti sem bil preširok v ramenih ... preveč podoben otroku. Nikoli nisem prišel do pisarne (šefa studia Columbia) Harryja Cohna. Vse najboljše vloge sta dobila Glenn Ford in William Holden. Dali so me v te grozne B-filme, kot Dva latinosa z Manhattna. Včasih sem bil v dveh ali treh filmih na teden. Življenje je bilo naporno.«
V mornarici in naprej
Potem je prišla druga svetovna vojna in Bridges je zapustil Columbio in pristal pri Ameriški obalni straži. Po koncu vojne se je vrnil k igralstvu, a je ostal del rezervnih sil, večkrat je nastopal v njihovih promocijskih spotih, to vlogo iz resničnega življenja pa je potem prenesel tudi v svojo najbolj znano TV serijo, Morski lov, kjer sta igrala tudi njegova sinova Jeff in Beau.
Prva vloga po vojni je bila vloga v Skrivni agent X9 (1945), posnet za Universal, ki ga je obdržal tudi za Nenavadno priznanje (1945). Sledilo je nekaj stranskih vlog pri neodvisnih filmi Sprehod po soncu (1945), Abilene (1946), pa Susie Slagle (1946) za Paramount in Prehod skozi kanjon (1947). Istega leta je dobil tudi manjšo vlogo v Nepremagani (1947) Cecila B. De Millea.
Prva glavna vloga je bila v Preiskovalec tajne službe (1948) za Republic Pictures in Po gladino (1948) za Monogram. Spet je bil v stranski vlogi Vzhajajoča luna (1948) in v glavni v Skrivališče (1949) za Republic. Potem je pri Universalu posnel vestern Rdeči kanjon (1949), bil je v ospredju Dom pogumnih (1949) in Shermanovem vesternu Clamity Jane in Sam Bass (1949). Sledili so akcijski filmi V pasti (1949) in Raketa X-M (1950), kjer je imel glavno vlogo, stransko pa v Colt .45 (1951), Beli stolp (1951) inZvok besa (1950).
Lov na rdeče igralce
V tem času se je začel v Hollywoodu pogrom proti vsem, za katere so samo pomislili, da so povezani z levičarskimi strankami. Bridges ni bil izjema in je na začetku petdesetih za kratko pristal na črni listi, potem ko je priznal, da je bil nekoč član Actor's Laboratory Theatra, skupine, ki je imela povezave z ameriško komunistično partijo. K igranju se je lahko vrnil, ko je vrnil svojo članarino in pričal proti njim.
Leta 1951 je debitiral tudi na televiziji v Človekov prvi dolg in zaigral v glavnih vlogah filmov Tri korake severno (1951), Bogatejši kot Zemlja (1951) in Sedmerica bojevnikov (1951). Posnel je tudi nekaj televizijskih filmov in imel stransko vlogo v Točno opoldne (1952) z Garyjem Cooperjem. V prvih letih petdesetih je snemal filme različnih žanrov, tako za platno kot televizijo, nekajkrat je gostoval v Angliji in se vračal tudi na Broadway. Bridges sicer ni preskočil v prvo ligo igralcev, je pa imel dovolj posla.
Televizija in boginja
Na televiziji je Bridges nastopil v veliko serijah, najbolj pa je pritegnil pozornost s svojo čustveno igro v eni od epizod Alcoa Hour, kjer so v živo igrali različne drame. Tam je Lloydu v epizodi Tragedija v začasnem mestu nehote ušla kletvica. Čeprav je televizija dobila stotine pritožb, pa je epizoda dobila nagrado Roberta E. Sherwooda, Bridgesov spodrsljaj pa so ob briljantni igri branili celo duhovniki. Za to epizodo je bil igralec tudi nominiran za nagrado Emmy. Konec petdesetih je Lloyd Bridges posnel tudi enega svojih najboljših filmov, Boginja (1958), po scenariju, ki ga je Paddy Chayefsky napisal na osnovi življenja Marylin Monroe. Bridges je igral športnika, ki je sledil zgodbi Joea di Maggia, njenega prvega moža. Marylin Monroe je odigrala Kim Stanley.
Potapljaška uspešnica in Enterprise
Lloyd Bridges je svoje znanje iz časov obalne straže v drugi svetovni vojni uspešno pokazal v televizijski seriji Morski lov, ki so jo vrteli med 1958 in 1961, kjer je igral potapljača, nekdanjega pripadnika mornarice na različnih nalogah, od reševanj do iskanja zaklada. V štirih sezonah so posneli kar 155 epizod. V seriji je gostovalo kar nekaj znanih igralskih imen, pa tudi oba njegova sinova, Beau in Jeff. 1962 in 1963 je imel svojo serijo The Lloyd Bridges Show na CBS, ki jo je produciral Aaron Spelling (od kje ga že poznamo?), spet z njegovima sinovoma. Zavrnil pa je vlogo, ki je šla v zgodovino televizijskih serij. Producent Gene Roddenbery mu je ponudil glavno vlogo na seriji, ki je potem postala Zvezdne steze. Bridges je ponudbo zavrnil, ker ni imel želje nastopiti v znanstvenih fantastikah. Vlogo je potem v pilotski epizodi dobil Jeffrey Hunter in za njim – veliki William Shatner.
Vsa šestdeseta
Breidges je potem odigral eno sezono vesterna Samotar (1965 – 1966), ki je bila odlična serija, a so jo po samo eni sezoni ugasnili, ker je bila preveč realistična in zrela za gledalce, ki so pričakovali akcijski vestern. Omenimo lahko še epizodo v Misija: nemogoče (1966) in nekaj akcijskih filmov Drzna igra (1968), Napad na železno obalo (1968) in televizijske filme Tiha pištola (1969) in Srečni konec (1969). Tu in tam je tudi v šestdesetih skočil na Broadway, na primer kot zamenjava glavnega igralca v Kaktusov cvet (1967).
Tudi v sedemdesetih je bil zelo iskan igralec za TV filme in serije, med drugim je gostoval v tretjem sitcomu Lucille Ball, Prihaja Lucy in še naprej nizal tudi klasične filme. Pa tudi policijska serija Joe Forrester, ki je sicer živela le eno sezono in večje vloge v nadaljevanki Korenine (1977) in Kako je bil osvojen zahod (1977), narejen po filmu iz šestdesetih, so na seznamu njegovih del. 1978 je gostoval tudi v epizodi kultne Galaktike. Če so njegovo kariero zaznamovale drame in akcijski filmi, je že rahlo pozabljenega Bridgesa čakala nova izkušnja, ki je ni pričakoval niti sam, kaj šele gledalci.
Ali je Bridges v letalu?
Sedemdeseta so prestreljevali razni običajni in tudi zelo uspešni filmi o katastrofah in nesrečah. A 1980 je prišla parodija njih vseh, ki je bila razred zase – Airplane, pri nas znana kot Ali je pilot v letalu. V njem je Bridges šef letališča, ki skuša pomagati pristati letalu, ki ga ne pilotira nihče pri zdravi pameti. In to v najboljšem času, ko se ravno želi odvaditi kajenja. Njegove lucidne scene s par čiki v ustih in potem z lepilom spadajo med najboljše v tovrstnih filmih. Dve leti pozneje je posnel še nadaljevanje Ali je pilot v letalu 2, kjer Space shuttle pristaja na Luni. Manjkal ni niti v odličnih miniserijah nadaljevankah osemdesetih kot so Vzhodno od raja (1981), George Washington (1984) in v seriji Ladja ljubezni (1981), pa tudi v drugi zgodbi epa Sever in jug.
Devetdeseta
Svoje zadnje desetletje je začel v povprečni in kratkoživi seriji na ABC, Capital News (1990), imel je stransko vlogo v filmu Joe proti vulkanu (1990) s Tomom Hanksom in Meg Ryan. Sledila je še ena kultna parodija, Napihnjenci (Hot Shots, 1992), kjer je bil nesposobni poveljnik letalonosilke. Med bolj znanimi filmi sta še Draga, povečal sem otroke (1992) in Napihnjenci 2 (1993). Njegova zadnja TV serije je bila urbani sodobni vestern Hartovi na zahodu (1993-1994), skupaj s sinom Jeffom pa ga lahko vidimo tudi v akcijskem filmu Eksplozija (1994). Svojo drugo nominacijo za Emmy je dobil 1998 za vlogo Izzyja Mandelbauma v sitcomu Seinfeld. Njegovi zadnji vlogi sta bili v filmu Mafija! (1998) in Spoznaj mojega očeta (2000), ki je izšel že po igralčevi smrti.
Družina za oder
Svojo ženo Dorothy Bridges (1915 – 2009) je spoznal na odru. Poročila sta se 1938 v New Yorku in imela štiri otroke. Beau Bridges (1941-) in Jeff Bridges (1949-) sta oba igralca, tu je še hčerka Lucinda Louise (1953), medtem ko je tretji sin, rojen kot drugi otrok, Garret Myles umrl avgusta 1948 še kot dojenček. Tu je še igralec Jordan Bridges, ki je Beaujev sin in Lloydov vnuk in je najbolj znan po seriji Rizzoli in Isles (2010 – 2016). Lloyd Bridges je umrl naravne smrti 10. marca 1998 v Los Angelesu. Star je bil 85 let.
