Njegova intenzivna prisotnost, globok glas in sposobnost utelešenja kompleksnih likov so ga uvrstili med velikane filma in gledališča. Scott je zaslovel z vlogami v filmih kot so Patton (1970), Dr. Strangelove (1964), Prevarant (1961) in Bolnišnica (1971), pa tudi s svojo odločno zavrnitvijo Oskarja.
Stric vojak
George Campbell Scott se je rodil na kuhinjski mizi 18. oktobra 1927 – kot mlajši od dveh sorojencev – v skromnem domu svojih staršev, Geralda Deweyja Scotta (1902–1988) in Helene Agnes (rojene Slemp; 1904–1935), v Wiseu v Virginiji. Scottova mati je umrla tik pred njegovim osmim rojstnim dnevom, zato ga je vzgajal oče, izvršni direktor pri Buicku. Scottova prvotna ambicija je bila postati pisatelj, podobno kot njegov najljubši avtor, F. Scott Fitzgerald. Med obiskovanjem srednje šole Redford v Detroitu je napisal številne kratke zgodbe, od katerih nobena ni bila objavljena. Večkrat je poskušal napisati roman, vendar nobenega ni dokončal po svojih standardih.
Po srednji šoli se je Scott pridružil ameriškim marincem, kjer je služil od leta 1945 do 1949. Dodeljen je bil kasarni v Washingtonu, D.C., njegova glavna naloga pa je bila služenje v častni straži na vojaških pogrebih na pokopališču Arlington. Kasneje je dejal, da je med služenjem v Arlingtonu razvil nerešljivo navado pitja, ki ga je spremljala vse življenje.
Po vojaški službi se je Scott vpisal na Univerzo Missouri, kjer je študiral novinarstvo, nato pa ga je začelo zanimati gledališče. Njegov prvi javni nastop na odru je bil kot odvetnik v univerzitetni produkciji drame Terencea Rattigana The Winslow Boy, ki jo je režiral H. Donovan Rhynsburger. Med vajami za to predstavo je prvič nastopil na odru – v študentski produkciji drame Noëla Cowarda Hands Across the Sea, ki jo je režiral Jerry V. Tobias. Leta 1953 je diplomiral na univerzi z diplomama iz angleščine in gledališča.
Najprej na oder
Scottova kariera se je začela na newyorških odrih v petdesetih letih. Njegov preboj je prišel z vlogo v predstavi Richard III. (1957), kjer je kritike navdušil s svojo surovo energijo in čustveno globino. Njegova sposobnost, da je vloge napolnil z avtentičnostjo, mu je prinesla priznanje v gledaliških krogih. Nastopal je v Shakespearovih dramah, kot so Beneški trgovec in Kakor vam drago ter v sodobnih delih, kot je The Andersonville Trial (1959), kjer je igral tožilca v drami o povojnih sojenjih. Kritiki so še posebej pohvalili njegovo sposobnost združevanja moči in ranljivosti.
Scott je tudi sam režiral več gledaliških produkcij, kar je nakazalo njegovo vsestranskost. Kljub filmskemu uspehu je pozneje ostal zvest gledališču, saj je menil, da je oder pravi dom za igralce. Njegova predanost odru je bila očitna v rednih vrnitvah na Broadway, kjer je še naprej navduševal občinstvo.
In potem na film
Scottov prehod na film je bil povsem spontan, saj je njegova gledališka karizma kmalu pritegnila filmske producente. Njegova prva opazna vloga je bila v vesternu Drevo za obešanje (1959) ob Garyju Cooperju, kjer je pokazal svojo sposobnost upodabljanja temnejših likov. Kmalu zatem je sledila vloga v sodni drami Anatomija umora (1959), kjer je igral tožilca Clauda Dancerja. Njegova prepričljiva igra mu je prinesla nominacijo za Oskarja za najboljšega stranskega igralca. V svoji karieri je posnel v več kot 100 filmskih in televizijskih produkcijah, ampak omeniti je treba nekatere, v katerih je zares blestel.
Prevarant (1961)
V tem zgodnjem filmu je Scott upodobil Berta Gordona, brezobzirnega menedžerja v svetu biljarda. Njegov hladnokrvni, manipulativni lik je bil v popolnem kontrastu z Eddiejevom Felsono, likom Paula Newmana, kar je filmu dodalo dramatično napetost. Scottova igra je bila mojstrska, saj je ustvaril lik, ki je bil hkrati očarljiv in odbijajoč. Film je bil kritično in komercialno uspešen, Scott pa je dokazal, da obvlada moralno dvoumne vloge.
Dr. Strangelove (1964)
Ena Scottovih najbolj ikoničnih vlog je bila v satiri Stanleyja Kubricka Dr. Strangelove ali kako sem vzljubil bombo. Kot general Buck Turgidson je ustvaril nepozaben lik, ki je bil hkrati komičen in srhljivo realen. Njegova energična igra, polna pretiranih gest in sarkastičnih izjav, je filmu dodala edinstven ton. Scott je kasneje izrazil nezadovoljstvo s Kubrickovim pristopom, saj naj bi režiser od njega zahteval več pretiranih posnetkov, kot mu je bilo všeč. Kljub temu je vloga postala klasika.
»Vojna soba ni prostor za prepir, ampak za boj!« – George C. Scott kot Buck Turgidson v Dr. Strangelove.
Seznam Adriana Messengerja (1963)
V manj znanem, a zanimivem filmu The List of Adrian Messenger je Scott igral detektiva Anthonyja Gethryna, ki raziskuje serijo skrivnostnih umorov. Film je bil znan po zvezdniški zasedbi, vključno z nastopi igralcev, kot sta Kirk Douglas in Burt Lancaster, ki sta se pojavila pod težko prepoznavno masko. Scottova vloga je zahtevala prefinjenost in zadržanost, kar je pokazalo njegovo vsestranskost v primerjavi z bolj eksplozivnimi liki, kot je Turgidson.
Biblija: Na začetku... (1966)
V tem epu Johna Hustona je Scott igral Abrahama, enega ključnih likov v svetopisemski pripovedi. Njegova upodobitev je bila dostojanstvena in čustveno nabita, saj je ujel Abrahamovo vero in notranje konflikte. Film, čeprav ni dosegel velikega komercialnega uspeha, je dodatno utrdil Scottov ugled kot igralca, ki lahko obvlada zgodovinske in duhovne vloge.
Patton (1970)
Scottov največji dosežek je bila vloga generala Georgea S. Pattona v biografskem filmu Patton. Njegova upodobitev kontroverznega vojaškega voditelja je bila mojstrska – ujel je Pattonovo karizmo, aroganco in ranljivost. Za vlogo je preučil Pattonove govore in zapise, kar mu je omogočilo avtentično interpretacijo. Ikonični uvodni govor pred ogromno ameriško zastavo je postal eden najbolj prepoznavnih trenutkov v filmski zgodovini. Film je prejel sedem Oskarjev, vključno z Oskarjem za najboljšega igralca, ki pa ga je Scott zavrnil, saj je menil, da tekmovanje med igralci spodkopava umetnost.
»Noben bedak ni zmagal v vojni s tem, da je umrl za svojo državo. Zmagal je tako, da je poskrbel, da je za svojo državo umrl drug bedak.« – George C. Scott kot George S. Patton v istoimenskem filmu.
Bolnišnica (1971)
V satirični drami Bolnišnica je Scott igral dr. Herberta Bocka, ciničnega zdravnika, ki se sooča s kaosom v newyorški bolnišnici. Njegova igra je bila polna črnega humorja in globoke melanholije, kar je filmu prineslo kritiške pohvale. Scott je za vlogo prejel še eno nominacijo za Oskarja, kar je dodatno potrdilo njegov status enega najboljših igralcev svoje generacije. Film je bil tudi družbeni komentar, ki je izpostavil pomanjkljivosti ameriškega zdravstvenega sistema.
Dan delfina (1973)
V znanstvenofantastični drami, ki jo je režiral Mike Nichols, je Scott igral znanstvenika dr. Jakea Terrella, ki raziskuje komunikacijo z delfini. Film, čeprav ni dosegel velikega uspeha, je pokazal Scottovo sposobnost, da prinese človečnost v nenavadne in intelektualne vloge. Njegova kemija z delfini in soigralci je filmu dodala toplino, kljub mračnemu zapletu.
Otočja v toku (1977)
V adaptaciji Hemingwayevega romana Islands in the Stream je Scott igral Thomasa Hudsona, osamljenega umetnika, ki se sooča z osebnimi in družinskimi izzivi. Njegova zadržana, a čustveno nabita igra je bila pohvaljena, saj je ujel Hemingwayevo mešanico stoicizma in ranljivosti. Film je bil manj znan, a je Scottova vloga ostala zapisana kot ena njegovih bolj introspektivnih.
Čas za spanje (1981)
V vojaški drami je Scott igral generala Harlana Bacheja, vodjo vojaške akademije, ki se sooča z uporom študentov. Film je vključeval mlade zvezde, kot sta Tom Cruise in Sean Penn, Scottova avtoritativna prisotnost pa je bila ključna za dramatično napetost. Njegova vloga je odsevala teme dolžnosti in upora, ki so bile pogoste v njegovem delu.
Božična pesem (1984)
V televizijski priredbi Christmas Carol je Scott igral Ebeneezerja Scroogea. Njegova interpretacija je bila edinstvena, saj je poudaril Scroogeovo notranjo bolečino in postopno odrešitev. Kritiki so pohvalili njegovo sposobnost, da je klasičnemu liku dodal svežino, hkrati pa ohranil Dickensovo vizijo. Film je postal priljubljen med prazničnimi gledalci.
Izganjalec hudiča III (1990)
V tretjem delu Izganjalca je Scott igral detektiva Williama Kindermana, ki preiskuje serijo nadnaravnih umorov. Njegova zadržana, a intenzivna igra je filmu dodala verodostojnost, kljub zapletenemu zapletu.
Pestro zasebno življenje
Scottovo osebno življenje je bilo burno. Poročen je bil petkrat, med drugim z igralko Colleen Dewhurst, s katero je imel dva sinova, vključno z igralcem Campbellom Scottom. Njegovi zakoni so bili pogosto zaznamovani z nestabilnostjo, delno zaradi boja z alkoholizmom. Kljub temu je bil predan oče in mentor mladim igralcem.
Bil je znan po svoji nepopustljivi naravi in odkritih mnenjih. Zavrnil je Oskarja za Pattona, ga označil za »sejem ničevosti« in kritiziral hollywoodsko obsedenost s slavo. Njegova načela so ga naredila za edinstveno figuro v industriji.
Scott je bil strasten šahist in je pogosto igral šah na snemalnih prizoriščih. Bil je tudi navdušen bralec zgodovinskih knjig, kar je vplivalo na njegove vloge, kot je Patton. Manj znano je, da je zavrnil vlogo v Čeljusti (1975), saj se mu je zdela premalo resna, in da je nekoč med snemanjem Pattona vztrajal pri uporabi pravih vojaških uniform za večjo avtentičnost.
Scott po Scottu
George C. Scott je umrl 22. septembra 1999 zaradi razpoke abdominalne aorte, star 71 let. Njegova zapuščina živi skozi nepozabne vloge in vpliv na igralce, ki so sledili. Bil je umetnik, ki je cenil avtentičnost in se upiral komercializaciji, njegove najpomembnejše vloge pa so klasike, ki še danes navdihujejo gledalce. Scottov vpliv je viden v tem, kako je mlajše igralce spodbujal k resnosti in strasti. Njegova zgodba je dokaz, da prava umetnost zahteva pogum, disciplino in zvestobo sebi.
»Igralstvo je iluzija, in če si dober, lahko ljudi prepričaš, da si nekaj, kar nisi.« – George C. Scott o svojem poklicu.
