Scenarist in režiser Jan Cvitkovič je trenutno polno zaposlen s postprodukcijo igranega filma Hotel Alkohol. Glavni liki v njem so alkoholik (Gregor Baković), narkomanka (Medea Novak) in psihiatrični bolnik (Drago Milinović), ki se srečajo v psihiatrični bolnišnici, se povežejo in zaradi niza dogodkov odločijo, da bodo zbežali. Cilj je morje, končajo pa povsem nekje drugje. Gre za dramo, ki ima tudi kar nekaj komičnih elementov, a ti niso »na prvo žogo«, ampak izhajajo iz resnih okoliščin.
Kako napreduje postprodukcija Hotela Alkohol?
Trenutno smo v prvi, osnovni fazi montaže. Vse prizore smo že sestavili, a je film še vedno predolg. Trenutna dolžina je dve uri in 40 minut, kar pomeni, da bomo morali začeti resno montirati – izločiti prizore, ki nam niso všeč, ki so predolgi ..., saj si želimo doseči običajno dolžino filma.
Kdaj naj bi film prišel na velika platna?
Morda bo jeseni, morda pa drugo leto spomladi – še ne vem. Vse je predvsem odvisno od montaže, potem pa seveda od postprodukcije, ki jo bomo delali v Hamburgu, v Nemčiji – ker so Nemci ob Hrvatih tudi naši koproducenti.
Po čem si boste najbolj zapomnili snemanje?
Snemanje si bom žal najbolj zapomnil po smrti našega prijatelja Fernandla, Emila Cerarja. A obenem si ga bom zapomnil tudi po posebni magiji, ki je ves čas vladala med nami.
Film ste snemali tudi v aktivni psihiatrični bolnišnici v Idriji. Kako je prišlo do tega, ste pričakovali, da vam bodo dali dovoljenje?
Ne, vsi so mi govorili, naj se niti ne trudim, ker naj bi bilo nemogoče snemati film v aktivni psihiatrični bolnišnici. Kljub temu sem se skupaj s producentko Slađano Vide odločil za sestanek z vodstvom Psihiatrične bolnišnice Idrija. Izkazalo se je, da so zelo odprti, za kar sem jim izjemno hvaležen. Našo prošnjo so seveda morali obravnavati na kolegiju in jo potrditi, nato pa poslati še v potrditev na ministrstvo za zdravje. Šele ko smo prejeli vsa potrebna dovoljenja in soglasja, smo lahko začeli snemati. Bolnišnica nam je dejansko omogočila vse – celo več, kot smo prosili. Seveda so veljali določeni pogoji: kako se lahko gibamo, kako se obnašamo, koga lahko srečujemo ... Proti vsem pričakovanjem je bilo v bolnišnici zelo mirno. Ni bilo nobenih »čudnih« situacij, vse je potekalo zelo lepo in tekoče.
Kakšen je bil odziv bolnikov? So bili radovedni ali ste bili čisto ločeni od njih?
Ne, ne, smo se srečevali tudi z njimi. Zelo so bili zvedavi. Zares dobro, normalno komunikacijo smo imeli z njimi.
Nameravate narediti kakšno projekcijo filma tudi pri njih?
Da, smo se že dogovorili z njimi. Z velikim veseljem bi naredili projekcijo tam.
Še vedno pa hodite naokoli z dokumentarnim filmom Gram srca. Čemu pripisujete takšen uspeh filma?
Že od lanskega novembra smo v akciji. Vse, kar se dogaja, je zame popolno presenečenje. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo film naletel na tako močne odzive in tolikšno zanimanje. Za to sem globoko hvaležen.
Ste zaradi tega spoznali tudi nove kraje?
Da, pravzaprav šele zdaj zares odkrivam Slovenijo, saj obiskujem tako velike kot najmanjše kraje – za nekatere med njimi slišim prvič v življenju. V manjših krajih kulturno dogajanje pogosto vodijo izjemno zanimivi posamezniki – pravi zanesenjaki, kakršnih v mestih skoraj ne srečaš.
Je kakšen kraj na vas naredil prav poseben vtis?
Pravzaprav skoraj vsi do zdaj. V vseh manjših krajih so se dogajale fantastične stvari.
So razlike med občinstvom v večjih in manjših krajih?
Ne. Internet je pripomogel k temu, da imajo ljudje dostop do vseh informacij in so dobro seznanjeni z dogajanjem, zato praktično ni razlik v dojemanju med občinstvi v večjih in manjših krajih.
Kaj pa radi počnete, kadar nič ne počnete, v prostem času?
Jaz zelo pogosto nič ne počnem, celo uživam v nič početju. Pravkar sem denimo igral šah s svojim direktorjem fotografije Juretom Černecem v studiu, kjer smo, ker smo dobili novo veliko lepo šahovsko desko. Naročila jo je naša producentka, saj ve, da naju lahko ima tako pod nadzorom.
Kdo je zmagal?
Šah je prišel šele danes. Odigrala sva dve partiji in je 1:1. Bova kar pustila, da danes tako ostane.
