In prav čez nekaj dni bo ta neumorni umetnik dopolnil že 99 let, ob tej priložnosti pa je napovedal nov film, nadaljevanje kultnih Spaceball, ki bo na platna prišel 2027, ko bo Brooks, v kar ne dvomimo, štel že 101 leto.
Samoironije polna pest
Melvin James Brooks, rojen kot Melvin Kaminsky 28. junija 1926 v Brooklynu v New Yorku, je odraščal v judovski družini v soseski Williamsburg. Njegov oče, Max Kaminsky, je bil poljskega porekla in je umrl zaradi tuberkoloze, ko je bil Mel star komaj dve leti. Njegova mati, Kate Kaminsky (rojena Brookman), je prihajala iz judovske družine iz Kijeva. Po moževi smrti je Kate sama vzgajala Mela in njegove tri starejše brate – Irvinga, Lennyja in Bernarda – v skromnih razmerah, pogosto v majhnih najetih stanovanjih, kjer so živeli v pomanjkanju. Brooks je v svoji avtobiografiji All About Me! (2021) opisal, kako je njegova mati kljub revščini ohranjala optimizem in spodbujala njegovo ustvarjalnost.
Kot majhen in bolehen otrok je bil Brooks pogosto tarča ustrahovanja v soseski, kjer so prevladovali priseljenci. Smisel za humor, ki ga je razvil že v zgodnjih letih, mu je pomagal preživeti težke trenutke. Navdih je črpal iz judovske kulture, polne pripovedovanja zgodb in duhovitosti, ter iz obiskov kina, kjer je občudoval komike, kot sta Charlie Chaplin in Buster Keaton. Obiskoval je srednjo šolo Eastern District High School, kjer se je začel zanimati za gledališče in glasbo – igral je bobne in se učil klavir. Po maturi se je za kratek čas vpisal na Brooklyn College, kjer je študiral psihologijo, a je študij prekinil, ko je bil leta 1944 vpoklican v ameriško vojsko.
Med drugo svetovno vojno je Brooks služil kot desetnik v 1104. inženirskem bojnem bataljonu v Evropi. Njegova naloga je vključevala deaktiviranje min in gradnjo mostov – izjemno nevarno delo. Kljub resnosti vojne je Brooks že takrat zabaval soborce s svojo duhovitostjo, pogosto jih je nasmejal z imitacijami in šalami. Izkušnje iz vojske je po vojni uporabil kot navdih za svoj humor.
Male besede in mali odri
Po vrnitvi iz vojske je Brooks začel svojo kariero v zabavni industriji kot stand-up komik in pisec v poletnih letoviščih v gorovju Catskills, znanem kot Borscht Belt, kjer so nastopali številni judovski komiki. Sprejel je umetniško ime Mel Brooks – delno zato, da bi se izognil zamenjavi z znanim jazz trobentačem Maxom Kaminskyjem, delno pa kot poklon svoji materi, katere dekliški priimek je bil Brookman. V Catskillsih je izpilil svoj komični slog, temelječ na hitrih dialogih, besednih igrah in drznem, včasih absurdnem humorju.
Leta 1949 je Brooks dobil prvo pomembno zaposlitev kot pisec za televizijsko oddajo The Admiral Broadway Revue, kjer je sodeloval s Sidom Caesarjem. To ga je pripeljalo do kultne oddaje Your Show of Shows (1950–1954) in pozneje Caesar’s Hour (1954–1957). V pisateljski ekipi so bili tudi Neil Simon, Woody Allen, Larry Gelbart in Carl Reiner. Brooks je prispeval k skečem, ki so združevali visoko in nizko komedijo, pogosto z elementi satire in parodije. Delo pri teh oddajah mu je prineslo prve nominacije za nagrado Emmy.
S Carlom Reinerjem je Brooks ustvaril ikonični skeč 2000 let star mož, v katerem je igral starega Juda, ki humorno komentira zgodovinske dogodke – od srečanj z Jezusom do izuma ognja. Skeč je prvič nastal spontano na zasebni zabavi okoli leta 1950, javno pa je debitiral v oddajah in hitro postal priljubljen. Brooks in Reiner sta izdala več humorističnih albumov, vključno z 2000 let s Carlom Reinerjem in Melom Brooksom (1960). Albumi so bili izjemno uspešni in so Brooksa dokončno uveljavili kot enega vodilnih komikov svoje generacije.
Veliki filmi in še večje ideje
Brooks je svojo filmsko kariero začel s kratkim animiranim filmom Kritik (1963), duhovito parodijo na abstraktne umetniške filme, v kateri je posodil glas starajočemu newyorškemu gledalcu, ki zmedeno komentira dogajanje na platnu. Film, ki ga je režiral Ernest Pintoff, je Brooksu prinesel oskarja za najboljši animirani kratki film.
Njegov prvi celovečerni film, Producenta (1967), je bil satirična komedija o dveh prevarantih – producentu Maxu Bialystocku (Zero Mostel) in računovodji Leu Bloomu (Gene Wilder) – ki poskušata obogateti z namerno neuspešno broadwaysko predstavo z naslovom Pomlad za Hitlerja. Film je ob izidu naletel na mešane odzive zaradi svoje drznosti in provokativne teme, a je sčasoma postal kultna klasika. Brooks je za scenarij prejel oskarja za najboljši izvirni scenarij.
V sedemdesetih letih je Brooks ustvaril vrsto filmov, ki so ga dokončno uveljavili kot mojstra parodije. Goreča sedla (1974), parodija na vesterne, je obravnavala rasizem in stereotipe skozi zgodbo o temnopoltem šerifu (Cleavon Little), ki pride v globoko rasistično mesto. Brooks je film napisal skupaj z Richardom Pryorjem, Normanom Steinbergom in drugimi, pri tem pa uporabil drzen humor in satirično uporabo rasnih žaljivk kot sredstvo za kritiko družbenih predsodkov. Film je postal eden največjih finančnih uspehov leta 1974 in še danes velja za enega najvplivnejših primerov subverzivne komedije.
Možgani nekoga po imenu A. B. Normal
Istega leta je izšel še Mladi Frankenstein (1974), parodija na klasične grozljivke studia Universal, predvsem serijo filmov o Frankensteinu. Brooks je film posnel v črno-beli tehniki, da bi poustvaril estetiko tridesetih let, scenarij pa je napisal skupaj z Genom Wilderjem, ki je tudi odigral naslovno vlogo dr. Frederica Frankensteina (»Fronkensteen!«). V filmu so nastopili še Peter Boyle kot Pošast, Marty Feldman kot Igor, Madeline Kahn, Teri Garr in Cloris Leachman. Film je bil tako kritično kot komercialno izjemno uspešen ter velja za enega najboljših Brooksovih dosežkov. Bil je nominiran za dva oskarja, vključno za najboljši prirejeni scenarij.
Brooks je nadaljeval z duhovitimi parodijami tudi v filmih Nemi film (1976) in Huda tesnoba (1977). Silent Movie je bil poklon nemim slapstick komedijam – v filmu skoraj ni govora, razen enega samcatega izgovorjenega stavka, ki ga po nesreči izreče Marcel Marceau. Huda tesnoba pa je bila Brooksova parodija na trilerje Alfreda Hitchcocka, predvsem filme kot so Vrtoglavica, Psiho in Ptiči. V tem filmu je Brooks ne le režiral, temveč tudi igral glavno vlogo – nevrotičnega psihiatra, ki postane ujet v lastne fobije. Film združuje inteligentne reference z značilnim Brooksovim nizkim humorjem in telesno komiko.
Naj bo silca s tabo!
V osemdesetih letih je Brooks nadaljeval s parodijami, tokrat z nekoliko mešanim uspehom. History of the World, Part I (Zgodovina sveta, 1. del, 1981) je bil niz skečev, ki so satirično obravnavali zgodovinske dogodke – od kamene dobe do francoske revolucije. Čeprav film ni prepričal vseh kritikov, je bil komercialno uspešen. Številni prizori, kot je Brooksova upodobitev Ludvika XVI. z znamenitim stavkom »Lepo je biti kralj«, so postali ikonični in pogosto citirani v pop kulturi.
Sledil je Spaceballs (Vesoljske zmešnjave, 1987), parodija na znanstvenofantastične filme, predvsem Vojno zvezd, pa tudi Star Trek, Alien in Planet opic. V filmu so nastopili Bill Pullman, John Candy, Daphne Zuniga in Rick Moranis kot zlobni Dark Helmet. Čeprav ob izidu ni bil velik finančni hit, je film sčasoma postal kultna klasika, zlasti med ljubitelji žanra, zahvaljujoč Brooksovemu prepoznavnemu humorju in številnim referencam na pop kulturo. V devetdesetih je potem pripravil še parodijo na Robina Hooda – Možje v pajkicah in parodijo Drakule z Lesliem Nielsnom.
Tudi resnejša produkcija
V tem obdobju je Brooks ustanovil tudi svojo produkcijsko hišo Brooksfilms, s katero se je podal onkraj komedije in se izkazal kot producent zahtevnejših projektov. Med njimi izstopa The Elephant Man (Človek slon, 1980) v režiji Davida Lyncha – temačen, a ganljiv biografski film, ki je bil nominiran za osem oskarjev. Prav tako je Brooksfilms produciral Frances (1982), zgodbo o tragični igralki Frances Farmer, ki jo je odlično upodobila Jessica Lange. S tem je Brooks dokazal, da ni zgolj komik, temveč tudi vsestranski producent z občutkom za kakovostne zgodbe in umetniške presežke.
Po filmih na Broadway
V devetdesetih letih se je Brooks vse bolj osredotočil na gledališče. Njegov največji pozni uspeh je bil broadwayski muzikal Producenta, ki je leta 2001 doživel premiero kot odrska priredba njegovega istoimenskega filma iz leta 1967. Muzikal, ki ga je Brooks napisal skupaj s Thomasom Meehanom, z glasbo in besedili izpod lastnega peresa, je postal izjemna uspešnica. V glavnih vlogah sta nastopila Nathan Lane kot Max Bialystock in Matthew Broderick kot Leo Bloom. Predstava je osvojila rekordnih 12 nagrad Tony, vključno za najboljši muzikal, kar je bil dotlej največji uspeh v zgodovini teh nagrad. Ta triumf je Brooksa vrnil v središče pozornosti, nekaj let pozneje pa je bil z istima igralcema posnet še film.
Leta 2007 je Brooks ustvaril še muzikal Mladi Frankenstein, priredbo svoje istoimenske filmske uspešnice iz leta 1974. Čeprav je predstava doživela spoštovanja vredno gledališko pot, ni ponovila komercialnega ali kritiškega uspeha Producentev. Kljub temu je potrdila Brooksovo zavezanost muzikalni formi in njegov neustavljiv smisel za humor.
V tem obdobju je Brooks ostal aktiven tudi na televiziji. Gostoval je v priljubljenih serijah, kot sta Mad About You (Zmešana od ljubezni) in Curb Your Enthusiasm (Ob robu razuma), ter posodil svoj glas likom v animiranih serijah, med njimi The Simpsons (Simpsonovi) in Spaceballs: The Animated Series.
Brooks še ni rekel zadnje
V zadnjih letih je Brooks še vedno dejaven kot javna osebnost – s pogovori v živo, intervjuji in sodelovanjem pri novih projektih. Leta 2021 je izdal avtobiografijo All About Me!, v kateri je podrobno opisal svoje življenje, kariero ter sodelovanja z legendami, kot so Gene Wilder, Anne Bancroft (njegova žena) in Sid Caesar. Leta 2023 je na platformi Hulu izšla dolgo pričakovana serija History of the World, Part II (Zgodovina sveta, 2. del), duhovito nadaljevanje njegovega filma iz leta 1981, tokrat predstavljeno v obliki sodobne antologijske serije skečev.
Brooks je bil od leta 1953 do 1962 poročen z igralko Florence Baum. Imela sta tri otroke: Stephanie, Nickyja in Eddieja. Leta 1964 se je ponovno poročil – tokrat z oskarjevko Anne Bancroft, s katero je ostal v zakonu vse do njene smrti leta 2005. Imela sta enega sina, Maxa Brooksa, ki je postal uspešen pisatelj, najbolj znan po distopični knjigi World War Z, kasneje prirejeni tudi v film. Brooks in Bancroftova sta pogosto sodelovala, med drugim pri filmu To Be or Not to Be (Biti ali ne biti, 1983), predelavi istoimenske komedije iz leta 1942. Njuno razmerje je bilo znano po iskreni medsebojni podpori in skupni ljubezni do umetnosti.
Nori genialni jud
Brooksov humor je močno zaznamovala judovska kulturna dediščina, še posebej tradicija jidiške komedije, ki združuje samoironijo, satiro in preživetveno duhovitost. Navdih je črpal tudi iz klasičnih hollywoodskih filmov, vaudevilla ter radijskih oddaj iz otroštva. Njegova posebnost je bila v sposobnosti združevanja »nizkega« humorja – slapstick komedije, fizičnih gegov in včasih vulgarnih šal – z »visoko« komedijo, kot so politična satira, kulturne parodije in izbrušene besedne igre. Prav ta spoj je postal njegov zaščitni znak in vplival na številne generacije komikov po njem, ob vsem tem pa se veselimo nadaljevanja kultnih Spaceballs – čez dve leti.
