Harold Clayton Lloyd je bil eden najbolj neustrašnih in prepoznavnih obrazov zlate dobe nemega filma. Ameriški igralec, komik in kaskader je med letoma 1914 in 1947 posnel skoraj 200 komedij – tako nemih kot kasneje tudi zvočnih – in si utrdil status enega najvplivnejših mojstrov filmske burleske. Njegov zaščitni znak je bil lik »človeka z očali« (Glasses Character), vztrajnega optimista, ki se je z odločnostjo in nasmehom prebijal skozi težave – utelešal je duha mlade, samozavestne Amerike v 20. letih 20. stoletja.
Njegove komedije so slovele po dih jemajočih kaskaderskih prizorih in natančno tempirani fizični komiki. Morda najbolj ikoničen trenutek njegove kariere – in hkrati eden najbolj nepozabnih prizorov v zgodovini filma – je tisti iz filma Safety Last! (Nazadnje varen!, 1923), kjer Lloyd visi z urnega kazalca nebotičnika visoko nad mestnimi ulicami. Čeprav njegovi filmi morda niso dosegli takšne umetniške časti kot stvaritve Charlieja Chaplina, je Lloyd z izjemno delavnostjo in priljubljenostjo postal najbolje plačani igralec 1920-ih in eden največjih zaslužkarjev v zgodovini nemega filma.
»Prizor človeka, ki visi z ure, je trajal dlje od časa, ki ga je ta ura kazala.«
Zgodnje življenje in začetki kariere
Harold Lloyd se je rodil 20. aprila 1893 v mestecu Burchard v Nebraski kot drugi sin Jamesa Darsieja »Foxyja« Lloyda in Elizabeth Fraser. Otroštvo mu ni prizanašalo – razmerje med staršema je bilo burno, in leta 1910 sta se, kar je bilo v tistem času precej nenavadno, ločila. Harold je bil bolj navezan na očeta, večnega iskalca sreče, ki je družino pogosto vlačil iz kraja v kraj. Njegovo otroštvo je bilo kot iz kakšnega romana Marka Twaina – nomadsko, razigrano in polno selitev: Pawnee City, Humboldt, Beatrice, Omaha, Fort Collins, Durango, Denver...
Ljubezen do gledališča se je v njem prebudila že zgodaj. Pri dvanajstih letih je stal na odru kot Little Abe v predstavi Tess of the D'Urbervilles, ki jo je v Omahi igrala potujoča skupina Burwood Stock Company. Leta 1912 se je Haroldova usoda začela obračati – oče je po delovni nesreči pri Singer Sewing Machine Company prejel 3000 dolarjev odškodnine. Družina se je preselila v San Diego, kjer se je Harold vpisal na tamkajšnjo School of Dramatic Art in se izkazal ne le kot nadarjen študent, ampak tudi kot inštruktor pod mentorstvom Johna Lanea Connorja.
A oder ni bil njegov končni cilj. Nova, bleščeča filmska industrija ga je začela vleči vase. Leta 1913 je debitiral pred kamero kot statist v vlogi Indijanca v filmu The Old Monk's Tale, ki ga je producirala družba Edison. Kmalu je v Los Angelesu spoznal Hala Roacha, prav tako začetnika, ki je kasneje ustanovil svojo produkcijsko hišo Rolin Film Company. Med njima je hitro preskočila ustvarjalna iskra – Roach je Lloyda povabil kot svojega glavnega igralca, rezultat pa je bil lik Osamljeni Luke (Lonesome Luke), nekakšna karikatura Chaplinovega Potepuha. Čeprav je Lloyd s tem likom posnel kar 71 kratkih filmov, mu nikoli ni bil posebno pri srcu – imel je preveč oponašanja, bil je preozek in brez prave osebnosti.
Rojstvo lika z očali
Leta 1917 je Harold Lloyd sklenil, da je čas za spremembo. Sit starega lika »Lonesome Luka«, ki mu je bil vedno preblizu Chaplinovi senci, je začel razvijati nekaj povsem svojega. Tako se je rodil njegov ikonični lik »človeka z očali« – na videz povprečen, a v resnici neustavljivo odločen mladenič z okroglimi očali z navadnim steklom. Prav ta detajl – skoraj nepomemben modni dodatek – je postal prepoznavni znak nove filmske zvezde.
Po Roachovem nasvetu je Lloyd začel nositi očala, saj naj bi bil »preveč čeden« za klasičnega komika in mu je manjkala posebnost. Toda iz tega navideznega trika je nastalo nekaj več – lik, ki ni bil omejen z družbenim slojem ali karikaturo. V eni vlogi je bil lačen revež (From Hand to Mouth, 1919), v drugi brezskrbni bogataš (Captain Kidd’s Kids, 1919). Bil je bolj človeški, bolj čustven – in zato bolj prepričljiv.
Za razliko od Chaplinovega romantičnega Potepuha in Keatonovega neomajnega resnobneža je Lloydov lik žarel od ameriškega optimizma. Bil je vsakdanji junak, ki se ne boji izzivov, temveč jih sprejema z nasmehom – tudi če to pomeni plezati po fasadi nebotičnika. Še bolj impresivno pa je, da je večino vratolomnih kaskaderskih točk izvedel kar sam.
Njegova predanost komediji se je pokazala tudi v tragični nesreči leta 1919. Med fotografiranjem za studio Hala Roacha je Harold pomotoma prijel pravo bombo, ki je eksplodirala in mu odnesla palec ter kazalec desne roke. Vendar ni odnehal. Odslej je igral z diskretno protetično rokavico – občinstvo tega ni nikoli opazilo, pogum pa je ostal eden njegovih zaščitnih znakov.
Ljubezen pred kamero – in za njo
V karieri Harolda Lloyda so imele pomembno vlogo tudi njegove soigralke, s katerimi je gradil filmsko kemijo. Že leta 1914 se je na platnu povezal z Bebe Daniels, s katero sta utelesila arhetipski filmski par tistega časa – »Fant« in »Dekle«. Njun romantični tandem je bil izjemno priljubljen, a se je končal leta 1919, ko se je Danielsova odločila za resnejše dramske vloge.
Njeno mesto je zasedla Mildred Davis, ki jo je Lloyd opazil na priporočilo Hala Roacha. Opisal jo je kot »veliko francosko lutko« in hitro sta našla skupni filmski jezik – in več kot to. Leta 1923 sta se poročila, Lloyd pa je nato vztrajal, da Mildred opusti igralsko kariero. Imela sta dva otroka, Glorio (rojeno 1923) in Harolda Lloyda mlajšega (1931–1971), poleg tega pa še posvojeno hčer Glorio Freeman (1924–1986), ki je bila znana pod imenom Peggy.
Po poroki z Davisovo so se v njegovih filmih pojavile tudi druge igralske partnerke – med njimi izstopa Jobyna Ralston, ki je nastopila v šestih njegovih najbolj znanih filmih.
Lloydovo osebno življenje pa ni bilo brez senc. Njegov sin Harold Jr. je bil istospolno usmerjen – v obdobju, ko je bila homoseksualnost še močno stigmatizirana. Harold starejši je do sina pokazal presenetljivo razumevanje in zaščitniško držo, čeprav je sam verjel, da je za sinove težave delno kriva njegova lastna odsotnost in predanost karieri. Harold Jr. se je spopadal z alkoholizmom in umrl zaradi posledic kapi leta 1971 – le tri mesece po smrti očeta.
Vrh slave in mojstrovine neme komedije
Do sredine 20. let je Harold Lloyd postal več kot le filmski zvezdnik – postal je industrija zase. Leta 1924 je prekinil sodelovanje s Halom Roachom in ustanovil lastno produkcijsko hišo, Harold Lloyd Film Corporation. Filme je začel distribuirati preko Pathéja, pozneje pa tudi prek Paramounta, kar mu je omogočilo večjo ustvarjalno in finančno svobodo.
V tem obdobju je ustvaril svoje najbolj legendarne nemi filme: Girl Shy (Plašni fant, 1924), The Freshman (Bruc, 1925), The Kid Brother (Mlajši brat, 1927) in Speedy (Hitri Harold, 1928), ki velja za njegov poslovilni poklon nemi eri. Vsi ti filmi so bili izjemno uspešni, tako pri kritiki kot na blagajnah. Lloyd je v tem času postal najbolje plačani igralec Hollywooda – po nekaterih podatkih celo presegel Chaplina.
Med njimi najbolj izstopa The Freshman (Bruc, 1925), kjer Lloyd igra sramežljivega študenta, ki sanja o slavi v univerzitetni nogometni ekipi. Film velja za enega njegovih vrhuncev – tako umetniško kot komercialno – in je danes klasičen primer ameriške feel-good komedije tistega obdobja.
»Vso kariero sem počel stvari, ki so me strašile. Zato sem vedel, da jih je vredno narediti.«
Lloyd ni bil le igralec in kaskader, temveč tudi inovator. Bil je med prvimi, ki so uvajali t. i. testne projekcije za občinstvo in na podlagi odziva ponovno snemali prizore, da bi dosegli popoln komični učinek. Prav tako je bil eden redkih producentov, ki je svojo ekipo plačeval skozi vse leto – tudi v obdobjih, ko niso snemali. V času, ko so igralci pogosto živeli od filma do filma, je Lloyd s tem postavljal nove standarde profesionalizma v Hollywoodu.
Zvok pride – in utiša smeh
Ko so zvočni filmi leta 1929 zavzeli Hollywood, se Harold Lloyd ni ustrašil novosti. Kjer so številni zvezdniki nemega filma padli v pozabo, se je Lloyd hitro prilagodil. Njegov prvi zvočni film, Welcome Danger (Pozdravljena nevarnost, 1929), je kljub negotovim časom požel velik finančni uspeh – izšel je tik pred borznim zlomom in začetkom velike depresije.
A čeprav se je Lloyd v novi dobi znašel, njegovi poznejši zvočni filmi niso več imeli iste čarobnosti. Komedije, kot so Feet First (Z nogami naprej, 1930), Movie Crazy (Nor na filme, 1932), The Cat’s-Paw (Mačja šapa, 1934) in The Milky Way (Rimska cesta, 1936), so sicer prinašale zabavne trenutke, a niso dosegle slave njegovih nemih uspešnic. Zvok je komediji prinesel tudi ovire – med napetimi prizori, kot je plezanje po stavbah, so zvoki težkega dihanja ali stokanja odvzeli del čarobne iluzije.
Njegov zadnji film, The Sin of Harold Diddlebock (Greh Harolda Diddlebocka, 1947), je režiral prestižni Preston Sturges, financiral pa ga je ekscentrični Howard Hughes. Film je nadaljeval zgodbo Lloydovega lika iz The Freshman (Bruc), tokrat v času velike depresije. Kljub zanimivemu konceptu in zvenečim imenom v ozadju, film ni prepričal. Zaradi visokih stroškov, ustvarjalnih sporov in medlega odziva občinstva je projekt propadel.
Po tej grenki izkušnji se je Lloyd poslovil od igranja in stopil v senco. A njegov smeh – čeprav nem – je v zgodovino filma odmeval glasneje kot marsikateri dialog.
Ekscentrični genij in večna zapuščina
Čeprav je bil na platnu sinonim za samozavest in pogum, je bil Harold Lloyd v zasebnem življenju nekoliko bolj zadržan – in precej vraževeren. Izogibal se je določenim ulicam, vedno vstopal in izstopal iz prostorov skozi ista vrata, oblačil se je po natančnem vrstnem redu. Njegov vsakdan so oblikovali rituali, ki so mu dajali občutek nadzora nad kaotičnim svetom šovbiznisa.
A Lloyd ni živel le za film. Bil je tudi navdušenec nad takrat še eksotično tehnologijo 3D-fotografije. Z njo je ustvaril osupljivo zbirko portretov hollywoodskih zvezdnikov – med njimi tudi Marilyn Monroe in Johna Wayna. Bil je tudi izjemno finančno preudaren – ob smrti je njegovo premoženje znašalo približno 12 milijonov dolarjev, kar je za igralca tistega obdobja skoraj nepojmljiva vsota.
Njegovo razkošno posestvo Greenacres v Beverly Hillsu, zgrajeno konec 20-ih let, je bilo prava palača med zvezdniškimi rezidencami. S 44 sobami, golf igriščem, skoraj 300-metrskim kanalom in največjim bazenom v južni Kaliforniji je utelešalo hollywoodsko razkošje med obema vojnama. Čeprav je bilo posestvo po njegovi smrti delno razdeljeno, je glavna stavba ostala ohranjena – leta 1984 je bila uvrščena na Nacionalni register zgodovinskih krajev.
Za svoj prispevek filmski umetnosti je Lloyd leta 1953 prejel častnega oskarja. V 60-ih letih je sam pomagal obuditi zanimanje za svojo zapuščino – s kompilacijama Harold Lloyd’s World of Comedy (1962) in Harold Lloyd’s Funny Side of Life (1963) je dokazal, da se njegov humor ni postaral.
Danes so Lloydovi filmi ponovno odkriti – zasluge za to pa gredo tudi njegovi vnukinji Suzanne Lloyd Hayes, ki je podarila obsežen arhiv njegovih del Akademiji filmskih umetnosti in znanosti. Zahvaljujoč njenemu trudu njegova dediščina živi naprej – v arhivih, na filmskih platnih in v nasmehih gledalcev, ki še danes občudujejo moža, ki je viseč z urnega kazalca nasmejal svet.
Smrt ne more utišati smeha
Harold Lloyd je umrl 8. marca 1971, star 77 let, v svojem domu na posestvu Greenacres v Beverly Hillsu. Bitko z rakom na prostati je izgubil tiho, obkrožen s stvarmi in spomini, ki jih je sam pomagal oblikovati. Pokopan je v kripti na pokopališču Forest Lawn Memorial Park v Glendalu, kjer počivajo številne hollywoodske legende. Le osem dni za njim je umrla tudi njegova nekdanja soigralka Bebe Daniels, s katero sta skupaj začela ustvarjati čarobnost zgodnjega filma.
Njegovi vratolomni podvigi so navdihnili generacije kaskaderjev in igralcev – Tom Cruise, na primer, je večkrat priznal, da se je za svojo ikonično visenje z nebotičnikov zgledoval prav po Lloydu.
Čeprav je v javni zavesti pogosto nekoliko v senci Chaplina in Keatona, ostaja Lloyd nesporni člen »velike trojice« nemega filma. Njegov lik – z očali, pogumom in nasmehom – ostaja trajen simbol ameriškega optimizma. In dokler se bodo ljudje smejali njegovim filmom, bo Harold Lloyd še naprej živel – v vsakem zadržanem koraku, ki se kljub vsemu pogumno poda na rob.
