S svojo izrazno igro, osupljivim modnim slogom in karizmatično prezenco je postala ena najbolj prepoznavnih igralk 20-ih let prejšnjega stoletja. A njena kariera ni bila omejena le na nemi film – svetovno priznanje je dosegla tudi kasneje, z legendarno vlogo Norme Desmond v filmu Sunset Boulevard iz leta 1950, ki ji je prinesla ponovno rojstvo v filmskem svetu in trajno mesto v zgodovini sedme umetnosti.
Gloria Swanson ni bila zgolj igralka – bila je tudi producentka, podjetnica, modna vplivnica svojega časa in pionirka na več področjih, vključno s prehrano, ekologijo in celo televizijo. Njeno življenje je bilo polno vzponov in padcev, bleščečih zvezdniških trenutkov ter osebnih preizkušenj, kar jo uvršča med najbolj kompleksne in fascinantne osebnosti ameriške filmske zgodovine.
Dom brez doma
Gloria May Josephine Swanson se je rodila 27. marca 1899 v Chicagu v ameriški zvezni državi Illinois. Njena družina je bila švedskega, nemškega in francoskega porekla. Oče Joseph Theodore Swanson je bil vojaški rekrutni častnik, zato so se pogosto selili – med drugim je Gloria nekaj časa živela tudi v Portoriku, kar je kasneje večkrat poudarila kot pomembno izkušnjo v otroštvu.
Po vrnitvi v ZDA je obiskovala srednjo šolo v Chicagu, kjer se je najprej zanimala za umetnost in petje. Leta 1914, pri komaj 15 letih, jo je prijateljica povabila na obisk v filmski studio Essanay Studios, ki je bil takrat eden pomembnejših filmskih studiev v Chicagu. Tam je dobila priložnost, da nastopi kot statistka – in tako se je začela njena igralska pot.
V studiu po naključju
Sprva je igrala v kratkih komičnih filmih, pogosto v družbi zvezdnika komedije Charlieja Chaplina in Maxa Linderja. Njeni zgodnji nastopi so bili sicer manj opazni, a njen naravni talent za igro, izrazna mimika in izjemna fotogeničnost so hitro pritegnili pozornost filmskih ustvarjalcev. Ko se je preselila v Kalifornijo, je nadaljevala delo pri Keystone Studios in Triangle Film Corporation, kar ji je odprlo vrata v svet večjih vlog.
Ključni prelom je prišel, ko je podpisala pogodbo s studiem Paramount Pictures. Prav tam je pod režisersko taktirko Cecila B. DeMilla zasijala kot glavna igralka in se utrdila kot ena najbolj prepoznavnih ženskih obrazov ameriškega filma.
Vzpon do slave in status filmske dive
Ko je Gloria Swanson vstopila v svet Paramount Pictures, je njena kariera doživela pravi razcvet. V sodelovanju z režiserjem Cecilom B. DeMillom je postala simbol glamurja in sofisticiranosti ameriškega nemega filma. Filmi kot Don’t Change Your Husband (1919), Male and Female (Moški in ženska, 1919) in Why Change Your Wife? (Zakaj zamenjati ženo?, 1920) so ji prinesli izjemno priljubljenost, hkrati pa jo utrdili kot modno ikono – njeni ekstravagantni kostumi in pričeske so navdihovali ženske po vsej Ameriki.
Swansonova je hitro postala ena najbolje plačanih igralk tistega časa. Njeno ime je bilo sinonim za visoko družbo, razkošje in brezhiben okus. V svojih vlogah je pogosto igrala aristokratinje, eksotične princese in sofisticirane femme fatale, kar je še dodatno gradilo njeno podobo filmske dive. Bila je ena prvih igralk, ki so javno poudarjale pomen umetniške kontrole nad svojimi filmi – in sčasoma se je odločila, da bo prevzela produkcijo lastnih filmov.
Leta 1925 je zapustila Paramount in sklenila pogodbo z United Artists – studiem, ki so ga ustanovili Charlie Chaplin, Mary Pickford, Douglas Fairbanks in D. W. Griffith, da bi umetnikom omogočil več ustvarjalne svobode. Tam je producirala in igrala v nekaj svojih najbolj znanih filmih, vključno s Sadie Thompson (1928), za katerega je prejela svojo prvo nominacijo za oskarja.
Njena zvezdniška moč je bila takrat na vrhuncu – ne le kot igralka, temveč tudi kot poslovna ženska, ki je obvladovala svojo kariero z redko odločnostjo. Po letih, ko so igralkam pogosto narekovali vse od vlog do pričesk, je Swansonova postala zgled neodvisnosti in nadzora v industriji, ki je bila sicer močno pod nadzorom studiev.
Zvočni film pomeni pot navzdol
Čeprav je bila Gloria Swanson ena največjih zvezd neme dobe, prehod na zvočni film zanjo ni bil enostaven. Leta 1929 je debitirala v svojem prvem zvočnem filmu The Trespasser (Prešuštnica, 1929), ki ga je režiral Edmund Goulding. Film je bil presenetljivo uspešen – tako kritiško kot komercialno – in Swansonova je bila za svojo igro spet nominirana za oskarja, kar je potrdilo, da se zna prilagoditi novim časom.
Kljub temu ji ni uspelo ohraniti enakega vpliva kot v nemi dobi. V naslednjih letih so njeni filmi dosegali le povprečne rezultate, občinstvo pa se je začelo obračati k novim zvezdam in modernim slogom igre. Njena naslednja produkcija Queen Kelly (Kraljica Kelly, nedokončano, 1932), ki jo je režiral Erich von Stroheim, je bila produkcijsko kaotična in nikoli uradno dokončana. Ironično, prav ta film bo kasneje odigral pomembno simbolno vlogo v Sunset Boulevardu.
Kratko in sladko
V tridesetih letih je Swansonova posnela še nekaj filmov, a nikoli več ni dosegla slave iz svojih zgodnejših let. Deloma je bil razlog v tem, da si je želela več umetniškega nadzora, kot ji ga je industrija bila pripravljena dati. Deloma pa je šlo za preprosto resnico – zamenjala jo je nova generacija igralk, ki so bolj ustrezale slogu in govorni tehniki zvočnega filma.
Do sredine tridesetih let se je Gloria Swanson skoraj povsem umaknila iz filmske industrije. Namesto tega se je začela posvečati drugim rečem – od gledališča do podjetništva in celo eksperimentiranja s prehranskimi reformami in ekološkim življenjskim slogom.
Vrnitev s Sunset Boulevardom
Po več kot desetletju v senci in le občasnih pojavitvah v manjših filmskih ali gledaliških projektih, se je Gloria Swanson leta 1950 vrnila z eno najbolj ikoničnih vlog v zgodovini filma – upodobitvijo Norme Desmond v filmu Sunset Boulevard (1950), ki ga je režiral Billy Wilder.
Vloga je bila naravnost briljantna in ironična – Swanson je igrala ostarelo igralko neme dobe, ki živi v zanikanju svoje preteklosti in sanja o povratku v središče Hollywooda. Njena igra je bila pretresljiva, kompleksna in samorefleksivna, saj se je v vlogi čutilo osebno noto – Swansonova je, tako kot Desmondova, nekoč vladala velikemu platnu in se morala soočiti s pozabo.
Film je doživel izjemen uspeh in je danes splošno priznan kot ena največjih mojstrovin v zgodovini ameriškega filma in s to vlogo si prislužila svojo tretjo nominacijo za oskarja za najboljšo igralko, a je nagrado izgubila proti Judy Holliday (Born Yesterday). Kljub temu jo je vloga Norme Desmond trdno zasidrala v kolektivni filmski spomin in ji prinesla večno slavo. Replike kot »Jaz sem velika – filmi so postali majhni« in njen srhljiv prihod proti kameri v zadnjem kadru so danes del filmskega kanona.
Po koncu filma
Po uspehu Sunset Boulevarda je Gloria Swanson še nekaj časa ostala dejavna v svetu zabave, a ni več našla vloge, ki bi se lahko kosala z Normo Desmond. Namesto tega se je osredotočila na televizijo, radio in gledališče. Pojavljala se je v različnih oddajah, kot so Playhouse 90, The Steve Allen Show in The Carol Burnett Show, kjer je pogosto nastopila v samoironičnih vlogah in pokazala, da se zna šaliti na svoj račun. Zadnjič je bila del velikega platna v filmu Letališče (1975), kjer je igrala samo sebe.
Swansonova je bila tudi pionirka zdravega življenjskega sloga in ekologije – dolgo pred tem, ko so te teme postale popularne. Že v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je zavzemala za vegetarijansko prehrano, naravno medicino in organsko kmetijstvo. O tem je pisala tudi v svojih kolumnah in knjigah, ter pogosto sodelovala z znanstveniki in zdravniki, ki so raziskovali vpliv prehrane na zdravje. Zasebno je eksperimentirala z makrobiotiko, presno prehrano in celo domačo pripravo kozmetike brez kemikalij.
Pravplivnica
Poleg tega je investirala v različne posle, med drugim v dizajn oblačil in proizvodnjo dodatkov za zdravo življenje. Bila je tudi aktivna v boju proti onesnaževanju okolja in jedrski energiji, kar je bilo v tistem času zelo napredno.
Čeprav ni več igrala v velikih filmih, je ostala kulturna osebnost – prepoznavna po svoji pojavi, ostrih stališčih in brezkompromisnem značaju. Vedno je ohranjala distanco do hollywoodskega blišča, ki ga je nekoč sooblikovala, hkrati pa je ostala kritična opazovalka sodobne družbe.
Šestkrat žena in ljubica
Izven filmskega platna je bilo življenje Glorie Swanson prav tako dramatično kot njene vloge. Bila je poročena šestkrat, imela razmerje z enim od najvplivnejših mož v Ameriki in kljub bleščečim zvezam ohranila samosvojo neodvisnost.
Prvič se je poročila z igralcem Wallaceom Beeryjem, ko je bila še najstnica. Zakon je bil kratek in globoko nesrečen – kasneje je v avtobiografiji zapisala, da jo je Beery zlorabljal in celo posilil na poročno noč. Po treh letih sta se ločila.
Drugi mož Herbert K. Somborn(1919–1922)je bil predsednik podjetja Equity Pictures in lastnik slavne restavracije Brown Derby. Skupaj sta imela hčerko Glorieno. Zakon se je končal po burnem obdobju, v katerem sta si medsebojno očitala nezvestobo. Po ločitvi ji je Somborn grozil z objavo kompromitirajočega seznama njenih domnevnih ljubimcev – in izsilil večji finančni delež pri poravnavi.
Tretji zakon (1925–1930) jo je povezal s francoskim aristokratom, markizom Henrijem de la Falaiseom. Bil je vojaški junak iz prve svetovne vojne in zaigrala sta popoln mondeni par. Po poroki se je Henri vključil tudi v filmsko industrijo, a zakon se je počasi razblinil. Po ločitvi se je on potem poročil z Marlene Dietrich.
Četrtič se je poročila z irskim športnikom in poslovnežem Michaelom Farmerjem (1931–1934). Zakon ni trajal dolgo – samo tri leta – a je bil dovolj intenziven, da je pustil pečat v tabloidih. Swansonova je kasneje priznala, da se je za poroko odločila nepremišljeno, ko se je želela izogniti govoricam in pritisku javnosti.
Njen peti zakon z Williamom Daveyjem, umetnikom in poslovnežem, je bil tako kratek, da ga igralka v svoji avtobiografiji skorajda ni omenila. Po enem letu sta se poti mirno razšli. Zadnji soprog je bil pisatelj, novinar in prehranski aktivist William Dufty (1976–do njene smrti). Povezala sta se v poznih letih, ko sta oba aktivno promovirala zdrav življenjski slog. Dufty je sodeloval pri pisanju njene avtobiografije Swanson on Swanson (1980), skupaj sta predavala, potovala in živela v miru do njene smrti.
Ata predsednik
Med njenimi najbolj znanimi ljubezenskimi razmerji je izstopalo tudi razmerje z Josephom P. Kennedyjem, očetom kasnejšega predsednika ZDA. Kennedy ji je pomagal financirati film Kraljica Kelly, a tako poslovno kot osebno se je zveza končala z razočaranjem. Swansonova se je kasneje večkrat javno opredelila proti njemu – tako kot partnerju kot producentu.
Čeprav je bila pogosto opisana kot diva, je Swanson o sebi govorila kot o ženski, ki se je učila iz napak, in ki ni nikoli dovolila, da bi jo definirali moški, s katerimi je bila. V vsaki zvezi je iskala spoštovanje, a ni nikoli žrtvovala lastne identitete.
Visoka starost
Gloria Swanson je umrla 4. aprila 1983 v New Yorku zaradi srčnega popuščanja, stara 84 let. Do zadnjih let svojega življenja je ostajala dejavna in vitalna, še posebej predana promociji zdravega življenja ter pisanju. Njena smrt je v medijih odmevala kot slovo prave hollywoodske legende – ženske, ki je v skoraj sedmih desetletjih kariere prečkala meje med nemim filmom, zvočnim filmom, televizijo, gledališčem in celo aktivizmom.
Pogreb je bil intimen, a prežet z simboliko – svet se je poslovil od ene zadnjih živih povezav z zlato ero Hollywooda. Pokopana je v Episcopal Church of the Heavenly Rest v New Yorku, kjer so se ji poklonili številni znani obrazi iz filmskega sveta in izven njega.
Gloria
Njena zapuščina je izjemna. Kot igralka je zaznamovala prehodne čase v zgodovini filma. Kot producentka je orala ledino že v obdobju, ko je bilo to za ženske skoraj nemogoče. Kot ženska javna osebnost je rušila tabuje – od spolnosti in ločitev do prehrane in okolja.
Skupaj je posnela 70 filmov, od tega v 50 nemih, točno število pa zaradi neohranjenih filmov ni znano. Film Sunset Boulevard je ostal večni spomenik njenemu talentu, samorefleksiji in moči. Norma Desmond ni le lik – je manifestacija kolektivnega spomina na zlate čase filma in tragična figura, ki jo je Swansonova oživila z natančnostjo in srčnostjo. Zaradi te vloge je za vedno zasidrana v kulturnem spominu – in njena znamenita replika o tem, da se filmi niso povečali, temveč postali manjši, je hkrati komentar in opomin.
