Njegovi filmi, še posebej tisti z Greto Garbo, so ustvarjali rekordno gledanost in ga spremenili v simbol romantičnega junaka nemega filma. A zvočna doba mu ni bila naklonjena – zaradi studijskih spletk, neuspešnih vlog in osebnih težav se je njegov bliskovit vzpon tragično končal s prezgodnjo smrtjo, njegovo ime pa je bolj kot ne pozabljeno.
Otroštvo in mladost
John Gilbert se je rodil kot John Cecil Pringle leta 1897 v Loganu v Utahu staršema igralcema, Johnu Georgeu Pringlu (1865–1929) in Idi Adair Apperly Gilbert (1877–1913), ki sta nastopala v potujoči gledališki skupini. Otroštvo je bilo težko – spremljala sta ga nasilje in zanemarjanje, družina pa se je pogosto selila, zaradi česar je moral mladi Jack obiskovati različne šole po vsej ZDA. Ko so se nazadnje ustalili v Kaliforniji, je obiskoval vojaško akademijo Hitchcock v San Rafaelu. Po odhodu iz šole je delal kot trgovec z gumijastimi izdelki v San Franciscu, leta 1914 pa se je pridružil gledališki skupini Baker Stock Company v Portlandu v Oregonu. Naslednje leto je dobil delo kot odrski menedžer v drugi potujoči skupini v Spokanu v Washingtonu, a je kmalu ostal brez zaposlitve, saj je podjetje kmalu propadlo.
Prvi koraki v Hollywoodu
Po izgubi dela v gledališču se je Gilbert preselil v Los Angeles in kmalu dobil priložnost v filmski industriji. Leta 1915 je začel kot statist in občasni igralec v kratkih filmih pri studiu Inceville, kjer je dobival manjše vloge. Do leta 1917 je že igral opaznejše stranske like, predvsem pri studiu Fox, ki mu je dal prvo pogodbo. V tem času si je tudi nadel umetniško ime John Gilbert. Njegova vztrajnost in prilagodljivost sta mu omogočili, da se je hitro povzpel iz množice neznanih obrazov, ki so preplavljali tedanji Hollywood. Čeprav so bile vloge sprva skromne, so mu prinesle prepotrebne izkušnje in stik z ljudmi, ki so odločali o prihodnosti v industriji.
Vzpon v dvajsetih letih
V začetku dvajsetih let se je John Gilbert iz igralca obrobnih vlog prebil v ospredje. Leta 1921 je podpisal večletno pogodbo s studiem Fox, kjer je začel nastopati v filmih, ki so mu prinesli več prepoznavnosti, vendar še ni dosegel statusa velike zvezde. Njegova prezenca pred kamero je bila prepričljiva, a takratni Hollywood je bil poln tekmecev, ki so se potegovali za status naslednjega Rudolpha Valentina, ki je postal svetovni simbol romantičnega junaka. Gilbert je moral še počakati na pravi trenutek.
Prelomnica se je zgodila, ko je leta 1924 podpisal novo pogodbo z MGM, studiem, ki je bil v tistem času na poti, da postane največja filmska tovarna na svetu. Tam je spoznal režiserja Kinga Vidorja, s katerim je ustvaril nekaj svojih najboljših filmov. Že Njegova ura (His Hour, 1924) je pokazal njegovo moč kot romantičnega junaka, film Tisti, ki dobi klofuto (He Who Gets Slapped, 1924) kjer je nastopil ob Lonu Chaneyju, pa ga je dokončno postavil na zemljevid najpomembnejših igralcev studia.
Naslednji korak k svetovni slavi je bil Vesela vdova (The Merry Widow, 1925) v režiji Ericha von Stroheima. Film je doživel izjemen uspeh, Gilbert pa je postal eden najbolj priljubljenih igralcev MGM. Njegov eleganten videz, močna odrska prezenca in sposobnost, da je prepričljivo odigral strastne in kompleksne romantične like, so ga povzdignili med največje zvezde. Prav v tem obdobju se je utrdil njegov vzdevek »Veliki ljubimec«.
Zlata kura
V nekaj letih je Gilbert postal drugi najbolje plačani igralec MGM, takoj za največjim zvezdnikom studia, Lonom Chaneyjem. Njegovi filmi so dosegali rekordne prihodke in polnili kinodvorane po vsej Ameriki in Evropi. MGM ga je začel predstavljati kot svojega glavnega romantičnega heroja, kar je pomenilo, da je postal neposredni tekmec Rudolpha Valentina, ki je takrat kraljeval kot največji ljubezenski simbol filma.
Gilbert se je tako v drugi polovici dvajsetih let uveljavil kot eden izmed stebrov Hollywooda. Njegova kombinacija karizme, lepote in igralske sposobnosti je očarala občinstvo, studiu pa prinesla ogromne dobičke. Bil je na vrhuncu kariere in pripravljen, da s sodelovanjem z novo generacijo igralk doseže še večjo slavo.
Kralj romantičnih melodram
Ko se je John Gilbert utrdil kot eden vodilnih igralcev MGM, je studio v njem prepoznal idealno protiutež ženskih igralskih ikon. Njegov eleganten videz, intenziven pogled in prepričljiv glas telesa so ga uvrščali med najbolj priljubljene romantične junake tistega časa. V dvajsetih letih je sodeloval z vrsto igralk, med katerimi so Marion Davies, Renée Adorée in Eleanor Boardman, a nobeno partnerstvo ni imelo takšne moči kot tisto z Greto Garbo.
Garbo je v MGM prispela leta 1925, kmalu po tem, ko je Gilbert postal največja moška zvezda studia. Že njun prvi skupni film Mesó in hudič (Flesh and the Devil, 1926) je postal senzacija. Občinstvo je bilo navdušeno nad kemijo med obema igralcema, saj je ekran kar gorel od njune intenzivne privlačnosti. Film je bil tako uspešen, da so MGM kmalu prepoznali tržno zlato – Garbo in Gilbert sta postala najmočnejši igralski par studia.
»Garbo je prasica!«
V naslednjih letih sta nastopila skupaj še v filmih Ljubezen (Love, 1927), ki je bil priredba Ane Karenine, ter Ženska z aferami (A Woman of Affairs, 1928), kjer sta znova očarala občinstvo. Kemija med njima ni bila le igralska – v zakulisju sta imela strastno razmerje, ki je postalo ena največjih ljubezenskih zgodb Hollywooda tistega časa. Govorilo se je celo o poroki, vendar je Garbo na dan poroke preprosto izginila in pustila Gilberta samega, kar je kasneje dodalo tragičen pridih k njegovi življenjski zgodbi.
Vendar je bilo partnerstvo pred kamerami močnejše od zasebnih razočaranj. Gilbert je postal »Veliki ljubimec«, simbol moškega romantičnega ideala, ki je očaral ženske gledalke po vsem svetu. Njegova sposobnost, da je združil strast in ranljivost, je bila redkost v času, ko so moške vloge pogosto poudarjale zgolj moč in odločnost. Prav zato je bil Gilbert pogosto primerjan z Rudolphom Valentinom, a mnogi kritiki so menili, da je bil kot igralec celo bolj kompleksen.
Do konca dvajsetih let je John Gilbert užival v neprimerljivi slavi. Njegovi filmi so polnili kinodvorane, bil je eden najbolje plačanih igralcev na svetu, njegovo ime pa je bilo sinonim za romantično izkušnjo na velikem platnu. Zdelo se je, da ga čaka še dolga in uspešna kariera – dokler se ni v Hollywoodu zgodila revolucija, ki je mnogim spremenila usodo: prihod zvoka.
Zvok bo utišal mnoge
Ob koncu dvajsetih let je v Hollywood udarila največja tehnološka sprememba v zgodovini filma – zvočni film. Medtem ko so nekateri igralci prehod iz nemega v govorjeni film prestali brez težav, je bil za mnoge ta prelom usoden. John Gilbert je bil eden izmed tistih, katerih kariera je čez noč doživela drastičen zasuk.
Po legendi naj bi imel Gilbert neprimeren glas za zvočni film, ki je bil preveč visok in neustrezen za romantičnega junaka. V resnici to ni držalo – posnetki njegovih filmov dokazujejo, da je imel prijeten bariton, ki ni bil nič slabši od njegovih kolegov. Več raziskovalcev in filmskih zgodovinarjev danes meni, da so bili za njegov padec bolj odločilni odnosi znotraj MGM, zlasti spopad z vplivnim studijskim šefom Louisom B. Mayerjem. Gilbert naj bi ga javno užalil in ga celo udaril v obraz, kar si igralec v tistem času ni smel privoščiti. Mayer mu tega ni nikoli odpustil in je poskrbel, da je njegova kariera začela drseti navzdol.
Čelno v steno
Film Njegova noč slave (His Glorious Night, 1929) je postal simbol njegovega propada. Čeprav Gilbert v filmu ni bil slab, so gledalci in kritiki njegovo igro označili za pretirano in nenaravno v zvočnem okolju. Posmehovali so se mu zaradi romantičnih dialogov in »I love you« prizorov, kar je postalo predmet parodij. MGM ni vložil truda, da bi popravil njegovo podobo, temveč ga je puščal v vlogah, ki so še dodatno poudarjale njegov domnevni neuspeh v zvočnem filmu.
Čeprav je Gilbert še posnel nekaj filmov, njegovo ime ni imelo več teže. Publika, ki ga je prej oboževala, se je obrnila k novim zvezdnikom zvočnega obdobja. Nekdanji »Veliki ljubimec « je postal tarča posmeha, kar ga je osebno prizadelo in potisnilo v spiralo razočaranja in samouničevanja.
Zaton kariere
Po neuspehu z zgodnjimi zvočnimi filmi je Gilbert izgubil status glavne zvezde MGM. Studio mu je še dal nekaj priložnosti, a pogosto v vlogah, ki niso bile primerne za njegov talent ali pa so bile namenjene skoraj posmehu. V tridesetih letih je sodeloval z manjšimi studii in igral v filmih, ki niso imeli velike teže, kar je še dodatno slabšalo njegovo podobo v javnosti. Publika, ki ga je nekoč imela za največjega romantičnega junaka, je počasi pozabila nanj.
Osebno je Gilbert to zelo težko prenašal. Čutil se je izdano – tako od studia kot od občinstva. Slava, ki jo je nekoč užival, je bila le še spomin, sam pa je vedno bolj zapadal v depresijo. Alkohol je postal njegova stalna spremljava, njegova nekoč bleščeča kariera pa se je skrčila na nekaj nepomembnih vlog.
Poleg tega je bil Gilbert znan po svoji neposrednosti in nezmožnosti, da bi se uklonil studijskim šefom. Njegov spor z Mayerjem je pomenil, da v MGM zanj ni bilo več prihodnosti, drugi studii pa so se obotavljali, saj je njegov ugled zbledel. V času, ko so novi igralci, kot sta Clark Gable in Gary Cooper, prevzemali vlogo romantičnih junakov, je Gilbert ostajal vse bolj osamljen in odrinjen na rob.
Zasebno življenje in ljubezni
John Gilbert je bil poročen štirikrat, njegova zasebnost pa je bila prav tako burna kot njegova filmska kariera. Prvič se je poročil 26. avgusta 1918 z Olivio Burwell iz Mississippija, ki jo je spoznal po selitvi njene družine v Kalifornijo. Zakon se je kmalu skrhal, Burwellova se je vrnila domov, leta 1921 pa je vložila zahtevo za ločitev v Los Angelesu.
Že februarja istega leta je Gilbert naznanil zaroko z igralko Leatrice Joy. Novembra 1921 sta se na skrivaj poročila v Tijuani, vendar se je kmalu izkazalo, da Gilbert še ni dokončno ločen od prve žene. Da bi se izognila škandalu, sta poroko razveljavila, a se nato znova poročila 3. marca 1922. Zakon je bil poln sporov – Joy je junija 1923 celo vložila zahtevo za ločitev, ker naj bi jo Gilbert po noči pitja udaril, vendar sta se čez nekaj mesecev pobotala. Avgusta 1924 je Joy, tedaj noseča, ponovno vložila zahtevo za razvezo, saj naj bi Gilbert imel afero z igralko Laurette Taylor. Govorilo se je, da je imel zveze tudi z Barbaro La Marr, Lilo Lee in Bebe Daniels. Kljub temu mu je njun zakon prinesel hčerko Leatrice Gilbert (kasneje Fountain, 1924–2015), ki je postala pisateljica in tudi napisala očetovo biografijo. Ločitev je bila dokončana maja 1925.
Tretjič se je Gilbert poročil leta 1929, ko je pobegnil v Las Vegas z igralko Ino Claire. Zakon je trajal le dve leti, saj sta se februarja 1931 ločila. Njegova četrta in zadnja žena je bila igralka Virginia Bruce, s katero sta se poročila 10. avgusta 1932. Spoznala sta se med snemanjem filma Spodaj (Downstairs, 1932), poročila pa sta se na hitro kar v Gilbertovi garderobi na prizorišču MGM, kjer je Bruce takrat snemala film Kongo (Kongo, 1932). Na majhni slovesnosti so bili navzoči Irving Thalberg kot priča ženina, scenarist Donald Ogden Stewart z ženo Beatrice kot priča neveste, pa tudi umetniški direktor Cedric Gibbons in njegova žena, igralka Dolores del Río. Bruceova je kmalu po rojstvu njune hčerke Susan Ann začasno prekinila igralsko kariero, vendar se je po ločitvi leta 1934 vrnila na filmska platna.
Poleg štirih zakonov je bil Gilbert znan tudi po razmerjih z največjimi igralkami svojega časa. Med letoma 1926 in 1927 je bil v zvezi z Greto Garbo, ki je ostala ena najpomembnejših oseb v njegovem življenju. V zadnjem obdobju pred smrtjo je bil v razmerju z Marlene Dietrich, s katero je bil povezan do svoje smrti leta 1936. Gilbert je bil celo predviden za pomembno vlogo v njenem filmu Želja (Desire, 1936), a je umrl, še preden so se začela snemanja.
Nekoč je bilo drugače
Do sredine tridesetih let je bil John Gilbert le še senca nekdanjega velikana. Čeprav je občasno še nastopal, so bile njegove vloge nepomenbe, pogosto v filmih manjših studiev, ki niso dosegli večje pozornosti. Leta 1933 mu je pomagal Charlie Chaplin in mu ponudil vlogo v filmu Kraljica Christina (Queen Christina, 1933), kjer je igral ob svoji nekdanji ljubezni Greti Garbo. Vloga ni bila velika, a je pomenila kratek trenutek vrnitve, saj je film dosegel uspeh in pokazal, da Gilbert še vedno premore karizmo.
Toda osebno se mu stanje ni izboljšalo. Gilbert je živel samotno življenje, zaznamovano z odvisnostjo od alkohola in slabim zdravjem. Čeprav je ostal priljubljen v hollywoodskih družabnih krogih in je ohranil prijateljstva z Garbo in Chaplinom, ni več našel profesionalnega izhoda iz zatona.
Potem je 5. januarja 1936 je John Gilbert nenadoma umrl zaradi srčnega napada v starosti komaj 38 let. Njegova smrt je pretresla tiste, ki so se ga spominjali kot enega največjih igralcev dvajsetih let, a širša javnost ga je že skoraj pozabila. Pogreb je bil skromen, a so se ga udeležili številni hollywoodski kolegi, tudi Greta Garbo, ki naj bi bila ob novici o njegovi smrti globoko pretresena.
Od zvedznika do tragičnega junaka
John Gilbert je bil v dvajsetih letih eden največjih zvezdnikov Hollywooda, eden najbolje plačanih igralcev in eden tistih, ki so nosili studijsko blagajno. Njegovi filmi z Greto Garbo so postali klasike nemega obdobja, njegova prezenca pa je oblikovala podobo romantičnega junaka na filmu. Čeprav je bil po prihodu zvoka hitro odrinjen ob stran, ni bil razlog njegov glas, temveč predvsem studijske spletke in spori z vodstvom MGM.
Njegova tragična zgodba je postala simbol hollywoodske krutosti – kako lahko industrija čez noč ustvari in uniči svoje idole. Gilbert je bil eden prvih, ki je občutil, da zvezdniški status ni garancija za prihodnost, če se odnosi v poslu porušijo. Danes njegovo ime morda ni več tako znano kot Chaplinovo ali Keatonovo, toda retrospektive in zgodovinske študije mu vračajo mesto med največjimi igralci nemega obdobja. Njegovi filmi še vedno govorijo, zakaj je bil imenovan »Veliki ljubimec« – igralec, ki je znal na platno prinesti strast, nežnost in ranljivost, česar občinstvo prej ni poznalo.
