V legendo je izstrelil Stevena Spielberga, definiral poletni blockbuster, ustvaril nov arhetip napetosti, preoblikoval razmerje moči med občinstvom in studii ter skoraj iztrebil velike bele morske pse.
Preprosta zgodba, a s popolno dramaturgijo
Idilični otok Amity se sreča s težavo – nenadoma namreč začnejo umirati kopalci. Novopečeni načelnik policije Martin Brody se odloči zapreti plaže, župan Larry Vaughn pa se mu iz ekonomskih razlogov upre. Čeprav je mrliški oglednik po smrti mladega dekleta ugotovil, da je razlog napad morskega psa, se je pod županovim vplivom strinjal s teorijo, da je bila za smrt kriva nesreča s čolnom. Plaže ostanejo odprte in zgodi se še en smrtni napad, tokrat malega dečka. Na glavo morskega psa razpišejo nagrado in začne se lov na pošast iz globin. Ko lokalni ribiči ulovijo morskega psa, si prebivalci oddahnejo in župan razglasi plaže spet za varne. Morski biolog Matt Hooper jih opozori, da to ni isti plenilec, kljub različnim dokazom pa župan še vedno ne želi zapreti plaž, le poostri varnostne ukrepe. Ko na praznik turisti preplavijo plaže, se veliki beli morski pes vrne. Načelnik policije Brody združi moči z morskim biologom Hooperjem in lovcem na morske pse Quintom in trojica izpluje na skromnem čolnu Orca. Kmalu naletijo na skoraj osemmetrsko tritonsko pošast, ki napade njihov čoln. Po daljšem boju s plenilcem zmagajo s pomočjo iznajdljivosti in poguma, a šele po tem, ko je morje že zahtevalo krvni davek in je morski pes požrl Quinta. Brody na potapljajočem se čolnu morskemu psu v usta vrže jeklenko in ustreli vanjo. Velika eksplozija končno ubije pošast.
Ko se vse sčasoma »poklopi«
Žrelo (Jaws) ima v resnici minimalističen zaplet, a liki so jasni, cilji ostri in tveganja konkretna – pa čeprav morskega psa v prvi polovici niti ne vidimo, ampak samo slutimo. A psihologija neznanega je po navadi veliko močnejša kot to, kar vidimo na velikem platnu. Scenarij za film ni bil napisan o pošasti, ampak okoli nje, zato je napetost izhajala iz domišljije gledalca in Žrelo je klasičen primer načela, da je manj več. Seveda tu pomaga kultna glasba Johna Williamsa in njegovega dvotonskega motiva – »da-dum, da-dum« – ki je napovedal morskega psa in Žrelo zasidral v kolektivno podzavest.
Film je nastal po istoimenski knjižni predlogi pisatelja Petra Benchleyja, ki je pripravil tudi prve osnutke scenarija. Te je kasneje v dokončno obliko spravil igralec in scenarist Carl Gottlieb – ob tesnem sodelovanju z režiserjem. Film je režiral Steven Spielberg, ki pa ni bil prva izbira producentov. Najprej so namreč razmišljali o veteranu Johnu Sturgesu, ki se je podpisal pod kultni film Sedem veličastnih (The Magnificent Seven), zaposlili pa so Dicka Richardsa, a ga tudi kmalu odpustili, saj je imel navado, da je morskega psa opisoval kot kita. Medtem je 26-letni Spielberg, ki je z istima producentoma leto prej posnel film The Sugarland Express, v njuni pisarni v roke dobil še neobjavljeno Benchleyjevo knjigo in se takoj navdušil nad vsebino. Po Richardsovem odhodu so torej zaposlili Spielberga in svet filma se je spremenil za vedno.
V glavnih vlogah so se v filmsko zgodovino zapisali dvakratni nominiranec za oskarja Roy Scheider kot načelnik Brody, oskarjevec Richard Dreyfuss kot morski biolog Hooper in nominiranec za oskarja Robert Shaw kot lovec na morske pse Quint. Manjšo vlogo novinarja je imel tudi avtor knjige Benchley. Zanimivo je, da je večina stranskih igralcev in statistov kar pravih prebivalcev otoka Martha's Vineyard, ki se je za filmske potrebe pretvoril v otok Amity. Steven Spielberg ni želel prevelikih zvezdniških imen v filmu, saj je glavna zvezda filma morski pes. Zato devet dni pred začetkom snemanja še niso imeli vseh glavnih igralcev.
Večji podvig, kot so si lahko predstavljali
Če je bil Žrelo na papirju skoraj perfekten film, je bil v praksi vse prej kot to. Produkcija je namreč slovela po tem, da je šlo skoraj vse narobe. »Film smo začeli snemati brez scenarija, igralske zasedbe in morskega psa,« je nekoč povedal Dreyfuss. Scenarij so reševali in polirali kar na snemanju. Ko so igralce končno zbrali na kup, pa se niso preveč marali, niso niti uživali v napornih snemalnih dneh. Kar nekaj težav so imeli z Robertom Shawom, ki se je kot Quint včasih preveč »potopil« v karakter, celo tako, da prizorov zaradi vinjenosti ni mogel posneti v enem kosu ali celo v enem dnevu.
A ena največjih in konstantnih težav je bil morski pes. Najprej so menda producenti želeli izuriti pravega belega morskega psa, ko pa so ugotovili, da je to nemogoče, so izdelali mehanske. Izdelali so tri v pravi velikosti, poimenovali pa so jih Bruce, po Spielbergovem odvetniku. Spielberg je vztrajal na snemanju na morju, namesto v tanku, saj je to bolj realistično. Žrelo je zato tudi prvi studijski film, ki je posnet na odprtem morju. To pa ni predstavljalo težave le za ekipo, ampak tudi za Brucea, saj ni bil izdelan za slano vodo, tako da je nenehno odpovedoval. To je pomenilo, da se je 55 snemalnih dni raztegnilo na neverjetnih 159, proračun pa je zrasel s 3,5 milijona na okoli devet. Pomenilo je tudi, da je moral biti Spielberg kreativen in uporabiti drugačno perspektivo in druge tehnike, ki samo nakazujejo ter namigujejo na prisotnost morskega psa.
Rezultat je skoraj »Hitchcockovski« suspenz, kjer je groza predvsem v pričakovanju. Za vse težave na snemanju je Spielberg krivil kar sebe, svoj perfekcionizem in neizkušenost. Priznal je, da bi lahko film posnel v tanku, čeprav ne bi bilo enako. Priznal je tudi, da je bil naiven glede narave in oceana, pa tudi domišljav, saj je mislil, da lahko premaga vse elemente. V intervjuju ob 30. obletnici je povedal, da je mislil, da je to konec njegove filmske kariere: »Slišal sem govorice, da ne bom nikoli več delal, ker nihče še ni snemal sto dni čez rok.«
Ko en film spremeni industrijo
Kljub dolgem snemanju in vse večjim finančnim bremenom so producenti verjeli v film, zato so vložili dodatne milijone za promocijo. Universal je za rekordno televizijsko oglaševalsko kampanjo porabil okoli 700 tisoč dolarjev, vse skupaj pa skoraj dva milijona, kar je pomenilo, da jih je na koncu film stal vrtoglavih 12 milijonov. A prav to je postavilo nove standarde promocije filmov pred izidom. Toda takšnega uspeha ni mogel predvideti nihče. Ko je Žrelo junija 1975 prišlo na velika platna v več kot 400 kinih naenkrat, je povzročilo pravi kulturni potres. Ne samo da so v kino drle množice, za nekaj let je postal najbolj dobičkonosen film. Definiral je tudi povsem nov izraz – poletna uspešnica. »Hollywood po Žrelu ni bil več, kot je bil, in njegov vpliv se čuti še danes,« je dejal medijski analitik Paul Dergarabedian in dodal: »Z občutkom, ki ga je ustvaril, je kinematografska izkušnja postala epicenter kulture in je dala zagon temu, kar je postalo znano kot poletna uspešnica.«
S tem so se očitno strinjali tudi pri Guinnessovi knjigi rekordov, ko so filmu podelili nagrado za prvo poletno filmsko uspešnico: »Med predvajanjem je postal prvi film, ki je v ameriških kinematografih zaslužil več kot sto milijonov dolarjev.« V manj kot dveh mesecih je prehitel filma Boter (The Godfather) in Izganjalec hudiča (The Exorcist), ki sta bila do tedaj najuspešnejša v kino blagajnah. »Ko so ga končno prenehali predvajati, je zaslužil skoraj 500 milijonov dolarjev, kar je danes skoraj dve milijardi dolarjev,« je dejal Ross Williams, ustanovitelj in urednik spletnega mesta The Daily Jaws, posvečenega vsemu, povezanem s filmom. Kako neverjetno uspešen bo film, je vedel le režiser kultne Vojne zvezd, George Lucas, saj je Spielbergu dejal: »To bo najuspešnejši film, kar so jih kadarkoli posneli.« Mladi režiser mu sicer ni verjel, a ni se veliko zmotil. Prav Žrelo ga je namreč izstrelilo med zvezde in ga postavilo za enega največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev v zgodovini kinematografije, je pa tudi najuspešnejši filmski režiser vseh časov po zaslužku v kino blagajnah.
Med legende je izstrelil tudi avtorja glasbe Johna Williamsa, njegov zvok za morskega psa je med najbolj prepoznavnimi partiturami v zgodovini filma. Prav Williams si je s svojim delom na filmu prislužil oskarja za glasbo, druga dva oskarja pa je film dobil za najboljši zvok in najboljšo montažo. Žrelo je bistveno vplivalo tudi na morske biologe, politiko varnosti na plažah in javno predstavo o morskih psih. Povzročil je uničujoče posledice na populaciji morskih psov, saj so jih po grozljivi izkušnji v kinodvoranah začeli loviti in jih skoraj iztrebili.
Petdeset let pozneje
Petdeset let pozneje je Žrelo kultna klasika, ki še vedno buri domišljijo, prinesla pa je tudi nekaj nadaljevanj. A original je original in motive iz filma lahko okoli sebe vidimo še danes. Predvsem oglasni plakat je postal kultna vizualna podoba. Zanimivo pa je, da na njem sploh ni veliki beli morski pes, temveč druga vrsta, ki je pač bolje ustrezala oblikovni zasnovi plakata. Po petih desetletjih film še zdaleč ni pozabljen, saj ljubitelji še vedno obiskujejo Martha's Vineyard, tamkajšnjo muzejsko razstavo ob obletnici, lokalne festivale, vodene ture in kupujejo spominke. Jeffrey Voorhees, ki je zaigral dečka, ki umre na plaži, je razkril, da na ta račun še vedno veliko zasluži. »Hodim na podpisovanja. Peljejo me po vsem svetu in plačajo mi v gotovini – približno 10 tisoč funtov za eno pojavljanje,« je povedal in dodal, da vsakič, ko se film predvaja po televiziji, dobi plačilo. Pol stoletja pozneje Žrelo torej še kako grize naprej, pri nas pa bo na ogled 28. avgusta v sklopu dni Letnega Kinodvora na Kongresnem trgu.
