Zdravko Šotra se je rodil leta 1933 v Beogradu in diplomiral na tamkajšnji Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo. V filmski svet je vstopil že v šestdesetih letih, ko je sodeloval kot asistent režije, kasneje pa se uveljavil kot samostojen režiser s številnimi televizijskimi dramami in serijami, ki so kmalu postale del kolektivnega spomina nekdanje Jugoslavije. Šotra je ustvaril več kot 120 del, s katerimi je zaznamoval skoraj vse generacije jugoslovanskih in srbskih gledalcev.
Že v osemdesetih letih je posnel nekaj družbeno angažiranih filmov, kot so Braća po materi (1988) – pretresljiva zgodba o bratih, ki se znajdeta na nasprotnih straneh v vojni – ter Moj brat Aleksa (1991), posvečen pesniku Aleksi Šantiću. V obdobju po razpadu Jugoslavije je Šotra ostal zvest svojemu slogu: humanističen, neideološki, s poudarkom na univerzalnih čustvih in vrednotah.
Svojevrsten pečat je pustil s filmom Boj na Kosovu (1989), epsko zgodovinsko fresko, ki je bila ena najambicioznejših produkcij takratnega obdobja. Še večje občinstvo pa je osvojil z nežnejšo platjo svojega ustvarjanja – romantičnimi in nostalgičnimi zgodbami po literarnih predlogah Stevana Sremca. Film Zona Zamfirova (2002) je postal eden največjih gledaliških hitov v zgodovini srbskega filma, s svojo pristnostjo, toplino in značilnim balkanskim humorjem pa je osvojil tudi gledalce po vsej regiji. Sledil je film Ivkova slava (2005), prav tako posnet po Sremčevem delu, ki je potrdil Šotrovo mojstrstvo v prepletanju ljudskega duha in čustvenega realizma.
Njegov mladinski film Lajanje na zvezde (1998) je postal simbol poznih devetdesetih – zgodba o odraščanju, maturi in prvih ljubeznih, podprta z glasbo Neleta Karajlića, je danes prava kultna klasika. V novejšem obdobju je Šotra navduševal z romantičnimi televizijskimi nadaljevankami, kot so Ranjeni orao (2009), Greh njene majke, Nepobedivo srce in Šifra Despot, s katerimi je obudil čar zlatih časov srbske literature in televizije.
Šotra je bil znan po svojem umirjenem, elegantnem slogu, občutku za lik in dialog ter po spoštovanju igralcev. Pogosto je sodeloval z istim krogom igralskih velikanov – med njimi so Svetlana Bojković, Dragan Nikolić, Vojin Ćetković, Sloboda Mićalović in Nikola Kojo – ki so s svojim delom pomagali ustvariti nekatere najbolj prepoznavne like sodobne srbske filmske zgodovine.
Med njegovimi zgodnejšimi televizijskimi projekti velja omeniti še Mihailo Pupin – od pašnjaka do naučenjaka (1979), dokumentarno-igrano biografijo o slovitem znanstveniku, ki je s svojo vztrajnostjo in vero v izobraževanje navdihnil mnoge, ter Prvi srpski ustanak, Užička republika in Vuk Karadžić, ki so utrdili Šotrovo mesto med največjimi televizijskimi režiserji v nekdanji državi.
Čeprav je bil njegov slog klasičen, skoraj starošolski, je Zdravko Šotra ostal relevanten tudi v sodobnem času, ko sta se televizija in film hitro spreminjala. Njegove zgodbe so vedno govorile o ljudeh – o ljubezni, ponosu, časti in usodi – in prav zato so še danes aktualne.
