Premierno so ga prikazali na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe in bilo je … čustveno seveda.
Končno doma
»Izkušnja je precej čustvena, vendarle je film imel premiero tukaj, pri nas doma, od koder prihaja – nekaj čisto drugega kot Sarajevo. Čeprav je bil tam sprejem čudovit, bi enako lahko rekla za tukaj,« je bila po domači premieri navdušena Iva Krajnc Bagola, ki je v filmu zaigrala sorodnico Marino. Tudi Lea Cok, ki je v glavni vlogi upodobila Bronjo, je bila precej čustvena. »Čudovit trenutek se je zgodil na koncu aplavza. Zdelo se mi je, kot da ne moremo drugače – mi, ekipa, in občinstvo. Ploskali smo si kar drug drugemu. Zdi se mi, da je dolgo trajalo,« je povedala in dodala: »To tako prija po vseh čustvih – takšen prežemajoč občutek.«
In kako ne bi bil – Belo se pere na devetdeset je eden najbolj pričakovanih slovenskih filmov letošnjega leta, zato je bil odziv občinstva temu primeren. Nastal je namreč po avtobiografskem knjižnem prvencu novinarke in pisateljice Bronje Žakelj iz leta 2018, že ob izidu je postal velika uspešnica in najbolje prodajana knjiga založbe, le dve leti pozneje pa tudi največkrat izposojena knjiga v slovenskih knjižnicah. Prevedli so jo v več tujih jezikov, med drugim v hrvaški, makedonski in italijanski jezik, doživela pa je že devet ponatisov. Žakljeva je za svoje delo dobila nagrado kresnik. Nad romanom je bila navdušena tudi igralka Tjaša Železnik, ki je zaigrala Bronjino mamo. »Bila sem izjemno počaščena, da so me sploh povabili k sodelovanju, predvsem zato, ker sem že prej prebrala knjigo, zelo zgodaj, še preden je postala takšna uspešnica,« je razkrila in priznala, da je mogoče vmes posegla tudi usoda: »Mislim, da sem se celo z varuško mojega otroka pogovarjala: 'Ali ne bi bilo fino, če bi jaz igrala v tem filmu?' Zadnjič me je na to spomnila in rekla: 'Evo!'«
Smeh in solze
Sedem let je trajalo, da je film končno ugledal luč sveta. Scenarij sta napisala Bronja in režiser Marko Naberšnik. Zgodba je avtobiografska in govori o ganljivem, čustvenem, a tudi humornem soočanju z boleznijo. Spremlja namreč Bronjo skozi različna obdobja njenega življenja – od otroštva, ko zaradi raka izgubi mamo, do takrat, ko se mora s to boleznijo soočiti tudi sama. Čustveni vzponi in padci so tako poskrbeli, da nobeno oko v dvorani ni bilo povsem suho.
»Mislim, da pomeni zelo veliko, ko vidiš, da se film ljudi dotakne, da jih nagovori, da nekaj pusti v njih. Navsezadnje smo ga za ljudi tudi naredili,« je bila ponosna Bronja, ki je prepričana, da se nas takšne zgodbe dotaknejo na enak način: »Gre za vprašanja, za neke teme minljivosti, krhkosti naših življenj, za vprašanja, o katerih se sicer ne govori, ki so odrinjena nekam na rob in marginalizirana. Zato je lepo, ko smo v nekem skupnem okolju in vidimo, da se nas take zgodbe dotikajo pravzaprav na enak način – da jih vsi enako doživljamo, da smo si bližje, kot si včasih mislimo, ter da imamo vsi nekje svojo Dado, svojo Vojkovo, svoja hrepenenja, stiske in veselja.«
Čeprav so ga snemali in ga tudi že večkrat videli, pa solz niso mogli zaustaviti niti igralci in režiser. »Me še vedno zvije,« je priznala Lea. »Zdaj sem ga gledala že tretjič, tako da pridobiš malo odpornosti. Vendar sva prej z nekim gospodom govorila in je dejal, da ga je zdaj drugič gledal in da mu je bilo zdaj težje. Zato ne vem; pri tem filmu očitno res ni nekih pravil. Očitno je namenjen temu, da samo steče skozi nas. Slišalo se je, kako se odpirajo robčki – to je bil dodaten zvočni efekt.« Podobne občutke je imel režiser Marko Naberšnik, ki sicer pristopa racionalno, a vseeno: »Film se me je, tudi ko sem ga gledal že narejenega, dotaknil v nekih točkah, da nisem bil čisto posušenih oči. A za tistega, ki ga prvič vidi, je to seveda kar tobogan. Si predstavljam, da ni najbolj preprosto.« In tudi desetletja v tem poslu ne pomagajo. »Vsako čustvo v tem filmu je resnično, zato prestopi mejo, zato ga ljudje čutijo. Tudi jaz nisem imuna do njega – tako na snemanju kot med gledanjem filma,« je priznala legendarna srbska igralka Anica Dobra, ki je na sceni že štiri desetletja, v filmu pa je zaigrala Bronjino babico Dado.
En film za poln krog
Pa ne samo to, Dobra je priznala tudi, da se je borila za to vlogo. »Človek mora biti star nekaj desetletij, približno šest desetletij, da doživi takšno izkušnjo. Morda sem kot mlada igralka kakšen film doživela kot veliko prelomnico, zdaj pa sem obrnila drugi krog in s tem filmom doživljam nekaj, kar je zame zelo, zelo pomembno – tako na profesionalni kot osebni ravni. Obrnila sem en krog, mislila, da je to to, in zdaj sem kar naenkrat obrnila, kot se reče, 'obrnila sem igrico'. Šla sam na višji nivo. In to je velika stvar, ko se igralcu zgodi. Način, kako smo posneli film in kako smo ga doživeli skupaj s kolegi, je redek – s scenarijem, ki je zelo šokanten, težaven, a vsebuje tudi kanček humorja, zaradi katerega so stvari lažje in bolj prepoznavne. Rekla bi, da smo res posneli slovenski film, ampak v tej regiji nosimo v DNK neko tiho bolečino – in se prepoznamo po tem, po takšnem humorju, ali po tišini, ki jo imamo, ko vsi skupaj sedimo v stanovanju, ali po tem, da smo glasni. To so situacije, ki so preprosto resnične – vidimo jih in čutimo kot resnične. Mislim, da ta film živi za takšne stvari. Pa tudi bolj uravnoteženega, superiornega in mirnejšega režiserja od Marka v življenju še nisem imela. Na več načinov je pomagal, da je bil ta projekt takšen, kot je. Igralce ima zelo rad, skrbi zanje in jih ščiti, jih razume ter natančno ve, kdaj in kako mora dati navodila,« je še pohvalila Naberšnika.
S tem se je strinjala tudi Tjaša: »Narediti čustven film ni tako lahko, čeprav je zgodba že v osnovi čustvena. A povedati jo s filmskim jezikom se mi zdi neka vrsta mojstrstva in Marko Naberšnik je te vrste mojster. Lepo je videti, da se ljudi dotakne, vendar upam, da ne samo žalostna plat zgodbe, ampak tudi to, da je v njej upanje in človeška moč neke ženske.« Film je že začel svoj pohod po slovenskih kinematografih, zato le pripravite robčke.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
