Iz 20. v 16. stoletje
Upravnik stavbe, ki živi v 20. stoletju, je videti kot car celotne Rusije, Ivan IV. Grozni, ki je živel v 16. stoletju. O tej podobnosti pa ne ve ničesar, dokler njegov sosed ne ustvari časovnega stroja. Leta 1973 v Moskvi inženir Aleksander »Šurik« Timofejev namreč v svojem stanovanju dela na časovni napravi. Po nesreči upravnika svojega stanovanjskega bloka, Ivana Vasiljeviča Bunšo, in vlomilca Georgija Miloslavskega pošlje nazaj v čas carja Ivana IV. Groznega.
Dvojec je prisiljen, da se preobleče in pretvarja, da sta car Ivan in knez, medtem ko se pravi Ivan Grozni znajde v Šurikovem stanovanju ter se sooča s sodobnim življenjem. Šurik poskuša popraviti časovni stroj, da bi se lahko vsi vrnili na svoje mesto in v svoje časovno obdobje. Podobnost med Vasiljevičem in Groznim, ki imata povsem različna značaja, pa vodi v številne zanimive in zabavne situacije zamenjane identitete.
Cenzura ga ni ustavila
Ivan Vasiljevič menja svoj poklic (Ivan Vasilevich menyaet professiyu) je na velika platna po vsej Sovjetski zvezi prišel leta 1973 in hitro postal velika uspešnica. Predstavlja enega najbolj prepoznavnih in najtrdneje zasidranih del v kanonu sovjetske komedije. Film je režiral Leonid Gajdaj, kralj sovjetskih komedij, ki je s svojimi filmi nekoč postavljal rekorde gledanosti. Scenarij temelji na delu Mihaila Bulgakova, avtorja romana Mojster in Margareta, ki je bil objavljen šele po njegovi smrti in velja za eno največjih mojstrovin 20. stoletja. No, satirično igro Ivan Vasiljevič je napisal že med letoma 1934 in 1936, a je bila prepovedana in objavljena šele leta 1965, kar četrt stoletja po njegovi smrti, saj vsebuje znanstvenofantastične elemente, burlesko, zgodovinsko travestijo in tudi politično satiro.
Vladi je šla namreč v nos primerjava med carjevo avtoriteto in avtoriteto sovjetskega uradnika, ki satirizira podobnosti med cesarstvom in unijo, pa tudi Stalinom in Ivanom Groznim. A kljub vsemu, mogoče pa prav zaradi tega, je bil film nepričakovana uspešnica. V začetku sedemdesetih let je namreč sovjetska kinematografija prehajala v fazo, ki jo zgodovinarji opisujejo kot pozni stagnacijski socializem. Po kratki liberalizaciji kulturnega prostora je namreč sledilo obdobje okrepljene cenzure in večje previdnosti pri umetniških eksperimentih. Vseeno pa so komedije uživale relativno svobodo, predvsem kadar niso seveda neposredno kritizirale partije ali državne institucije. Zato je bila Gajdajeva poteza, da se loti Bulgakova, kar tvegana, a satirična farsa, ki je uokvirjena v znanstveno fantastiko, se je uspela izogniti cenzuri. Navzven je namreč povsem neproblematičen film, saj ne omenja partije, ne kritizira sistema in se ne dotika občutljivih političnih vprašanj. A vseeno ravno njegov komični element ustvarja subtilno kritiko avtoritarnosti in birokracije.
Sami presežki
Vlogi Vasiljeviča in Ivana Groznega je prevzel Jurij Jakovljev, ki je bil znan predvsem po vlogah v komedijah. S to dvojno vlogo je ustvaril enega bolj prepoznavnih presežkov sovjetske komedije. Njegove igralske sposobnosti in dva povsem različna lika – carja in birokrata – mnogi smatrajo za ključni element za dolgotrajen uspeh filma. Čeprav so ga sovjetski kritiki sprva ocenili le kot lahkoten in nepomemben film, je občinstvo dokazalo, da ni tako. Leta 1973 je bil rekorder po gledanosti, saj si ga je v kinih ogledalo več kot 60 milijonov gledalcev, kasneje pa je postal eden tistih, ki so se nenehno predvajali v ponovitvah na televiziji. Desetletja pozneje je doživel preporod in novo življenje – postal je kultni film.
K tem je pripomogla malce nostalgija, veliko pa humor, ki ni preveč politično obarvan, ampak se bolj opira na univerzalno absurdnost. Torej kljub temu, da je bil film Ivan Vasiljevič menja svoj poklic ustvarjen znotraj strogo nadzorovanega sovjetskega kulturnega prostora, je postal redka uspešnica, ki je prestopila okvire ideološke cenzure in obdržala svojo priljubljenost vse do danes. Celo tako, da so film leta 2016 obeležili pri Googlu z Google Doodle, leta 2020 pa je Sberbank v oglasu enega od likov spet poslala v časovni stroj. Pri tem jim je pomagala »deepfake« tehnologija.
