»Kdo sem, ko ni več nikogar, ki bi me določal?« se je spraševala razprodana dvorana ljubljanskega Kinodvora med premiernim ogledom Kuklinega filma Fantasy. Da bo zgodba o treh prijateljicah, ki spoznajo transspolno žensko po imenu Fantasy in se začnejo soočati s svojo identiteto, res prišla do pravega občinstva, so film predvajali v okviru 41. Festivala LGBT filma. Požel je seveda bučen aplavz in navdušenje. Kako učinkovit je Kuklin pristop do ustvarjanja, pa so dokaz tudi številne nagrade. Nekatere igralke so namreč to izkušnjo začele brez igralskih izkušenj, pod Kuklinim vodstvom pa so si prislužile celo nagrado za ansambelsko igro na sarajevskem filmskem festivalu.
Kakšen film je Fantasy?
Film Fantasy je v svoji srži ljubezenska zgodba. Je zgodba o treh dekletih, ki spoznajo četrto, oziroma o treh prijateljicah, ki spoznajo četrto prijateljico, ki jih na neki način spremeni, ki jim pokaže, da ženskost obstaja v vseh možnih formah in da je ženskosti toliko, kolikor nas je vseh žensk. Je zgodba o transformaciji, o fantaziji, o sanjah in o ljubezni.
Od kod inspiracija za takšno tematiko?
Mislim, da ko govoriš o takšnih temah, moraš iti nekako iz centra te teme. Ne gledati iz nekega zunanjega zornega kota, ne od zgoraj ne od spodaj, ampak da greš iz sebe. Tako da je ta tema nekako del mojega sveta, mojega notranjega in zunanjega sveta, in zato sem si tudi želela povedati zgodbo skozi prizmo te tematike. Mislim, da je tudi zelo pomembno, da se borimo za vidnost in da se borimo za to, da obstaja raznolikost tudi v filmskem svetu, da so vse zgodbe vredne prikaza, ne samo neke najbolj konvencionalne, intelektualistične ali trendovske.
Kako težko je bilo »prodati« ta film ravno zaradi tematike? Ker brez financ, brez producentov se težko kaj naredi.
To je nastalo iz videospota, potem je šlo v neko formo kratkega filma Sestre in šele nato v celovečerni film, tako da jaz na tem filmu delam v bistvu že deset let. To je nekako vrelo v meni. Ta film sem sanjala in se zanj borila desetletje. Na tej poti smo prišli do številnih ovir in smo jih nekako presegli. Veliko je kritik v smislu, da so to neke trendovske teme, identitetne politike, spol, seksualnost, ampak mislim, da je to samo en korak na poti k bolj vključujoči družbi. Mislim, da je edina pot ven iz nečesa, da greš čez to. In tako smo se tudi borili pri tem filmu. Ni ga bilo najlažje narediti, sploh ga ni bilo lahko narediti, grozno težko je bilo, ampak nekako s skupnimi močmi nam je uspelo.
Katere pa so teme, ki vas pri ustvarjanju najbolj privlačijo? Kaj vam je najpomembneje, ko se lotevate teme?
Opazila sem, da sem malo obsesivne narave in da se pri meni stvari dogajajo nekako ciklično – v smislu, da moram obdelati neko temo iz vseh možnih zornih kotov in jo zaključiti, nekako zaokrožiti, da grem potem lahko naprej. Tako da so me v tem obdobju ustvarjanja Fantasy in še prej Sester nekako najbolj gnala vprašanja identitete oziroma kompleksnosti identitete in njene fluidnosti. Vsekakor tudi vprašanje, kje sem jaz kot ženska oziroma kje stojimo, kako se gledamo, kakšne glasove imamo. Ali se lahko pogledamo nekontaminirano, neobremenjeno, brez tega nekega moškega pogleda nase? To so stvari, ki me zanimajo. Zanimajo me tudi sanje, podzavest, miti in nekako vse to poskušam implementirati v svoje delo.
Kako pa ste v zasebnem življenju? Ste dobra pripovedovalka zgodb ali ste bolj poslušalka?
Dobro vprašanje. Rekla bi, da kot ustvarjalka nisem klasična pripovedovalka in da ne znam na klasičen način povedati nečesa, mislim pa tudi, da ne rabim. Kot oseba pa mislim, da moraš biti za to, da si dober pripovedovalec, najprej dober poslušalec. Tako da mislim, da se nekako trudim balansirati med obema, ker sem v bistvu največ stvari, zgodb dobila oziroma opazila takrat, ko sem se znala postaviti v vlogo poslušalca. Tako da mislim, da je zelo pomembno balansirati, hkrati pa se tudi izražati.
Vam to, da ste tudi glasbenica, pomaga pri režiji ali vas kdaj nenamerno tudi ovira?
Vem, da se ljudje zelo radi kategoriziramo v smislu: sem glasbenica, sem režiserka, mama, žena, karkoli. Jaz rada to gledam nekako nad kategorijami, kot celotno izkušnjo, in tako tudi delam stvari. Nikoli me to ni omejevalo. Prej me zanima neki hibridni prostor, recimo med videospotom in filmom. Zanima me povezovanje vseh teh polj, kot pa razlike med njimi. Tako da to, da sem glasbenica, mislim, da mi je dalo samo dobre stvari, dobre napotke – na primer za ritem montaže, za to, kako dostopam do nekih čustvenih stanj. Res verjamem, da je glasba zame zelo aktiven del filma. To zame ni samo neko ozadje, temveč je dejansko nekaj, kar lahko skupaj deluje z igralcem, igralko, s kamero, z gibanjem kamere, z barvami in z vsem. To je zame eden izmed zelo pomembnih delov filma.
Imate res čudovito igralsko zasedbo. Kakšni pogovori so potekali pred snemanjem, da so vsi razumeli vašo vizijo?
Večina igralk in igralcev v filmu je naturščikov, ki so bili prvič pred kamero. Z nekaterimi sem že delala pri filmu Sestre in smo potem nadaljevali to skupno pot pri Fantasy. To je bilo zame najbolj naravno delo, ker je ta film specifičen in sem si želela najti ljudi, ki imajo to esenco likov v sebi, tudi če nimajo igralskih izkušenj. Seveda mi je bil pomemben igralski talent in magnetizem s kamero ter to, da se povežejo med seboj. To smo si začrtale zelo neklasično. Ni bilo klasičnega dela v smislu bralnih vaj in grajenja prizorov, ampak smo najprej zgradile odnos, ki je bil resničen, ki presega ekran. Za vse nas je bil ta projekt veliko več kot film, ker smo skozi njega tudi skupaj rasle in si nastavljale ogledala. Imela sem veliko različnih pristopov in metod, kako smo gradile like. Mogoče gledalec med prvim ogledom tega ne opazi, a je zelo veliko detajlov, tudi telesnih, ki so zelo pomembni za grajenje celovitosti lika. Mislim pa, da gledalka ali gledalec lahko to začuti, tudi če ne zna takoj natančno opredeliti, kaj je tisto specifično, kar lik gradi. Imeli smo različne vaje, skupaj smo gledali filme, včasih sem jim dala tudi naloge, da so morale igrati lik druga druge, tako da so si nastavljale ogledala iz različnih perspektiv. Bil je kompleksen in intenziven proces.
Postali ste tudi ženska leta srbskega Harper's Bazaarja. Čestitke, in tudi za vse letošnje dosežke – za vse Vesne in Srce Sarajeva.
Ko sem dobila nagrado ženska leta od revije Harper’s Bazaar Srbija, sem jo posvetila študentkam v Srbiji, ker sem jo želela deliti z njimi. Mislim, da so letos pokazale ne samo svoji državi in regiji, ampak celemu svetu, kaj pomeni zares prava solidarnost in pogum. Zame so ženske leta vse ženske, vsak dan, ker se prebujajo in borijo v tem sistemu, ki ženskam ni vedno najbolj naklonjen. Kar se tiče Srca Sarajeva za glavno žensko vlogo, ki so ga dobile vse štiri igralke – Alina Juhart, Mina Milovanović, Sarah Al Saleh, Mia Skrbinac – sem na to izjemno ponosna. Počutim se kot ponosna mama ali ponosna starejša sestra. Dale so ogromno sebe v vloge in jih zgradile zelo avtentično, kot se vidi na platnu, in mislim, da so nagrado dobile res najbolj zasluženo. Nekateri pravijo, da sem na FSF-ju dobila tolažilno nagrado, ampak ta nagrada (vesna za posebne dosežke, op. a.) obstaja že nekaj časa in ni bila podeljena prvič. Meni je ogromno pomenilo tudi to, da so nagrade dobili moji sodelavci, sploh zato, ker so bile to njihove prve vloge kot vodje sektorjev. Res so se vsi izjemno izkazali in so nagrade zelo zaslužene. Nagrade so lepo priznanje, ampak še vedno je največja nagrada, ko pride gledalka ali gledalec in pove, da se ga je film dotaknil. To je tisto, kar je najbolj ganljivo in kar filmskemu ustvarjalcu največ pomeni.
