Moč vere proti čarovnicam in demonom
Študente kijevskega semenišča so poslali domov na počitnice, a trije se na podeželju sredi noči izgubijo. Ko opazijo kmetijo, staro ženico prosijo, da bi tam prespali. Strinja se, a le, če bodo spali v različnih delih kmetije. Khomi, enemu od novincev, pripade hlev, ženica pa ga tam poskuša zapeljati, a jo odločno zavrne. Hipnotizira ga, spleza nanj in ga jaha po podeželju kot konja. Ko Khoma ugotovi, da letita, se zave, da je čarovnica in s pomočjo Kristusa jo prisili, da pristane. Izbruhne pretep in Khoma jo pretepa s palico, dokler se ne spremeni v lepo mlado žensko, ki kriči, da jo bo ubil.
Povsem prestrašen Khoma pobegne nazaj v semenišče, kjer pa ga rektor obvesti, da je na smrt bolna hči bogatega stotnika zaprosila, da prav Khoma moli za njeno dušo. Čeprav ne preveč zadovoljen, pristane, a kmalu ugotovi, da se bo moral vrniti na kmetijo. Dekle umre, še preden se mu uspe vrniti, z grozo pa ugotovi, da je čarovnica in da je on povzročil njeno smrt. Stotnik mu obljubi bogato nagrado, če bo bdel ob njej tri noči in molil za njeno dušo. Če zavrne, ga čaka huda kazen. Odpeljejo ga v kapelo, kjer leži dekle, in ga zaklenejo v sobo s truplom. V dolgih, temnih nočeh mrtvi znova oživijo, mladi duhovnik pa se za zaščito zateče k svoji veri.
Folklora ali domišljija?
Duh zla (Viy) je sovjetski film iz leta 1967, ki je nastal po grozljivi noveli ukrajinskega (takrat ruskega) pisatelja Nikolaja Gogolja, ki jo je prvič objavil v drugem delu svoje zbirke pravljic z naslovom Mirgorod, že leta 1835. Rad se je loteval bolj grotesknih tematik, za lik demona Viya, strašne pošasti, pa je navdih dobil iz ljudskega izročila. Čeprav je v avtorjevi opombi Gogolj zapisal, da je Viy ime, ki so ga »mali Rusi«, kot so takrat rekli Ukrajincem, dali vodji škratov, pa škrati niso bili del ukrajinskega ljudskega izročila ali na splošno vzhodnoslovanske folklore, zato so znanstveniki, ki so proučevali njegove tekste, zaključili, da je vse v resnici produkt njegove domišljije.
Povsem možno pa je, da je v folklori dobil navdih za čarovnico, saj se v več ukrajinskih ljudskih pravljicah pojavlja čarovnica, ki poskuša jezditi svojega bodočega moža. To novelo so pred tem filmom že enkrat uporabili kot literarno predlogo – leta 1909 so posneli kratki film, ki je bil tudi prva ruska grozljivka. Tokratno različico sta režirala novinca Konstantin Jeršov in Georgij Kropačov, ki sta s pomočjo Aleksandra Ptuška napisala tudi scenarij. Ptuško je bil sicer animator in režiser fantazijskih filmov, v tistih časih pa je bil v marsičem prvi v Rusiji in med prvimi na svetu, saj je posnel enega izmed prvih celovečernih animiranih filmov na svetu, bil pa je tudi eden od prvih celovečernih filmov, ki je kombiniral animacijo stop-motion s posnetki v živo. Zato so mu pogosto rekli tudi sovjetski Walt Disney.
Inovativnost
Ptuško je bil tudi umetniški vodja pri filmu, zato je imel pomembno vlogo pri posebnih efektih in umetniški zasnovi. Prispeval je precejšno škatlo efektov in vizualnih rešitev, ki še danes delujejo kar impresivno – vrtenje kamere, preslikave, montažni triki ter animirane in praktične figure. Tako je demona Viya zaigral Nikolaj Stepanov, ki je bil cirkuški umetnik. Zanj so se odločili zaradi njegove moči, saj je bil kostum izjemno težak. Mlado dekle pa je sicer igrala Natalija Varlej, a so za nekatere prizore transformacije v staro čarovnico uporabili tudi moškega in tako ustvarili bolj zlovešč in zmeden videz čarovnice, prizor pa naredili še bolj neudoben za gledalca. Nekatere prizore čarovnice in demona Viya pa so morali ublažiti zaradi tehnoloških omejitev, a ravno iznajdljiva raba kamer in efektov je ustvarila še močnejši vtis gledalca.
Težave so jim povzročala tudi takratna cenzurna pravila sovjetske filmske produkcije, a so si vseeno lahko privoščili kar veliko in se številnim precej strogim omejitvam izognili, ker je zgodba veljala za ljudsko pravljico. Vse skupaj je kulminiralo v film, ki je postal ena od klasik sovjetske fantazijsko–grozljivkarske produkcije in je še vedno znan po izjemnih praktičnih efektih in netipični atmosferi. Duh zla je bil vključen tudi v knjigo 1001 film, ki ga moraš videti, preden umreš (1001 Movies You Must See Before You Die).
