Umori, ki so pretresli bleščeči svet filma

Hollywood se je od svojih začetkov predstavljal kot tovarna sanj – prostor, kjer se rojevajo zgodbe o uspehu, lepoti in nesmrtnosti.

Toda vzporedno z glamurjem rdečih preprog se je že zelo zgodaj izrisala tudi njegova temna plat. Umori, nasilje in škandali so pretresali filmsko industrijo že v času nemega filma in se nadaljevali vse do sodobnosti. Ti primeri niso pomembni le zaradi imen, ki so bila vanje vpletena, temveč zato, ker razkrivajo, kako krhka je meja med slavo in tragedijo. Zadnji grozljivi umor se je zgodil decembra, ko je Nick Reiner ubil očeta in mater …

William Desmond Taylor – umor, ki je prvič razgalil Hollywood (1922)

William Desmond Taylor je bil leta 1922 umorjen v svojem stanovanju v Los Angelesu.

William Desmond Taylor je bil v obdobju nemega filma ugleden režiser in igralec. Leta 1922 so ga našli ustreljenega v njegovem stanovanju v Los Angelesu. Njegova smrt je sprožila prvi resnično velik hollywoodski škandal.

Preiskava je razkrila zapleteno mrežo odnosov, v katero so bili vpleteni igralci, studii in vplivne osebe. V javnost so prišle informacije o ljubezenskih aferah, prikritih odvisnostih in domnevnih finančnih sporih. Kljub obsežni preiskavi policija nikoli ni odkrila storilca, zadeva pa je do danes ostala nerazrešen.

Umor Williama Desmonda Taylorja velja za prvi veliki škandal zgodnjega Hollywooda.

Taylorjev umor je imel med drugim tudi daljnosežne posledice. Prvič je resno omajal zaupanje javnosti v moralno neoporečnost filmske industrije in pokazal, da Hollywood ni zgolj svet sanj, temveč tudi prostor skrivnosti, manipulacij in nasilja.

Roscoe Arbuckle - Fatty in smrt Virginie Rappe

Škandal, ki je zlomil prvo hollywoodsko superzvezdo (1921)

Roscoe “Fatty” Arbuckle je bil največja zvezda nemega filma svojega časa.

Roscoe Arbuckle - Fatty je bil pred letom 1921 ena največjih zvezd ameriškega filma. Bil je izjemno priljubljen komik nemega filma, znan po telesni komiki, izjemni gibčnosti kljub obilni postavi in nalezljivem humorju. Njegov vzdevek Fatty, Debelinko, je bil del javne podobe, ki jo je občinstvo oboževalo, njegova priljubljenost pa je bila tolikšna, da je v nekem obdobju prejemal višje honorarje kot Charlie Chaplin.

Septembra 1921 se je v hotelu St. Francis v San Franciscu udeležil zabave , ki je bila kljub prohibiciji zaznamovana z obilico (prepovedanega) alkohola. Med udeleženci je bila tudi mlada igralka Virginia Rappe, ki je med zabavo nenadoma zbolela. Čez nekaj dni je umrla zaradi zapletov, povezanih z rupturo mehurja in vnetjem trebušne votline.

Virginia Rappe – mlada igralka, katere smrt je sprožila največji škandal nemega filma in zaznamovala zgodovino Hollywooda.

Sledil je medijski vihar brez primere. Časopisi so Arbuckla obtožili, da je pijan nasilno zlorabil Virginio Rappe in s tem povzročil njeno smrt. Rumeni tisk ga je nemudoma razglasil za poosebljenje pokvarjenosti Hollywooda. Javnost je bila zgrožena, politični in verski krogi pa so zahtevali konec »nemorale« v filmski industriji.

Arbucklu so trikrat sodili. Prva dva procesa sta se končala z neodločeno poroto, tretji pa s popolno oprostilno sodbo. Porota se mu je celo javno opravičila in zapisala, da proti njemu ni bilo predloženih nobenih dokazov. Zdravniški izvidi so potrdili, da smrt ni bila posledica nasilja, temveč zdravstvenih zapletov.

Roscoe “Fatty” Arbuckle – prva filmska superzvezda, ki jo je škandal po smrti Virginie Rappe kljub oprostitvi za vedno izločil iz Hollywooda.

Toda oprostitev ni pomenila rešitve. Hollywood mu je obrnil hrbet. Studii so prekinili pogodbe, njegovi filmi so izginili iz kinematografov, njegovo ime pa je postalo sinonim za dekadenco in pokvarjenost. Čeprav je pozneje skušal delovati pod psevdonimom in se vrniti kot režiser, nikoli več ni dosegel stare slave. Umrl je leta 1933, osiromašen in popolnoma zlomljen.

Primer Arbuckla velja za prvi veliki hollywoodski škandal, ki je odločilno vplival na uvedbo strogih moralnih pravil in samocenzure v filmski industriji. Hkrati ostaja opomin, kako lahko mediji in javno mnenje uničijo človeka, in to tudi takrat, ko pravno ni ničesar zakrivil.

Johnny Stompanato – nasilje v središču hollywoodske romance (1958)

Johnny Stompanato – nasilni ljubimec Lane Turner, ubit v enem najbolj razvpitih hollywoodskih primerov petdesetih let.

Johnny Stompanato je bil znan po povezavah z organiziranim kriminalom in razmerju z igralko Lano Turner. Preden sta se zapletla v romantično razmerje, je delal kot njen varnostnik. Njuno razmerje je bilo burno in zaznamovano z nasiljem.

Lana Turner – hollywoodska ikona, ujeta v umor, ki je razkril brutalnost zasebnih odnosov za bleščavo slave.

Leta 1958 so Stompanata zabodli do smrti, in to prav v domu Lane Turner. Umor je naposled priznala igralkina mladoletna hči Cheryl Crane, ki je trdila, da je mater branila pred napadom. Primer je bil uradno opredeljen kot samoobramba, a je sprožil burne razprave o prikrivanju resnice in vplivu studiev na javno podobo zvezd.

Primer Stompanato je razkril, kako pogosto so bili nasilni odnosi v Hollywoodu potisnjeni v ozadje, da bi zaščitili kariero slavnih. Še več, Cheryl Crane je pozneje postala izjemno uspešna avtorica knjig, v kolektivnem spominu pa je ostala zapisana kot pogumna deklica, ki je leta 1958 ubila mafijca, da bi zaščitila svojo mamo.

Cheryl Crane je leta 1958 kot mladoletna ubila ljubimca svoje matere Johnnyja Stompanata, pri čemer je sodišče dejanje opredelilo kot samoobrambo.

Cheryl Crane, hči Lane Turner, je po hollywoodski tragediji postala uspešna pisateljica in predavateljica.

Sharon Tate in umori sekte Charlesa Mansona (1969)

Sharon Tate je bila ob koncu šestdesetih let ena najobetavnejših mladih igralk v Hollywoodu. Poročena je bila z režiserjem Romanom Polanskim in v času smrti visoko noseča. Njeno življenje je zaznamovala kombinacija slave, mladostne energije in občutka, da Hollywood vstopa v novo, svobodnejšo dobo.

Sharon Tate in Roman Polanski - na poročni dan ... Nikomur si ni sanjalo, kaj se bo pripetilo.

V noči na 9. avgust 1969 so v njen dom v Los Angelesu vdrli člani sekte, ki jo je vodil Charles Manson, in brutalno umorili zvezdnico in še štiri druge ljudi. Umori so bili izjemno nasilni, ritualni in brez vidnega racionalnega motiva, kar je javnost pahnilo v stanje kolektivnega šoka.

Primer ni pretresel le Hollywooda, temveč celotno ameriško družbo. Manson in njegovi privrženci so poosebljali temno stran kontrakulture, sprevrženo ideologijo, ki je pod krinko svobode in ljubezni skrivala manipulacijo, nasilje in popolno odsotnost empatije. Sharon Tate je v očeh javnosti postala simbol izgubljene nedolžnosti, žrtev sveta, ki je verjel, da so sanje in resničnost lahko eno.

Charles Manson – vodja sekte, ki je s posrednim ukazovanjem umorov leta 1969 za vedno zaznamoval Hollywood in simbolno končal nedolžnost šestdesetih let.

Sojenje Mansonu in njegovim sledilcem je postalo medijski spektakel. Podrobnosti umorov, hladnokrvnost storilcev in pomanjkanje obžalovanja so za vedno spremenili način, kako je Hollywood gledal nase. Po letu 1969 se je končala iluzija, da so zvezdniki zaščiteni pred nasiljem zunanjega sveta.

Sharon Tate je bila brutalno umorjena leta 1969, noseča in na vrhuncu kariere.

Sharon Tate - Brutalen umor noseče igralke je pretresel Hollywood in ves svet.

Umor Sharon Tate še danes velja za najbolj razvpit umor v zgodovini filmske industrije. Ne le zaradi brutalnosti, temveč tudi zato, ker je simbolično označil konec nekega obdobja – prehod iz idealizma šestdesetih let v bolj cinično, nevarno in realno dojemanje slave.

Bob Crane – nerazrešen umor zvezdnika televizije (1978)

Bob Crane je bil televizijski zvezdnik serije Hogan’s Heroes.

Boba Crana, znanega po vlogi v seriji Hogan’s Heroes, so leta 1978 umorili v hotelski sobi v Arizoni. Preiskava je razkrila njegovo skrivno življenje, polno spolnih ekscesov, kar je javnost močno pretreslo, saj je veljal za enega bolj priljubljenih obrazov malih zaslonov.

Bob Crane – televizijski zvezdnik, ubit v hotelski sobi; primer ostaja eden najbolj skrivnostnih v zgodovini filmske industrije.

Kljub osumljencem in sodnim postopkom umor Boba Crana nikoli ni bil dokončno razrešen in ostaja eden izmed najbolj skrivnostnih primerov, povezanih s filmsko in televizijsko industrijo.

Rebecca Schaeffer – umor, ki je spremenil zakonodajo (1989)

Rebecca Schaeffer – igralka, ki jo je pred domačimi vrati ubil zalezovalec; primer je spremenil zakonodajo o zasebnosti slavnih oseb.

Rebecco Schaeffer je pred njenim domom ustrelil zalezovalec, potem ko je brez težav pridobil njen naslov. Umor je pretresel javnost in sprožil spremembe zakonodaje v ZDA, povezane z varovanjem osebnih podatkov javnih oseb. Igralkina smrt je opozorila na nevarnosti obsesije in zalezovanja slavnih.

Rebecca Schaeffer je bila leta 1989 umorjena pred svojim domom.

Bonnie Lee Bakley in primer Roberta Blaka (2001)

Robert Blake je bil obtožen umora svoje žene Bonnie Lee Bakley.

Bonnie Lee Bakley je bila ustreljena v avtomobilu svojega moža, igralca Roberta Blaka. Blake je bil v kazenskem postopku oproščen, v civilnem pa spoznan za odgovornega. Primer je postal simbol zapletenega razmerja med pravosodjem, mediji in slavo.

Bonnie Lee Bakley – žena igralca Roberta Blaka, umorjena leta 2001; primer je razdelil javnost in pravosodni sistem.

Kaj pa v Evropi?

Umor Piera Paola Pasolinija: smrt umetnika, ki je vedel preveč

Pier Paolo Pasolini – italijanski filmski režiser in intelektualec, brutalno umorjen leta 1975; primer ostaja eden najbolj spornih v evropski kulturni zgodovini.

V zgodnjih jutranjih urah 2. novembra 1975 je Italijo pretresla novica o nasilni smrti enega njenih najpomembnejših intelektualcev 20. stoletja. Na plaži v Ostii, ob obrobju Rima, so našli brutalno umorjenega Piera Paola Pasolinija, filmskega režiserja, pesnika, pisatelja in brezkompromisnega družbenega kritika. Njegova smrt ni pomenila zgolj izgube velikega umetnika, temveč je postala ena najbolj kontroverznih in še danes nerazrešenih zgodb evropske kulture.

Umetnik proti sistemu

Pasolini je bil vse življenje konfliktna oseba. Njegovi filmi, med njimi Berač, Mama Rim, Evangelij po Mateju, Izrek in skrajno provokativni Salò ali 120 dni Sodome, so neposredno izzivali italijansko družbo, cerkev, politično oblast in buržoazno moralo. Bil je marksist, a hkrati oster kritik italijanske levice, intelektualec, ki je zavračal udobje akademskih razlag in raje govoril neposredno, pogosto boleče in nevarno odkrito.

V letih pred smrtjo je Pasolini v časopisnih kolumnah in esejih javno opozarjal na korupcijo, politično nasilje, neofašizem in povezave med oblastjo ter organiziranim kriminalom. Sam je večkrat dejal, da »pozna imena«, a da nima dokazov. Te izjave so mu prinesle številne sovražnike.

Noč umora

V noči na 2. november 1975 se je Pasolini odpravil proti Ostii. Nekaj ur pozneje so njegovo telo našli na neosvetljeni plaži. Bil je brutalno pretepen, zlomljene je imel številne kosti, obraz je bil iznakažen, čez telo pa naj bi večkrat zapeljal avtomobil, pozneje identificiran kot njegov lastni. Prizorišče je kazalo na izjemno stopnjo nasilja, ki je že takrat sprožila dvome o uradni razlagi dogodka.

Kmalu po odkritju trupla je policija aretirala Giuseppeja Pelosija - Pina, mladoletnega rimskega prostituta, ki je priznal umor. Trdil je, da je Pasolinija ubil v samoobrambi po sporu, ki naj bi izbruhnil zaradi spolnega odnosa.

Uradna razlaga in njene razpoke

Pier Paolo Pasolini je bil eden najpomembnejših evropskih filmskih intelektualcev.

Sodišče je Pelosija obsodilo, primer pa uradno zaključilo kot umor brez političnega ozadja. A dvomi so se začeli pojavljati že skoraj takoj. Forenzični izvidi in pričevanja so kazali, da je bilo nasilje nad Pasolinijem preobsežno, da bi ga lahko povzročila ena sama oseba. Poškodbe so nakazovale sodelovanje več napadalcev, prav tako so nekateri očividci poročali o več osebah na kraju dogodka.

Leta 2005, tri desetletja po umoru, je Pelosi javno preklical svoje priznanje. Izjavil je, da Pasolinija ni ubil on, temveč trije neznani moški, ki naj bi uporabljali fašistične žaljivke, njega pa prisilili, da prevzame krivdo. Ta izjava je znova odprla razprave, a pravnega epiloga ni prinesla.

Politični in simbolni pomen smrti

Smrt Piera Paola Pasolinija je hitro prerasla okvir kriminalnega primera. Za mnoge je postala simbol političnega umora, četudi to nikoli ni bilo uradno potrjeno. Pasolini je bil v času smrti eden redkih javnih intelektualcev, ki je hkrati razumel mehanizme moči, medije in kulturno industrijo ter jih javno razgaljal.

Njegov umor pogosto umeščajo v kontekst tako imenovanih svinčenih let Italije, ki so jih zaznamovali politično nasilje, terorizem, skrite strukture moči in nerazčiščeni zločini. V tem okolju Pasolinijeva smrt deluje kot del širše slike, v kateri resnica pogosto ostaja zakopana pod plastmi uradnih razlag.

Danes, skoraj pet desetletij pozneje, je umor Piera Paola Pasolinija še vedno odprta rana italijanske in evropske kulture.

Poudarek: Pasolini je v enem svojih zadnjih zapisov zapisal, da »prava resnica vedno pride na dan, a pogosto prepozno«. Zdi se, da pri njem ta stavek še danes odmeva kot srhljiva napoved lastne usode.