Lahko smo le ugibali in imeli pri tem dvoje možnosti za odgovor na vprašanje, v kakšnem tematskem slogu se bo Eminem vrnil na globalno sceno popularne glasbe.
Povsem je jasno, da je gospodič že zdavnaj presegel hiphop sceno in mu je uspelo v vseh teh letih – ali če hočete, s šestimi albumi, polnimi žolča in bridkega jezika – postati ena od vodilnih mladinskih pop ikon, ki jim brezpogojno verjamemo in sledimo. Vsekakor medijsko težavna, sociološko tvegana in življenjsko obremenilna naloga za Marshalla Mathersa ali Slima Shadyja ali Eminema, ki je poleg dolgega jezika že neštetokrat pokazal tudi rahločutno plat. Navsezadnje se kot promocijske zgodbice ob novem albumu Relapse pojavljajo neštete legende, tudi tista o Eltonu Johnu kot Eminemovem angelu varuhu, ki ga je rešil pekla drog. Toda vrnimo se na začetek: Eminem ne more brez družinskih vrednot (My Mom) in tudi ne brez analize glasbenih konkurentov (We Made You). Detroitski ulični poet se dobro zaveda, da nima resne konkurence v aktualnem hiphop dogajanju (Old Times Sake, Crack A Bottle, 3 A.M.) in da je tudi politično na pravih tirih! Ena je aranžirana v slogu Bregovića-Huljića, z vzhodnjaškimi notami (Bagpipes From Baghdad). Toda če konkurenca v hiphopu zanj res ni več relevantna, je Eminem vendarle prešibak za Green Day in nove rockovske pridigarje.
