Znani so po svoji nenavadni mešanici progresivnega rocka, folka, bluesa, jazza in klasične glasbe, pod vodstvom karizmatičnega multi inštrumentalista Iana Andersona.
Z Andersonovo virtuozno igro na flavto, teatralnim nastopom in intelektualnim pisanjem pesmi je skupina Jethro Tull postala pomemben del progresivnega rock gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, dosegla komercialni uspeh in si pridobila zvesto občinstvo, ki traja še danes.
Nek eksperiment
Zgodba Jethro Tull se začne v poznih šestdesetih letih, v času glasbenega eksperimentiranja v Veliki Britaniji. Skupino so ustanovili Ian Anderson (vokal, flavta, kitara), Mick Abrahams (kitara), Glenn Cornick (bas) in Clive Bunker (bobni), ki so se zbrali iz ostankov različnih lokalnih skupin. Sprva so morali boriti za redne nastope na konkurenčni londonski klubski sceni, pogosto so celo menjali ime, da so dobili priložnosti. Uporabljali so imena, kot so The Blades, John Evan Smash in Bag of Blues, dokler njihov agent, ljubitelj zgodovine, ni predlagal imena Jethro Tull po angleškem kmetijskem izumitelju iz 18. stoletja, znanem po izumu sejalnega stroja. Ime se je obdržalo po uspešnem nastopu v londonskem klubu Marquee, ki je skupini prinesel povabilo na še en nastop.
Neka mešanica
Debitantski album This Was (1968) je bil blues-rockovski projekt z elementi jazza. Posnet z omejenim proračunom, je vključeval izvirne skladbe in priredbe, kot sta Cat’s Squirrel in Serenade to a Cuckoo, ki sta pokazali Andersonovo razvijajočo se tehniko igranja flavte. Album je dosegel 10. mesto na britanski lestvici, kar je odražalo takrat že naraščajočo priljubljenost skupine, še posebej po nastopu na festivalu Jazza in Bluesa v Sunburyju leta 1968. A takrat so se tudi pojavile napetosti med Andersonom in Abrahamsom glede glasbene usmeritve, saj je Abrahams želel ostati pri bluesu, Anderson pa je stremel k bolj eklektičnemu zvoku. To je privedlo do Abrahamsovega odhoda in ustanovitve skupine Blodwyn Pig, novi kitarist pa je postal Martin Barre, kar je ključno vplivalo na prihodnost skupine.
Neki Stand Up in neki Aqualung
Z Martinom Barretom v zasedbi je skupina izdala Stand Up (1969), album s pridihom folka, ki je pomenil prelomnico. Dosegel je 1. mesto na britanski lestvici, zahvaljujoč skladbam, kot sta Nothing Is Easy in priredba Bachove Bouree z jazzovskim pridihom, skladbo, ki vse mlade flavtiste še danes loči na razpotju med rockom in plehmuziko. Uspeh albuma je bil podprt z intenzivnim koncertiranjem, ki je ustvarilo zvesto bazo oboževalcev. Andersonova samouka igra na flavto, izpopolnjena z nočnimi nastopi, je postala zaščitni znak skupine, ki jih je ločeval od sodobnikov. Stand Up je predstavil tudi njihove teatralne nastope, pri čemer je Andersonova ekscentrična pojava – pogosto je stopal na eni nogi n poplesaval po odru – postala ikonična.
Leta 1970 je izšel album Benefit, ki je še dodatno izpopolnil njihov zvok z dodatkom klaviatur Johna Evana, ki je postal stalni član. Skladbe, kot sta Teacher in To Cry You a Song, so združevale trd rock s folk in jazz elementi, kar je prineslo pohvale kritikov in utrdilo njihov ugled. Prelomnica je prišla z albumom Aqualung (1971), njihovim komercialno najuspešnejšim delom. Združeval je trde rockovske himne, kot sta Aqualung in Locomotive Breath z akustičnimi skladbami, kot je Wond’ring Aloud ter raziskoval teme religije, družbene neenakosti in sodobnega življenja. Čeprav je Anderson vztrajal, da to ni konceptualni album, je pripovedna povezanost Aqualung utemeljila kot mejnik progresivnega rocka. Album je je dosegel milijonsko prodajo in zlato ploščo.
Nek vrhunec
Razočaran nad oznakami, da je Aqualung konceptualni album, je Anderson odgovoril z Thick as a Brick (1972), satiričnim pogledom na žanr. Predstavljen kot ena neprekinjena skladba, razdeljena na dve strani plošče, je bil album pripisan izmišljenemu otroškemu čudežnemu dečku Geraldu Bostocku, skupaj z dovršenim ovitkom v obliki časopisa. Zapletena struktura, ki je združevala folk, rock in klasične vplive, je pokazala inštrumentalno virtuoznost skupine, vključno z Barretom, Evanom, Jeffreyjem Hammondom (bas) in Barriemorjem Barlowom (bobni), najbolj tehnično dovršenim bobnarjem v zgodovini skupine. Album je dosegel vrh ameriške lestvice Billboard in danes velja za eno največjih mojstrovin progresivnega rocka.
A Passion Play (1973) je nadaljeval ambiciozen pristop, kot še en enoskladben konceptualni album, ki je raziskoval teme življenja, smrti in morale. Vendar so njegova gosta pripoved in zapletene aranžmaje razdelile kritike. Album je kljub temu dosegel 1. mesto v ZDA, a negativne kritike so sprožile kratkotrajno publiciteto, kjer je manager skupine napovedal razpad skupine, kar je bilo pozneje preklicano. Satirična skladba Only Solitaire iz naslednjega albuma War Child (1974) je bila usmerjena v kritike nasploh.
Neka introspekcija
Po dveh dolgih konceptualnih albumih se je skupina Jethro Tull z albumom War Child (1974) vrnila k krajšim, bolj dostopnim skladbam, kar je predstavljalo svež zasuk v ustvarjalnem pristopu. Eden izmed največjih radijskih uspehov skupine v ZDA je bila skladba »Bungle in the Jungle«, ki je dosegla 12. mesto na lestvici Billboard Hot 100. Album je prvotno nastajal kot del filmskega projekta, ki ga je Ian Anderson napisal in režiral, a je bil film zaradi produkcijskih težav opuščen – veliko glasbenega materiala pa je bilo preoblikovanega in uporabljenega na končnem albumu. Na turneji ob izidu so Jethro Tull v svoj koncertni zvok vključili tudi ženski godalni kvartet, kar je koncertom dodalo klasično dimenzijo.
Leta 1975 je izšel Minstrel in the Gallery, album, ki je vsebinsko in zvočno pogosto primerjan z Aqualung. Zgrajen na kontrastu med akustično nežnostjo in tršimi rock elementi je bil močno zaznamovan z Andersonovim osebnim življenjem – nastajal je v času njegove ločitve od prve žene Jennie Franks, kar se kaže v introspektivnem in melanholičnem tonu albuma. Kompleksni aranžmaji, bogati z dinamiko, so bili podkrepljeni z izjemno električno kitaro Martina Barreta in orkestralnimi dodatki. Kljub mešanim kritikam ob izidu je album postal še ena zlata plošča v ZDA. Retrospektivno se danes Minstrel in the Gallery pogosto uvršča med skrite mojstrovine skupine in zaznamuje konec njihovega tako imenovanega »klasičnega obdobja«, preden so se usmerili v bolj folk in renesančne vplive s prihajajočim albumom Too Old to Rock ’n’ Roll: Too Young to Die! (1976).
Nek folk rock in neke spremembe
V drugi polovici sedemdesetih let je skupina Jethro Tull vstopila v svojo t. i. folk-rock fazo, ki jo najbolj reprezentirata albuma Songs from the Wood (1977) in Heavy Horses (1978). Ta dva glasbeno razgibana projekta sta združila progresivno kompleksnost s tradicijo angleške folklore ter slavila podeželsko življenje in naravne cikle. Ob akustičnih aranžmajih, večglasjih in renesančnih vplivih sta k tem albumom pomembno prispevala klaviaturist David (kasneje, ko je spremenil spol, Dee) Palmer in basist John Glascock. Kritiki in poslušalci so albuma pohvalili zaradi njune topline, pristnosti in izvirnosti.
Leta 1979 pa je skupino prizadela tragična izguba – John Glascock je umrl zaradi zapletov s prirojeno srčno boleznijo, ki so ga pestili že med snemanjem albuma Stormwatch. Na nekaterih skladbah je bas odigral kar Ian Anderson sam. Po njegovi smrti se je skupini pridružil Dave Pegg iz Fairport Convention, Stormwatch pa je postregel s temnejšim, bolj resnobnim tonom, osredotočenim na okoljske teme, kot so onesnaženje morja, izčrpavanje virov in klimatske spremembe. Album pogosto velja za sklep folk trilogije in konec klasične postave Jethro Tulla.
Neka Elektronska era in nek Grammy
V zgodnjih osemdesetih letih je Jethro Tull doživel velik slogovni preobrat z albumom A (1980), ki je bil sprva zamišljen kot solistični projekt Iana Andersona. Zaradi pritiska založbe Chrysalis pa je plošča izšla pod imenom skupine, kar je povzročilo napetosti in dokončen odhod več članov »klasične« postave. V novi zasedbi sta se pojavila Eddie Jobson (klaviature, violina) in Mark Craney (bobni), zvočna podoba pa je bila močno zaznamovana z uporabo sintetizatorjev in temami hladne vojne. Anderson je kasneje priznal, da mu je žal, da album ni izšel kot solo projekt, saj je odločitev dodatno razrahljala odnose v skupini.
Po nekajletnem zatišju, ki ga je deloma povzročila Andersonova operacija glasilk, se je skupina leta 1987 vrnila z albumom Crest of a Knave. Plošča, ki je združevala trši kitarski rock z značilno flavto in družbeno kritičnimi besedili, je bila presenetljivo uspešna. Leta 1989 je skupina osvojila prvega Grammya v novi kategoriji za najboljši hard rock/metal nastop, kjer je presenetljivo premagala Metallico in njihov takrat izjemno odmeven album ...And Justice for All. To je sprožilo veliko razburjenja med kritiki in oboževalci, saj Jethro Tull niso veljali za metal zasedbo. Anderson se je odzval z ironično izjavo, da je flavta »težek, kovinski inštrument«. Album so zaznamovale skladbe kot Farm on the Freeway in Steel Monkey, ki sta skupini prinesli novo generacijo poslušalcev in dokazali, da so še vedno relevantni tudi v spreminjajoči se glasbeni krajini.
Neko poznejše obdobje
V devetdesetih letih so Jethro Tull začeli raziskovati vplive svetovne glasbe, kar se je odražalo v albumih Roots to Branches (1995) in J-Tull Dot Com (1999), ki sta združevala progresivni rock s prvinami vzhodne, indijske in folk glasbe. Po teh izdajah se je skupina umaknila iz studia, člani pa so se posvetili drugim projektom. Leta 2011 je Anderson formalno prekinil sodelovanje z dolgoletnim kitaristom Martinom Barretom, s čimer se je dokončno končalo klasično obdobje skupine.
Po letih solo nastopanja je Anderson leta 2017 znova oživil ime Jethro Tull in s prenovljeno zasedbo izdal album The Zealot Gene (2022), prvi novi studijski album po 19 letih. Sledil je RökFlöte (2023), navdihnjen z nordijsko mitologijo in flavto kot glavnim izraznim sredstvom ter najnovejši The Curious Ruminant (2025), ki nadaljuje z introspektivno in simbolično tematiko. Novo zasedbo sestavljajo David Goodier (bas), John O’Hara (klaviature) in Jack Clark (kitara), ki skupini dajejo sodoben zvok ob ohranjanju Andersonovega prepoznavnega sloga.
Danes je jasno, da sta Ian Anderson in Jethro Tull neločljivo povezana – rutka, bradica in flavta v roki so postali vizualna in glasbena ikona. Vsi drugi člani, pa naj bodo še tako dobri, so le utrinki v dolgi zgodovini skupine, ki jo že več kot pol stoletja bolj kot ne definira ena sama oseba.
Nek Jethro
Zapuščina Jethro Tulla temelji na njihovi neustrašni želji po eksperimentiranju in zavračanju žanrskih omejitev. S prodajo več kot 60 milijonov albumov, enajstimi zlatimi in petimi platinastimi ploščami so postali ena najuspešnejših in najvplivnejših progresivnih rock skupin. Andersonova flavta – inštrument, ki ga rock dotlej skoraj ni poznal – je za vedno spremenila podobo tega pihala, njegov odrski nastop in konceptualni pristop pa sta vplivala tudi na sorodne skupine, kot sta Yes in Genesis. Čeprav nikoli niso bili sprejeti v Dvorano slavnih rock and rolla – kar je Anderson šaljivo pripisal dejstvu, da so »Britanci, ki igrajo na flavto« – njihova glasba in sporočila še danes odmevajo med generacijami poslušalcev.
Njihova dela združujejo inteligenco, humor in tehnično mojstrstvo, pogosto raziskujejo mitološke, zgodovinske in družbene teme. Albuma Aqualung in Thick as a Brick sta danes splošno priznani klasiki, ki ostajata pomembni točki v razvoju progresivne glasbe – kot dokaz, da se lahko tudi v rocku igra na eno nogo in piha proti toku.
Neki koncerti pri nas
Skupina Jethro Tull je prvič nastopila v Jugoslaviji 15. aprila 1975, ko so napolnili Halo Tivoli v Ljubljani – ta koncert velja za njihov edini dokumentirani nastop v regiji v obdobju klasične postave. Po dolgih 25 letih so se na isto prizorišče vrnili 11. maja 2000 in znova navdušili staro in novo generacijo poslušalcev. Njihov zadnji koncert pri nas je bil točno pred dvema letoma – 3. junija 2023 – znova v Hali Tivoli, tokrat kot del turneje ob izidu albuma RökFlöte.
Ian Anderson je Slovenijo obiskal tudi kot solist – 6. marca 2004 je nastopil kot posebni gost na koncertu Tinkare Kovač v Cankarjevem domu v Ljubljani, na dogodku z naslovom The Place 2 B. Ta koncert je bil za Tinkaro izjemnega pomena, saj je ravno Andersonova glasba vplivala na njeno odločitev, da se posveti igranju flavte. Njuno sodelovanje se je nadaljevalo še na nekaj koncertih v okviru turneje po Hrvaški, Italiji, Avstriji in Nemčiji, kjer je Tinkara nastopala kot gostja.
Jethro Tull ima v letu 2025 in 2026 načrtovano obsežno turnejo po Evropi, imenovano The Curiosity Tour, ki spremlja izid njihovega 24. studijskega albuma Curious Ruminant, izdanega marca 2025. Nam najbližje bodo v Bologni letos novembra in 11. februarja prihodnje leto v Munchnu.
