Clara Gordon Bow se je rodila 29. julija 1905 v Brooklynu v New Yorku in je bila ena najsvetlejših zvezd nemega filma in zgodnjega Hollywooda. Svetovno slavo je dosegla 20-ih letih prejšnjega stoletja, predvsem po vlogi v filmu It (1927), zaradi katerega je prejela vzdevek »The It Girl« – utelešenje privlačnosti, mladostne energije in svobodomiselnega duha razburljivih dvajsetih let.
Sončna in temna plat
Njena živahna osebnost, magnetna karizma in izjemna sposobnost, da čustva izraža brez besed, so jo naredile za ikono svojega časa in enega prvih hollywoodskih seks simbolov. Vendar pa je bilo njeno zasebno življenje pogosto v ostrem kontrastu z njeno javno podobo – zaznamovano z revščino, zanemarjanjem, zlorabami in hudimi duševnimi stiskami. Vse to je močno vplivalo na njen umik iz javnosti in prezgodnji konec igralske kariere.
Tragično otroštvo
Clara Bow se je rodila 29. julija 1905 v revni družini v soseski Bay Ridge v Brooklynu. Bila je edini preživeli otrok Roberta in Sarah Bow – njeni dve starejši sestri sta umrli že v zgodnjem otroštvu. Družinsko življenje je bilo vse prej kot idilično: oče Robert je bil pogosto odsoten, nezanesljiv in včasih nasilen, medtem ko je njena mati Sarah trpela za hudo duševno boleznijo, verjetno shizofrenijo. Clara je odraščala v svetu, zaznamovanem z revščino, zanemarjanjem in čustvenim ter fizičnim nasiljem.
Sarah je bila nagnjena k epileptičnim napadom in psihotičnim epizodam, kar je še dodatno oteževalo vsakdanjo realnost. Ena najbolj pretresljivih zgodb iz Clarine mladosti se je zgodila pri šestnajstih, ko je materi zaupala, da želi postati igralka – ta ji je ponoči z nožem grozila, da jo bo ubila, saj naj bi bile »filmske igralke samo še ena oblika prostitucije«. Kmalu zatem so Sarah hospitalizirali v psihiatrični ustanovi, kjer je tudi umrla.
Kljub brutalnim razmeram je Clara našla uteho v kinematografih. Filme je gledala z očmi, polnimi sanj o drugačnem, lepšem življenju. Bila je samosvoja, neposredna in pogosto označena kot »fantovska« – zato je med vrstnicami pogosto izstopala, kar jo je le še bolj potisnilo v svet domišljije in filma. Leta 1921 je pri šestnajstih zmagala na lepotnem natečaju revije Motion Picture Classic, kar ji je prineslo prvo (čeprav izrezano) vlogo v filmu Beyond the Rainbow (1922). A s tem je bila pot v Hollywood vendarle odprta.
Vzpon do slave
Po zmagi na lepotnem tekmovanju je Clara Bow neutrudno obiskovala filmske studie v New Yorku – pogosto naletela na odpor, zavrnitve in podcenjevanje, a nikoli ni obupala. Njena odločnost se je obrestovala, ko se je leta 1923 preselila v Hollywood in podpisala pogodbo z neodvisnim producentom B. P. Schulbergom, ki je kmalu postal ključna figura v njenem vzponu.
Njena prva pomembna vloga je bila v filmu Down to the Sea in Ships (1922), kjer je kljub stranski vlogi močno pritegnila pozornost kritikov zaradi svoje energije in naravne prezence. Njeno ime je začelo krožiti v filmskih krogih, kar je leta 1924 privedlo do uvrstitve med »WAMPAS Baby Stars« – izbrano skupino mladih igralk, za katere so verjeli, da bodo postale prihodnje zvezde Hollywooda.
V letih 1923 in 1924 je Clara nastopila v več filmih, kot sta Black Oxen (1923) in Wine (1924), v katerih je pogosto igrala vloge t. i. flapperjev – drznih, modernih in neodvisnih mladih žensk, ki so predstavljale duh svobodomiselnih dvajsetih let. Njena naravna sproščenost, igriv nasmeh in iskrena čustvena igra so jo ločevali od drugih igralk tistega časa.
Pravi preboj pa je prišel z vlogo Betty Lou Spence v filmu It (1927), romantični komediji, posneti po zgodbi Elinor Glyn. Clara je v vlogi očarljive prodajalke, ki osvoji srce svojega šefa, pokazala ves svoj igralski razpon in karizmo. Film je bil velik uspeh, Bow pa je s tem dobila nepozaben vzdevek »The It Girl« – izraz, ki je simboliziral neopisljivo magnetno privlačnost, samozavest in seksapil. Kritiki so jo hvalili kot igralko, ki zna z obrazno mimiko in telesom povedati več kot marsikdo z besedami – kar je bilo bistveno v času nemega filma.
Ikona svoje dobe
Clara Bow je postala utelešenje t. i. flapper kulture dvajsetih let – mladih, osvobojenih žensk, ki so kljubovale tradicionalnim družbenim normam s kratkimi bob pričeskami, zapeljivimi oblekami, živahnim tempom življenja in drzno samostojnostjo. Njeni filmski liki so bili pogumni, neposredni in brez zadržkov izražali svojo seksualnost – značajske poteze, ki so v tistem času pomenile pravi upor proti viktorijanski morali. V filmu It je njen lik celo prerezal obleko, da bi deloval bolj zapeljivo – podrobnost, ki je postala simbol njene drznosti in obenem duha tistega časa.
S svojim slogom in izrazitim videzom je Clara postala tudi modna ikona – posebej znan je bil njen način ličenja z ustnicami v obliki srca, znan kot t. i. »Clara Bow look«, ki so ga množično posnemale ženske po ZDA in Evropi.
Med letoma 1927 in 1929 je dosegla vrhunec slave. Nastopila je v številnih uspešnih filmih, med njimi v Wings (1927), ki je kot prvi film v zgodovini prejel oskarja za najboljši film, pa tudi v Mantrap (1926) in The Saturday Night Kid (1929). V letih 1928 in 1929 je bila najbolje plačana igralka po prihodkih na blagajnah, leta 1927 in 1930 pa takoj za njo. Januarja 1929 je prejela več kot 45.000 oboževalskih pisem v enem samem mesecu – takratni absolutni rekord.
»Uspeh ni odvisen od tvojih okoliščin, temveč od tvojega načina razmišljanja in pripravljenosti na trdo delo.«
Njen vpliv je segel tudi onkraj filmskih platen. Priljubljeni animirani lik Betty Boop je bil vizualno in značajsko delno navdihnjen prav po Clari Bow – z njenim visokim glasom (v zvočnih filmih), igrivim vedenjem in tipično modno podobo.
A kljub občudovanju občinstva je bila v hollywoodskih krogih pogosto marginalizirana. Nekateri vrstniki, med njimi Marion Davies in Mary Pickford, so jo obravnavali kot vulgarno in neprimerljivo s standardi »dobrega okusa«, kar je bilo delno posledica njenega iskrenega, neolepšanega vedenja in skromnega porekla. Njeno razigrano družabno življenje in neposrednost nista bila po godu konservativni hollywoodski eliti. Vendar pa je ravno zaradi svoje pristnosti in neposrednosti uživala izjemno priljubljenost med občinstvom, zlasti v delavskem razredu, ki se je v njej prepoznal kot eno svojih.
Prehod v zvočni film in osebne težave
Clara Bow je uspešno prestopila iz sveta nemega filma v dobo zvočnega filma z vlogami v uspešnicah, kot sta The Wild Party (1929) – njen prvi zvočni film – in Call Her Savage (1932). A čeprav je bila njena igralska prisotnost še vedno močna, je prihod zvoka razkril nove ovire. Njena značilna brooklynska izgovorjava in živahna, neposredna osebnost nista ustrezali novim standardom hollywoodskih studiev, ki so stremeli k bolj uglajenim in »srednjerazrednim« likom.
Obenem so se v ozadju začele kopičiti resne osebne težave. Clara je postala stalna tarča tračev in škandalov, ki so jih širili rumeni mediji, kot je bil zloglasni The Coast Reporter. Ti so poročali o domnevnih aferah, odvisnostih in ekscesnem vedenju, pogosto brez vsakršne osnove. Eden najhujših udarcev za njen ugled je prišel leta 1931, ko je njena nekdanja tajnica Daisy De Voe v sodnem procesu razkrila zasebne dokumente – vključno z ljubezenskimi pismi, čeki in finančnimi podatki – kar je sprožilo škandalozne naslove in medijsko gonjo.
Poleg medijskega pritiska so jo vse bolj dušile finančne težave – neporavnani davki, izgube pri konjskih stavah in igralniški dolgovi. Vse to je vodilo v živčni zlom leta 1931, po katerem se je začasno umaknila v psihiatrično ustanovo.
Clarino duševno zdravje je bilo krhko že od otroštva. Čeprav nikoli uradno diagnosticirana, naj bi trpela za depresijo in anksioznostjo, verjetno tudi zaradi travm iz zgodnjega življenja. Leta 1944 je poskušala narediti samomor, kar je bil še en alarmanten klic na pomoč. V poznejših letih je bila večkrat hospitalizirana, tudi podvržena elektrokonvulzivni terapiji – takrat še nehumanemu in slabo razumljenemu postopku, ki je pustil globoke posledice na njeni osebnosti in samozavesti.
Nenadni odhod v drugo življenje
Leta 1931 se je Clara Bow poročila z igralcem Rexom Bellom, ki je kasneje postal politik in podguverner Nevade. Skupaj sta imela dva sinova – Tonyja in Georgea – in si ustvarila dom na ranču Walking Box Ranch v puščavi blizu Las Vegasa. Po svojem zadnjem filmu Hoop-La (1933) se je Clara, komaj 28-letna, uradno upokojila iz filmske industrije. Njena odločitev je bila kombinacija osebne izčrpanosti, pritiska javnosti in želje po mirnejšem življenju stran od žarometov.
»Kričijo name, naj bom dostojanstvena. Toda kakšni so dostojanstveni ljudje? Tisti, ki jih postavljajo kot zgled zame? So snobi. Strašni snobi... Sem radovednost v Hollywoodu. Sem velik čudak, ker sem jaz!«
Na ranču je vodila bolj umirjen vsakdan, a notranjih demonov se nikoli ni povsem znebila. Kljub prizadevanju za družinsko življenje so jo še naprej spremljale težave s spanjem, anksioznostjo in duševnimi nihanji. Pogosto je iskala zdravljenje, a večji del svojega boja je prestajala v tišini.
Po smrti moža leta 1962 je postala vedno bolj samotarska. Zadnja leta je preživela v osami v Los Angelesu, kjer je 27. septembra 1965 umrla zaradi srčnega infarkta, stara 60 let. Obdukcija je razkrila, da je trpela za aterosklerozo, napredujočo boleznijo ožilja, ki se je začela razvijati že mnogo let prej – verjetno zaradi kroničnega stresa, kajenja in slabih življenjskih pogojev v mladosti.
Po Clari - Clara
Clara Bow ostaja ikona nemega filma in simbol svobodomiselnih dvajsetih let. Njen vpliv je viden v modi, filmski kulturi in celo v sodobnih medijih. Leta 2016 so napovedali, da bo posnet film na podlagi njene biografije Clara Bow: Runnin’ Wild avtorja Davida Stenna, a se to ni zgodilo. Lani je Taylor Swift po njej poimenovala pesem na albumu The Tortured Poets Department, pri čemer je izpostavila vzporednice med Clarino in svojo izkušnjo v središču pozornosti.
Kljub temu, da je veliko njenih filmov izgubljenih – med drugim Rough House Rosie (1927) in Ladies of the Mob (1928) – tisti, ki so ohranjeni, kot so It, Wings in Mantrap, pričajo o njenem izjemnem talentu. Njena sposobnost, da z obrazno mimiko in telesnim izrazom prenese čustva, je bila revolucionarna v dobi nemega filma. Kritiki, kot je Leonard Maltin, so poudarili, da je bila Clara po zaslužku na blagajnah bolj uspešna kot druge velike igralke tistega časa, kot sta Greta Garbo in Lillian Gish.
Lani je bil po več kot stoletju ponovno odkrit njen izgubljeni nemi film The Pill Pounder (1923), ki je bil najden na garažni razprodaji in potem premierno prikazan na Festivalu nemega filma v San Franciscu.
Grda račka in bela labodka
Zgodba Clare Bow je zgodba o vzponu iz revščine do bleščeče hollywoodske slave – a tudi zgodba o temni plati uspeha, kjer bleščice pogosto zakrivajo škandale, pritiske in osebne tragedije. Kljub svoji izjemni priljubljenosti in finančnemu uspehu v času kariere ni prejela oskarja ali drugih velikih nagrad, ker te v njenih zlatih letih še niso bile vzpostavljene ali niso priznavale igralk njene vrste (npr. Akademija je bila ustanovljena šele leta 1927). Clara Bow je med letoma 1921 in 1933 nastopila v skupno 57 celovečernih filmih, od tega v 46 nemih in 11 zvočnih. Do danes se je v celoti ali delno ohranilo približno 20 teh filmov, medtem ko so številni žal izgubljeni – kar je značilna usoda mnogih del iz obdobja nemega filma.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Najpomembnejši filmi Clare Bow
Clara Bow je v svoji kratki, a izjemno intenzivni karieri zaigrala v številnih filmih, ki so definirali zlato dobo nemega filma in prehod v zvočni film. Najbolj prepoznavna je po romantični komediji It (1927), ki ji je prinesla vzdevek »The It Girl« in jo ustoličila kot simbol svobodnega duha dvajsetih let. Istega leta je nastopila tudi v vojnem spektaklu Wings (1927), prvem filmu, ki je prejel oskarja za najboljši film. V komediji Mantrap (1926) je blestela kot razigrana mestna manikuristka, ki razburka življenje v kanadski divjini.
Leta 1929 je uspešno prestopila v zvočni film z vlogama v The Wild Party in kasneje v enem svojih najbolj drznih filmov, Call Her Savage (1932), kjer je igrala žensko, ki kljubuje družbenim pričakovanjem. V Dancing Mothers (1926) je upodobila uporniško hčerko v ljubezenskem trikotniku z lastno materjo, v Hula (1927) pa eksotično in svobodomiselno dekle s Havajev. Njena karizma je zasijala tudi v komediji Kid Boots (1926) ob Eddieju Cantorju, ter v The Saturday Night Kid (1929), kjer se znajde v tekmovalnem razmerju s svojo sestro.
V filmu Red Hair (1928), znanem po eksperimentalni uporabi Technicolorja, je Clara nastopila kot ognjevita podeželska rdečelaska – in s tem še enkrat dokazala, da je bila sposobna presegati tehnične in igralske meje svojega časa.
