Skupina Blue Öyster Cult (BÖC) je a je dosegla svetovno slavo z uspešnicami, kot so (Don't Fear) The Reaper, Godzillain Burnin' for You ter si pridobila kultni status zaradi svojih skrivnostnih besedil, inovativnih glasbenih aranžmajev in energičnih nastopov v živo.
Trebušček in Östriga
Skupina Blue Öyster Cult se je začela oblikovati leta 1967 na Long Islandu v New Yorku pod imenom Soft White Underbelly. Začetki skupine segajo v krog prijateljev, povezanih z Univerzo Stony Brook, kjer so se srečali ključni člani: Donald »Buck Dharma« Roeser (kitara, vokali), Eric Bloom (vokali, kitara), Albert Bouchard (bobni, vokali), Joe Bouchard (bas kitara) in Allen Lanier (klaviature, kitara). Pomembno vlogo pri ustanovitvi je odigral tudi glasbeni kritik in producent Sandy Pearlman, ki je postal njihov menedžer in glavni tekstopisec.
Kariera zla
Pearlman je skupini dal ime Soft White Underbelly, ime pa je navdihnjeno po citatu Winstona Churchilla, ki je tako opisal Italijo med drugo svetovno vojno. Skupina je sprva igrala psihedelični rock z elementi bluesa, vendar se je njihov zvok hitro razvijal. Po nekaj menjavah imena (npr. Oaxaca, Stalk-Forrest Group) so se leta 1971 preimenovali v Blue Öyster Cult, ime, ki ga je Pearlman zasnoval kot del svoje vizije za skupino, ki je vključevala skrivnostno in nekoliko okultno podobo. Ime je izhajalo iz njegove pesmi o izmišljeni skupini vesoljcev, imenovanih Blue Oyster Cult.
Leta 1971 je skupina podpisala pogodbo z založbo Columbia Records, kar je bil pomemben korak k njihovemu preboju. Njihov prvenec, album Blue Öyster Cult, je izšel leta 1972.
Gorim zate
Prvi album skupine, Blue Öyster Cult, je izšel januarja 1972 in je takoj pritegnil pozornost s svojo mešanico trdega rocka, psihedeličnih vplivov in skrivnostnih besedil. Pesmi, kot so Cities on Flame with Rock and Roll, Stairway to the Stars in Transmaniacon MC, so pokazale njihov edinstven pristop, ki je združeval agresivne kitarske rife, zapletene aranžmaje in tematsko bogata besedila, pogosto navdihnjena z znanstveno fantastiko, okultizmom in literaturo.
Album je bil zmerno uspešen, saj je dosegel 172. mesto na lestvici Billboard 200, a je postavil temelje za njihov prepoznavni zvok. Kritiki so pohvalili njihovo inovativnost, čeprav so nekateri opozarjali na nekoliko surovo produkcijo.
Mesta v plamenih zaradi rock & rolla
Drugi album, Tyranny and Mutation (1973), je še dodatno izostril njihov zvok. Album je bil razdeljen na dve strani: The Black in The Red, kar je odražalo kontrast med temačnimi in bolj melodičnimi elementi njihove glasbe. Pesmi, kot so The Red & the Black in Hot Rails to Hell, so postale priljubljene med oboževalci, medtem ko je skladba 7 Screaming Diz-Busters pokazala njihovo sposobnost ustvarjanja daljših, kompleksnejših kompozicij. Potem je 1974 je izšel Secret Treaties, ki velja za enega njihovih najboljših albumov. Album je vseboval pesmi, kot so Career of Evil (napisana v sodelovanju z Patti Smith, takratno partnerko Allena Lanierja) in Astronomy, ki so postale klasike. Kritiki so album pohvalili zaradi njegove sofisticirane produkcije in tematske globine, ki je raziskovala teme, kot so skrivne družbe, znanstvena fantastika in okultizem. Album je dosegel 53. mesto na Billboard 200 in je skupini prinesel širšo prepoznavnost.
(Ne boj se) Žanjeca
Leta 1976 je Blue Öyster Cult dosegel vrhunec svoje priljubljenosti z albumom Agents of Fortune. Album je bil bolj dostopen in poliran kot njihovi prejšnji posnetki, kar je privabilo širše občinstvo. Največji hit z albuma, (Don't Fear) The Reaper, ki ga je napisal Buck Dharma, je postal njihova najbolj znana pesem. Skladba, znana po svojem ikoničnem kitarskem rifu in skrivnostnih besedilih o smrti in ljubezni, je dosegla 12. mesto na lestvici Billboard Hot 100 in je še danes ena bolj prepoznavnih rock pesmi vseh časov.
Poleg (Don't Fear) The Reaper so na albumu izstopale tudi pesmi, kot so This Ain't the Summer of Love in "E.T.I. (Extra Terrestrial Intelligence)". Album je dosegel 29. mesto na Billboard 200 in bil certificiran kot platinast, z njim pa je končno prišel tudi čas mednarodno slavo.
Ljubim noč z Godzillo
Naslednji album, Spectres (1977), je nadaljeval z bolj dostopnim zvokom, hkrati pa ohranil njihovo značilno skrivnostno estetiko. Pesem Godzilla, navdihnjena po istoimenskem filmskem pošasti, je postala še ena klasika, znana po svojem težkem rifu in humorističnem besedilu. Druga pomembna pesem z albuma je I Love the Night, ki je pokazala njihovo sposobnost pisanja melodičnih balad.
Potem je dve leti pozneje album Mirrors (1979) prinesel poskus BOC, da bi ustvarili bolj pop usmerjen zvok, kar pa ni bilo povsem dobro sprejeto pri kritikih ali oboževalcih. Kljub temu je album vseboval nekaj zanimivih skladb, kot je In Thee, a potegnjeno pod črto, je bil album slabo sprejet.
V tebi
Leta 1981 je nato izšel Fire of Unknown Origin, ki je skupino vrnil na vrh. Album je vseboval njihov drugi veliki hit, Burnin' for You, ki je dosegel 40. mesto na Billboard Hot 100. Pesem, napisana in zapeta s strani Bucka Dharme, je postala stalnica na rock radijskih postajah. Album je prav tako vseboval skladbe, kot so "Veteran of the Psychic Wars" (napisana v sodelovanju z znanstvenofantastičnim pisateljem Michaelom Moorcockom) in "Joan Crawford", ki so pokazale njihovo sposobnost združevanja rocka z literarnimi in kinematografskimi vplivi.
Odhodi iz kulta
V osemdesetih letih je skupina doživela več sprememb v zasedbi in upad komercialne priljubljenosti. Leta 1981 je bobnar Albert Bouchard zapustil skupino, kar je vplivalo na njihovo ustvarjalnost. Album The Revölution by Night (1983) je vseboval nekaj solidnih pesmi, kot je Take Me Away, vendar ni dosegel uspeha prejšnjih albumov, enako tudi naslednji Club Ninja, ki je prav tako prejel mešane kritike. Kljub temu je skladba Dancing in the Ruins pokazala, da fantje še vedno zmorejo ustvariti privlačne pesmi. Leta 1986 je skupino zapustil še basist Joe Bouchard, kar je še dodatno vplivalo na njihovo drugačno in novo dinamiko. Ob spremembah je tako 1988 izšel album Imaginos, konceptualni album, ki je temeljil na mitologiji, ki jo je zasnoval Sandy Pearlman. Čeprav je bil album kritično cenjen zaradi svoje ambicioznosti, ni bil komercialno uspešen.
Neka drugačna kariera
V devetdesetih letih je skupina nadaljevala z nastopi in snemanjem, čeprav z manj intenzivnim tempom. Album Heaven Forbid (1998) je bil prvi studijski album po desetletju in je pokazal, da preostali trije člani še vedno imajo nekaj originalne ustvarjalnosti. Pesmi, kot so Harvest Moon in See You in Black, so bile dobro sprejete med oboževalci, čeprav je bilo jasno, da je zlata doba za te newyorške psihadelike že davno minila.
Seveda pa Blue Oyster Club niso rekli zadnje niti po 30 letih. Novo stoletje so začeli z novim albumom, Curse of the Hidden Mirror, ki se je nadaljeval v duhu njihovega klasičnega in originalnega zvoka, končno brez eksperimentiranja. Čeprav ni dosegel velikega komercialnega uspeha, je bil cenjen med dolgoletnimi oboževalci. A to so tako ali tako postali artefakti glasbene zgodovine, z zvestim krogom oboževalcev, ki so starali skupaj z njimi.
Le še nekaj ostane
Leta 2012 je Allen Lanier zapustil skupino, istega leta pa je umrl zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni. To je bil velik udarec za skupino, saj je Lanier prispeval ključne elemente k njihovemu zvoku. Kljub temu so Blue Öyster Cult nadaljevali z nastopi, z Ericom Bloomom in Buckom Dharmo kot edinima preostalima ustanovnima članoma. Leta 2020 je album The Symbol Remains, ki je bil njihov prvi studijski album po skoraj dveh desetletjih, spomnil, da Kult modre ostrige še ni zaključen. Album je bil presenetljivo dobro sprejet, saj je prinesel svežo in energično glasbo. Pesmi, kot so That Was Me in Box in My Head, so živ dokaz, da Blue Öyster Cult niso le ladja brez jader, ki pluje na stari slavi.
Aprila 2024 so Blue Öyster Cult izdali še svoj šestnajsti in hkrati zadnji studijski album Ghost Stories, ki vključuje tako na novo zamišljene skladbe kot izgubljene dragulje iz obdobja med letoma 1978 in 2016, med njimi pa tudi studijske različice priredb pesmi Kick Out the Jams (MC5) in We Gotta Get Out of This Place (The Animals). Pred dobrimi tremi tedni, 24. maja letos pa so v londonski dvorani Islington Assembly Hall nastopili kar pod svojim starim imenom Soft White Underbelly.
Nekoga smo vendarle navdušili
Blue Öyster Cult so imeli pomemben vpliv na razvoj rocka in heavy metala. Njihov edinstven pristop je združeval trdi rock z elementi znanstvene fantastike, okultizma in humorja in dal navdih številnim drugim skupinam, vključno z Metallico, Iron Maiden in The Smashing Pumpkins. (Don't Fear) The Reaper je klasika, uporabljena v številnih filmih, TV-oddajah in celo v skeču Saturday Night Live. Znani so tudi po svojih inovativnih nastopih v živo, ki so pogosto vključevali laserske efekte in teatralne elemente. Njihova besedila, ki jih je večinoma pisal Sandy Pearlman, so bila intelektualno bogata in so se dotikala tem, ki so bile redke v rock glasbi tistega časa.
Zakaj »smajli« na črki O?
Ime Blue Öyster Cult izvira iz cikla Imaginos, ki ga je ustvaril Sandy Pearlman, najbolj temeljito pa je raziskan na istoimenskem albumu iz leta 1988. V intervjuju leta 1976 za britansko glasbeno revijo ZigZag je Pearlman trdil, da je ime skupine tudi anagram izraza Cully Stout Beer.
Predlog, da se doda preglas (Ö), je menda podal Allen Lanier, čeprav Richard Meltzer trdi, da je bil on prvi, ki je to predlagal, in sicer zaradi Wagnerjevske dimenzije metala. Kasneje so številne druge skupine posnemale ta slog z dodajanjem preglasov ali drugih diakritičnih znakov v svoja imena – na primer Motörhead, Mötley Crüe, Queensrÿche – prakso pa je parodirala tudi skupina Spın̈al Tap.
Njihov logotip, znak kljuke s križem (»hook-and-cross«) je za svojo magistrsko nalogo januarja 1972 zasnoval Bill Gawlik, študent z univerze Stony Brook. Od takrat se pojavlja na vseh albumih skupine. Bill Gawlik, ki je ilustriral tudi ovitek prvih dveh albumov – je bil duševno labilen in po letu 1974 preprosto izginil.
V grški mitologiji je simbol kljuke s križem povezan s Kronosom, kraljem Titanov in očetom Zevsa ter hkrati predstavlja alkimistični simbol za svinec – enega najtežjih kovin, kar naj bi skupaj z izrazito težkim zvokom kitar utemeljevalo oznako »heavy metal«. Simbol spominja tudi na astrološki znak za Saturn, rimskega boga poljedelstva, ter na srp, ki je povezan tako s Kronosom kot s Saturnom. Podoben je tudi znaku za Ceres, ki prav tako vključuje motiv srpa. Zaradi teh metafizičnih, alkimističnih in mitoloških pomenov – pa tudi zaradi podobnosti z nekaterimi religioznimi simboli – simbol izraža pridih dekadence in skrivnostnosti.
Skupina je bila samo enkrat predstavljena z imenom The Blue Öyster Cult, in sicer na ovitku in nalepki drugega albuma Tyranny and Mutation.
Kult kravjega zvonca
Zloglasni skeč More Cowbell iz oddaje Saturday Night Live (2000), kjer Christopher Walken igra producenta Brucea Dickinsona in Will Ferrell neumorno tolče po kravjem zvoncu med snemanjem pesmi (Don’t Fear) The Reaper, je Blue Öyster Cult nepričakovano katapultiral v novo popkulturno dimenzijo. Čeprav originalni posnetek pesmi verjetno ne vsebuje prav kravjega zvonca (bolj verjetno leseni blok), je skeč postal kulten zaradi slavne Walkenove replike »I got a fever… and the only prescription is more cowbell!« (Imam vročino in edino zdravilo je še več kravjega zvonca). Skupina je imela mešane občutke – Buck Dharma je užival v humorju in pozornosti, medtem ko je Eric Bloom sprva menil, da jih je skeč rahlo osmešil – a sčasoma so sprejeli, da je ta kravji zvonec postal njihov nehote genialni zaščitni znak.
