Znana po svojih vlogah femme fatale in tragičnih junakinj, je veljala tudi za seks simbol svoje dobe. Njen vzpon iz revščine na Poljskem do hollywoodskih višav je zgodba o talentu, vztrajnosti in premišljeni samopromociji, ki pa so jo spremljali tudi kontroverzni dogodki, povezani z njenim zasebnim življenjem.
Rojena na Poljskem v Rusiji
Pola Negri se je rodila kot Barbara Apolonia Chalupiec 3. januarja 1987 v Lipnem, v takratnem Kongresnem kraljestvu Poljske, ki je bilo pod rusko oblastjo. Bila je edini preživeli otrok (od treh) Eleonore Kielczewske, Poljakinje iz osiromašenega nižjega plemstva in Juraja Chalupeca, romsko-slovaškega potujočega kleparja iz Nesluše na Slovaškem. Njen oče je bil aretiran zaradi revolucionarnih dejavnosti in poslan v Sibirijo, kar je družino pahnilo v revščino. Po tem dogodku sta se Pola in njena mati preselili v Varšavo, kjer je Eleonora delala kot kuharica, da bi preživljala družino. Pola je bila vzgojena v katoliški veri, ki jo je njena mati goreče prakticirala.
V mladosti je Pola pokazala talent za ples in bila sprejeta na Varšavsko cesarsko baletno akademijo. Njen prvi nastop je bil Labodjem jezeru, kasneje pa je dobila solo vlogo v baletu Coppélia. Vendar je njeno plesno kariero prekinila tuberkuloza, zaradi katere je morala okrevanje preživeti v sanatoriju v Zakopanah. Med okrevanjem je sprejela umetniško ime Pola Negri, navdihnjeno po italijanski pesnici Adi Negri, medtem ko je ime Pola skrajšano iz Apolonia. Po vrnitvi iz sanatorija se je usmerila v igralsko kariero in se vpisala na Varšavsko cesarsko akademijo dramskih umetnosti, kjer je študirala pod mentorstvom priznane poljske igralke Honorata Leszczynske.
Rosna leta
Pola Negri je svojo gledališko kariero začela 1912 z nastopom v Varšavi, kjer je debitirala v Mali dvorani v predstavi Gerharda Hauptmanna Hannele. Leta 1913 je igrala v Ibsenovi Divji rački, kar ji je prineslo ponudbe vodilnih varšavskih gledališč. Do konca prve svetovne vojne je postala priznana gledališka igralka, nastopala je v predstavah, kot so Sumurun v Velikem gledališču in Poročne zaobljube Aleksandra Fredra v Malem gledališču.
Leta 1914 je debitirala v filmu z vlogo v poljskem nemem filmu Niewolnica zmyslow (Sužnja čutov), ki ga je režiral Jan Pawlowski. Sledili so nastopi v filmih, kot so Bestia (Zver, v ZDA znan kot Poljska plesalka), Pokój nr. 13 (Soba št. 13), Jego ostatni czyn (Njegovo zadnje dejanje), Studenci in Żona (Žena). Ti filmi so ji zagotovili prepoznavnost na Poljskem in ji odprli vrata do mednarodne kariere.
Leta 1919 je Pola doživela nenavaden dogodek, ko so jo na poljski meji v Sosnowcu zaustavili in zasegli kopijo filma Niewolnica zmyslów zaradi suma vohunstva. Ta incident je privedel do njene poroke z Eugeniuszem Dąmbskim, poveljnikom mejne straže, novembra istega leta. Pola se je podpisala kot Apolonia hr. Dąmbska-Chalupiec, kar je kazalo na njen poskus ustvarjanja aristokratske podobe. Zakon ni trajal dolgo, saj se je par razšel leta 1922, Pola pa se v Sosnowiec ni nikoli vrnila.
Muza Ernsta Lubitscha
Leta 1917 se je Pola Negri preselila v Berlin, kjer je začela nastopati v gledališču pod vodstvom Maxa Reinhardta. Njena vloga v pantomimi Sumurun je pritegnila pozornost režiserja Ernsta Lubitscha, ki je takrat delal za berlinsko filmsko družbo UFA. Njuna sodelovanja so bila prelomna za oba. Prvi skupni film, Oči mumije (1918), je bil uspešen, sledili pa so filmi, kot so Carmen (1918), Madame Du Barry (1919) in Sumurun (1920). Ti filmi so Poli zagotovili status zvezde in ji priskrbeli pozornost hollywoodskih producentov.
Pred podpisom pogodbe z UFA je Pola posnela šest filmov za Saturn Films, med drugim Ko srce gori od sovraštva (1917). Pri UFA je nadaljevala z uspešnimi vlogami v filmih, kot so Mania (1918), Rumeni list (1918) in Komtesse Doddy (1919). Njeni nastopi so bili zaznamovani z intenzivno čustvenostjo in dramatičnostjo, kar je ustrezalo njenemu slovesu temperamentne igralke. Režiser Herbert Brenon jo je opisal kot eno najboljših igralk svojega časa, primerljivo z Normo Talmadge in Anno Q. Nilsson, a je opozoril na njeno čustveno občutljivost, ki je včasih privedla do solz na snemanju, če vloga ni ustrezala njenim pričakovanjem.
Negri in Lubitsch sta po tem skupaj posnela še tri nemške filme: Sumrun (Arabska noč, 1920), Die Bergkatze (Divja mačka, 1921) in Die Flamme (Plamen, 1922). UFA je Negrijevo zaposlila tudi za filme z drugimi režiserji, med katerimi sta bila Vendetta (1919) in Sappho (1921); številne izmed teh filmov so kupili ameriški distributerji in jih predvajali v Združenih državah.
Hollywood in mednarodna slava
Hollywood se je na evropsko »grožnjo« odzval z odkupom ključnih nemških talentov, pri čemer sta bila prva Ernst Lubitsch in Pola Negri. Lubitsch je bil prvi režiser, ki so ga pripeljali v Hollywood – Mary Pickford ga je osebno povabila za režijo svojega kostumskega filma Rosita (1923). Lastnik studia Paramount Pictures, Jesse Lasky, si je 1919 v Berlinu ogledal premiero filma Madame DuBarry in 1921 povabil Negrijevo v Hollywood. Tam je podpisala pogodbo s Paramountom v višini 3.000 dolarjev na teden in 12. septembra 1922 prispela v New York, kjer so jo pričakali z velikim medijskim pompom. Pola Negri je tako postala prva zvezdnica iz Evrope (če ne štejemo Velike Britanije), uvožena v Hollywood in tlakovala pot tudi drugim evropskim igralkam kot so Vilma Banky, Greta Garbo in Marlene Dietrich.
Njen začetek v Hollywoodu je spremljal velik pomp, studio pa jo je promoviral kot tekmico Glorie Swanson. Njeni filmi, kot so Španska plesalka (1923), Prepovedani raj (1924, v sodelovanju z Lubitschem) in Hotel Imperial (1927), so bili uspešni, a so njeno kariero pogosto zasenčili škandali, povezani z njenim zasebnim življenjem.
Ob velikih zvezdnikih
Pola je bila znana po romancah z zvezdniki, kot sta Charlie Chaplin (s katerim naj bi bila leta 1923 celo zaročena) in Rudolph Valentino. Njuna domnevna zaroka z Valentinom in njeno vedenje na njegovem pogrebu leta 1926, kjer se je dramatično vrgla na njegovo krsto, sta prinesla veliko medijske pozornosti, kritiki, vključno z igralkama Mary Pickford in Tallulah Bankhead, pa so jo obtožili, da je pogreb izrabila za samopromocijo. Poleg tega so govorice o njenem razmerju z dolgoletno prijateljico Margaret West dodatno burile duhove.
Njena hollywoodska kariera je začela upadati zaradi treh glavnih razlogov: negativnega javnega mnenja o njeni žalosti za Valentinom, omejitev, ki jih je prinesel kodeks Hays, saj je preprečeval prikazovanje njenih značilnih vlog zapeljivk in njenega močnega poljskega naglasa, ki ni bil primeren za zvočne filme, ki so se pojavili konec 1920-ih in je praktično nehala snemati.
Vrnitev v Evropo in kasnejša kariera
Njeno prvo upokojitev leta 1928 je hitro prekinila nova življenjska preizkušnja. Doživela je spontani splav, nato pa ugotovila, da njen mož zapravlja njeno premoženje z dvomljivimi poslovnimi naložbami, kar je močno skrhalo njun zakon. Ponovno se je vrnila k igranju, ko ji je neodvisna produkcijska hiša ponudila vlogo v britanski filmski produkciji, ki naj bi jo distribuiral Gaumont-British. Sprva je bil načrt, da bo film priredba drame Cezar in Kleopatra Georgea Bernarda Shawa, sam Shaw pa je celo ponudil, da prilagodi besedilo posebej za filmsko izvedbo. Ker so bile avtorske pravice predrage, se je produkcija raje odločila za izvirno zgodbo in za režiserja najela nemškega mojstra Kammerspielfilma Paula Czinnerja. Nastal je film Pot izgubljenih duš (znan tudi kot The Woman He Scorned), ki je izšel leta 1929 in je tudi njen zadnji nemi film.
Leta 1931 se je vrnila v Hollywood, kjer je začela snemati svoj prvi zvočni film, A Woman Commands (1932). Film ni požel navdušenja, a je pesem Paradise, ki jo je Negrijeva izvedla v njem, postala presenetljiva uspešnica v obliki notnega zapisa. Pesem je kmalu postala stalnica, ki so jo izvajali številni umetniki, med drugim Russ Columbo, Louis Prima in Keely Smith. Sama je pesem promovirala z uspešno turnejo po varietejskih odrih. Nato je nastopila v glavni vlogi potujoče gledališke produkcije A Trip to Pressburg, ki je premierno zaživela v gledališču Shubert v New Yorku, vendar je med gostovanjem v Pittsburghu zaradi vnetja žolčnika kolabirala za odrom in turneje ni mogla dokončati.
Spet na stari celini
Zatem se je vrnila v Francijo, kjer je nastopila v filmu Fanatisme (1934), zgodovinski kostumski drami o Napoleonu III. Film sta režirala Tony Lekain in Gaston Ravel, izdal pa ga je Pathé. To je bil njen edini francoski film.
Kmalu zatem jo je igralec in režiser Willi Forst povabil v Nemčijo, kjer je nastopila v filmu Mazurka (1935). Film je nemška filmska zbornica (Reichsfilmkammer) razglasila za »umetniško dragocenega«, postal pa je izjemno priljubljen tako v Nemčiji kot v tujini in celo eden izmed najljubših filmov Adolfa Hitlerja. To dejstvo, skupaj z njenimi pohvalnimi izjavami o učinkovitosti nemške filmske industrije, je sprožilo govorice leta 1937, da naj bi bila v ljubezenskem razmerju s Hitlerjem. Zaradi obrekovanja je zato tožila francosko revijo Pour Vous, ki je širila te trditve – in tožbo tudi dobila. Film Mazurka so skoraj kader za kadrom v ZDA predelali kot Priznanje (1937), kjer je glavno vlogo igrala Kay Francis.
Po uspehu Mazurke je njen nekdanji studio, zdaj pod nadzorom Goebbelsove propagande, UFA, z njo sklenil novo pogodbo. Medtem ko je sama živela v Franciji, je za UFA posnela pet filmov: Moskau–Shanghai (1936), Madame Bovary in Tango Notturno (oba 1937), Die fromme Lüge (Skrivna laž, 1938) ter Die Nacht der Entscheidung (Noč odločitve, 1938).
In spet v ZDA
Ko so nacisti zavzeli Francijo, je igralka pobegnila nazaj v Združene države. Med begom je nekaj dni preživela na Portugalskem, od 28. do 30. junija 1940 je bivala v hotelu v Estorilu in iz Lizbone skoraj brez premoženja odplula v New York, kjer se je sprva preživljala z razprodajo svojega nakita.
Kasneje so jo najeli za stransko vlogo temperamentne operne pevke Genye Smetane v komediji Hi Diddle Diddle (1943). Film je bil uspešen, zato je dobila številne ponudbe za podobne vloge, a jih je vse zavrnila kot preveč predvidljive in ponavljajoče. Leta 1944 jo je agent Miles Ingalls angažiral za turnejo po ameriških varietejskih odrih. Po lastni avtobiografiji je leta 1945 nastopila tudi v večerji s predstavo v bostonskem klubu, kjer je bila osrednja točka programa ponovno pesem Paradise. Kmalu po tem se je Pola Negri dokončno umaknila iz javnega življenja in se upokojila.
Še en sam film za stare dobre čase
Leta 1948 je režiser Billy Wilder povabil Polo Negri, da bi nastopila v vlogi Norme Desmond v filmu Sunset Boulevard (1950), potem ko so ponudbo zavrnile Mae Murray, Mae West, Greta Garbo, Norma Shearer in Mary Pickford. Pola Negri je vlogo odklonila in bila zgrožena, da si je Paramount sploh drznil namigniti, da je »ostarela zvezda« (film govori o pozabljeni igralki nemega filma, ki sanjari o vrnitvi).
Menila je tudi, da scenarij še ni pripravljen za snemanje ter da Montgomery Clift, ki naj bi takrat igral vlogo Joeja Gillisa, ni bil primeren za to vlogo. Vlogo Gillisa je nato prevzel William Holden, medtem ko je Norma Desmond postala legendarna v izvedbi Glorie Swanson.
Vendar se je Pola Negri iz upokojitve vrnila še enkrat – za film Walt Disneya The Moon-Spinners (1964), v katerem sta igrala Hayley Mills in Eli Wallach. V filmu je upodobila ekscentrično zbirateljico draguljev, madame Habib. Snemanje je potekalo v Londonu in je trajalo dva tedna. Med snemanjem je Negrijeva povzročila senzacijo, ko se je londonskemu tisku predstavila v hotelu skupaj z gepardom, ki ga je držala na jekleni verigi – ta gepard je nastopil tudi v filmu.
Na koncu še nagrade
Isto leto je prejela častno priznanje nemške filmske industrije za življenjsko delo, leta 1968 pa še nagrado Hemis-Film v San Antoniu. Leta 1970 je pri založbi Doubleday izdala avtobiografijo Spomini zvezde. Ob tej priložnosti je 30. aprila 1970 obiskala Muzej moderne umetnosti v New Yorku, kjer so v njeno čast predvajali film Svetovljanka (1925) ter izbor prizorov iz njenih drugih filmov.
Leta 1972 je bila častna gostja na posebni projekciji filma Carmen, ki je potekala v muzeju Witte v San Antoniu, tri leta pozneje pa jo je režiser Vincente Minnelli želel vključiti v svoj film A Matter of Time, kjer bi igrala vlogo grofice Sanziani, a je Negrijeva zaradi slabega zdravstvenega stanja ponudbo zavrnila.
Leta 1978 je Billy Wilder posnel film Fedora – čeprav Negri v njem ne nastopa, naj bi bila naslovna junakinja močno zasnovana prav na njenem življenju. Njeno zadnje večje pojavljanje v javnosti je bilo leta 1980, ko se je pojavila v posebnem prispevku revije Life, ki se je spraševala »Kje so zdaj?« in predstavljala legende nemega filma.
Osebno življenje
Poleg že omenjenega zakona z Eugeniuszem Dąmbskim je bila od leta 1927 do 1931 Pola poročena tudi s Sergejem Mdivanijem. Po poroki si je nadela naziv princesa Mdivani in živela v razkošnem dvorcu v Franciji. Njuna ločitev je bila zelo odmevna, Pola pa je v svojih spominih, objavljenih v nemških časopisih, še naprej uporabljala ta naziv. Z Gruzijskim samooklicanim princem se je poročila manj kot leto dni po teatru bo Valentinovi smrti, za katerega je vse življenje govorila, da je bil ljubezen njenega življenja.
Ko se je Pola Negri v zgodnjih 40. letih prejšnjega stoletja vrnila v Združene države, je znova vzpostavila tesno prijateljstvo z Margaret West (ki je Polo tudi preživljala), dedinjo naftnega imperija, nekdanjo radijsko zvezdnico in varietejko, ki jo je spoznala že v 30. letih. Postali sta sostanovalki – najprej so skupaj s Polino 88-letno materjo živele v hiši ob plaži v Los Angelesu, kasneje pa v prestižnem Bel Airu.
Po materini smrti zaradi raka na trebušni slinavki leta 1954 sta se Negrijeva in Westova 1957 preselili iz Los Angelesa v apartma v hotelu Menger v San Antoniu v Teksasu, nato pa v veliko hišo v premožnem naselju Olmos Park. Tam sta živeli do leta 1963, ko je Margaret umrla zaradi srčnega popuščanja. Po njeni smrti se je Negrijeva preselila iz skupnega doma v vrstno hišo na naslovu 7707 Broadway v San Antoniu, kjer je ostala vse do smrti in večinoma živela daleč od oči javnosti.
Nekateri raziskovalci, kot je biografinja Rudolpha Valentina Emily Leider, menijo, da je bila Pola Negri biseksualna in da sta z Margaret West, ki sta skupaj živeli od leta 1948 do 1963, bili tudi intimni. Biograf Sergio Delgado sicer temu nasprotuje, a v svoji knjigi Pola Negri: Zapeljivka nemega Hollywooda (2016) priznava, da obstajajo močni dokazi, ki to teorijo podpirajo.
Zapuščina neke Poljakinje
Pola Negri je pustila pomemben pečat v zgodovini filma. Bila je prva evropska igralka, ki je podpisala pogodbo s Hollywoodom, njeni filmi, kot so Madame Du Barry in Španska plesalka, pa so še danes cenjeni zaradi njene izrazite igre. Njen vpliv je viden tudi v popularni kulturi; leta 2011 je bil v Varšavi premierno uprizorjen 3D muzikal Polita, ki temelji na njenem življenju, z Nataszo Urbańsko v glavni vlogi. Leta 2018 je bila njena zgodba del dokumentarne serije Krieg der Träume na ARTE.
V njenem rojstnem mestu Lipnu deluje muzej, posvečen njenemu življenju, ki ga vodi Lipnovsko kulturno društvo. Muzej hrani fotografije, članke in celo ohranjene dele amaterskega filma s Polo in Chaplinom. Poleg tega je bila Negri leta 1960 nagrajena z zvezdo na Hollywoodskem pločniku slave.
Pola Negri je umrla 1. avgusta 1987 v San Antoniu v Teksasu, stara 90 let. Vzrok smrti je bila pljučnica, umirala pa je že nekaj časa zaradi možganskega tumorja, ki ga ni želela več zdraviti.
