Priznava, da je odvisnik od nastopanja, saj ga nič ne napolni tako kot oboževanje množic. Hkrati pa odkrito pove, da težko sodeluje z drugimi, saj meni, da stvari zna bolje od njih. Zato bo njegov najnovejši projekt poseben izziv – tokrat namreč ne sodeluje le z enim ali dvema glasbenikoma, temveč s celim orkestrom. Združil je moči s simfoničnim orkestrom, in 18. septembra bodo ljubljanske Križanke zadonele v zanimivi kombinaciji techno ritmov in klasične glasbe.
Umek in simfonični orkester … Kako je to videti?
Koncept je tak, da jaz izberem vsaj deset pesmi in jih vključim v set po svojem okusu. A tokrat nastane težava, ker moram imeti v mislih, da nisem več sam. Treba je razmišljati o tem, da bo nekdo te skladbe moral prevesti v note in da bo orkester igral čez elektronske pesmi. To je zahteven projekt, predvsem zato, ker moraš imeti v glavi, kako bo vse skupaj zvenelo kot celota. Do zdaj sem sebično stopal na oder z USB-ključkom in slušalkami ter vrtel nove, sveže skladbe. Tokrat pa gre za celoto, ki jo je treba pazljivo oblikovati, držati neko krivuljo in – ja, je kar zanimivo. Nekaj, česar še nisem počel.
Zdaj ste verjetno v fazi razmišljanja, kako se sploh techno lahko prenese na klasične inštrumente?
Izbiram pesmi, ki imajo že tako, recimo sintetična godala – da je vse skupaj nekoliko bolj melodično v tej smeri. Ne vem pa, kako bo videti, če bom imel recimo tempo 133, 135 in bodo notri kratke šestnajstinke. Ne vem, kako je to v orkestru in ali bodo to sploh lahko odigrali. Trenutno sem recimo tri pesmi že zaključil, a ne vem, ali jih lahko zares štejem za končane, saj se bomo šele dobili na sestankih in se o tem pogovorili. Morda mi bodo povedali, da to ne bo izvedljivo, ker tega fizično ne morejo odigrati, in potem bo treba poiskati rešitev. Takšnih stvari še nisem delal in se veselim celotnega procesa.
Kdo je prišel na idejo za ta projekt?
Ideja je prišla od Red Bulla, a je bila »fora« v tem, da sem si jaz to želel že prej. Že dolgo sem si to predstavljal, vendar nisem imel partnerja, ki bi to izvedel tako, kot je treba.
Ali tudi sami igrate kakšen inštrument? Pride prav tudi pri ustvarjanju.
Učil sem se igrati inštrumente, predvsem kitaro in klaviature. A to je precej dela, zato sem se na koncu odločil, da bom raje še naprej delal glasbo brez tega, saj nimam dovolj časa, da bi se temu res posvetil – in včasih mi je zaradi tega tudi žal. Včasih pa mislim, da je prednost, da nisem klasično izobražen glasbenik, ker slišim stvari drugače, včasih tudi narobe. Veliko mojih zgodnjih stvaritev je sicer glasbeno razglašenih, a prav zaradi tega so zanimive. Abstrakten pristop k glasbi je tudi zanimiv in sprva sem se bal, da bi mi lahko škodil, zdaj pa mislim, da mi bo prišel prav. Naslednjič, ko me bo kdo intervjuval, bom verjetno rekel nekaj povsem drugega, zato pri tem nisem ravno najbolj konsistenten.
Odgovor se spreminja tako, kot se življenje.
Spreminja se, a to še ne pomeni, da se ne bom naučil kakšnega inštrumenta. Imam še čas.
V enem od intervjuju ste povedali, da na techno sceni vsi iščejo drugačnost. Je ta želja po drugačnosti tudi razlog za ta projekt ali samo iščete nove izzive?
To je zagotovo nov izziv, nekaj takšnega še nisem delal. Pri ustvarjanju sem zelo sebičen človek. Zelo težko delujem kot duo z nekom drugim, ker mislim, da vem več od vseh. To je moja domišljavost. Ko delaš z drugimi, se moraš vedno prilagoditi. Zdaj sicer veliko sodelujem z drugimi, a je vseeno težko, ko vidim, da nekaj ne naredijo prav – da denimo zvok ni tak, kot bi ga jaz naredil. Takrat moram stisniti zobe, požreti cmok in razumeti, od kod oni prihajajo.
To je zanimiv preobrat, ko moraš poslušati druge. Moja domišljavost, da to naredim najbolje, se razblini. Šele takrat vidiš, da nekdo lahko tvoje delo še nadgradi. Ko najdeš vrhunske izvajalce, lahko dvignejo tvoje izdelke v res velike višave. To je super, a moraš imeti nadzor nad svojim egom in prepričanjem, da imaš vedno prav – kar ni enostavno.
Več kot 30 let kariere ni malo. Veliko ste doživeli – je zdaj kaj težje? Imeti nastop ob 4. uri zjutraj? Toliko potovati po vseh teh letih?
Ja, kratek odgovor: ja. Potovanja so mi zelo naporna, saj me je spet začela grabiti panika na letalih. Zdaj mi je letenje težje kot nekoč, ampak upam, da je to le neka faza in da bo čez nekaj let spet lažje. Samo nastopanje? Ne, samo nastopanje je vrhunsko. To je nekaj, kar ti napolni dušo. Sem odvisnik od tega občutka, saj ti nič na svetu ne da takega občutka, kot ti da oboževanje publike. Je res egoistična stvar, ampak toliko, kot te to napolni, te ne more napolniti nič drugega. Težko se je temu odreči. Pogosto tu omenim Ricka Astleyja – fascinira me, da je na vrhuncu kariere rekel: »Ne, prenehal bom in bom z družino.« To je zame ultimativni dosežek za glasbenika, ki ga jaz verjetno nikoli ne bom dosegel. V bistvu mi gre zelo na živce, ko se vidim, da bom star 70 let in bom še vedno vrtel glasbo. Ljubezen do tega bo ostala, ampak vprašanje je: kdaj je dovolj? Kdaj pride trenutek, ko si rečeš: 'Ne, moje poslanstvo je nekje drugje – in greš.' A le, če je to res tvoje poslanstvo. Če pa je moje poslanstvo, da se zrušim na odru, potem je tudi to povsem v redu.
Poslanstvo lahko prinese tudi obžalovanja. Je kaj, kar obžalujete po vseh teh letih?
Veliko je obžalovanja, veliko je obžalovanja. To je zdaj zelo kontradiktorno, ampak je zelo veliko obžalovanja. Obžalovanje, da ni bilo še več uspeha, da ni bilo še več boljših »špilov«. Veliko je obžalovanja, da sem toliko ur preživel v studiu in ustvarjal glasbo ter da nisem šel v naravo, se družil s prijatelji in užival. To so ta razpoloženjska nihanja, ampak to je človeška narava. Kadar imaš 120 koncertov na leto, si samo želiš, da bi bil med ljubljenimi oziroma med domačimi, med prijatelji. Če imaš deset koncertov na leto ali pet, pa si želiš, da bi jih imel 80. In v bistvu, če sem iskren, zadnja leta zelo iščem pravo ravnotežje, a se spet bojim, da ga bom našel pri sedemdesetih. To ravnotežje je prava stvar – da te slava ne odvleče preveč stran. A tudi to, da si res hitro zadovoljen, in to z malim, pa spet ni ravno najboljše.
