Tokrat se pogovarjamo o Beli kači, ki je bila neločljivo povezana s pevcem, ki je pred nekaj dnevi napovedal svojo glasbeno upokojitev. David Coverdale je letos dopolnil 74 let in končno začutil, da je prišel čas, ko bo lahko počel še kaj drugega. Z njegovo odločitvijo se končuje tudi doba veličastne otoške skupine Whitesnake, ki je skoraj pol stoletja gradila temelje hard rocka.
Kača, kačica!
David Coverdale se je rodil 22. septembra 1951 v obmorskem mestecu Saltburn-by-the-Sea v Yorkshiru v tipični delavski družini, kjer je bilo veliko glasbe in malo razkošja. Z rockom in R&B se je okužil že kot otrok, kmalu pa je ugotovil, da ga bolj kot kitara vleče h glasovom svojih idolov. Še kot najstnik je začel nastopati z lokalnimi zasedbami in sredi šestdesetih prvič stal na odru kot pevec skupine Vintage 67, nato pa je prepeval tudi v zasedbah The Government in Fabulosa Brothers, ki so igrale po klubih in dvoranah na severu Anglije ter mu prinesle prvo pravo odrsko kilometrino.
Ko ni bil na odru, je delal kot nekakšen »pojoči trgovec« v butiku Gentry v obmorskem Redcarju. Prav v tem obdobju je v reviji Melody Maker opazil oglas, da Deep Purple iščejo novega pevca. Ker je z eno od svojih prejšnjih skupin že nastopal kot predskupina Purplov, je imel dovolj poguma, posnel demo posnetek in ga poslal na avdicijo. Presenetljivo, dobil je priložnost, da kot neznanec iz Yorkshira leta 1973 stopi v čevlje Iana Gillana in postane novi frontman enega največjih rock bendov na svetu.
Z Deep Purple je posnel albume Burn, Stormbringer in Come Taste the Band ter z njimi stal pred več sto tisočglavim občinstvom na slavnem California Jamu v ZDA. zadnja faza skupine je bila zaznamovana z notranjimi napetostmi in utrujenostjo. Ko se je zasedba sredi sedemdesetih sesula sama vase, je Coverdale ostal brez skupine, ne pa brez glasbe. Umaknil se je v studio, najprej izdal solo album White Snake leta 1977 nato še Northwinds, v katerih je ostal zvest blues rocku, istočasno pa iskal nov način, kako sestaviti bend po svoji meri. Prav naslov prve plošče mu je dal idejo za ime, ki bo zaznamovala njegovo kariero – Whitesnake.
Bela kača se izleže
Ko je David Coverdale po razpadu Deep Purple ostal sam, je prvič po letih glasnega stadionskega rocka stopil v studio kot popolnoma samostojen ustvarjalec. Njegov solo prvenec je nosil naslov White Snake in prav ta album je postal temelj za vse, kar je sledilo. Coverdale je kasneje večkrat poudaril, da je beseda v resnici metafora, ki jo je uporabljal že prej – igriva, rahlo provokativna, a hkrati povezana z idejo moči in samozavesti. Ko je začel razmišljati o novi skupini, mu je postalo jasno, da se lahko ime preprosto prilepi na vse, kar želi ustvariti. Ni potreboval dolgih debat niti sestankov. Ime je bilo že tam, čisto naravno, skoraj kot nadaljevanje zadnje strani njegove solo plošče.
Po izdaji drugega solo albuma si je Coverdale rekel, da nima smisla izgubljati časa s poskusi ustvarjanja velikih projektov z naključno izbranimi studijskimi glasbeniki. Potreboval je pravo skupino, z jasnim zvokom in jasnim karakterjem. Zbral je prve glasbenike, s katerimi je delal na svojih solo albumih in jih začel oblikovati v trdno zasedbo, ki bo imela identiteto, ki bo šla na turneje, snemala albume in se lahko razvijala kot pravi bend. Tako so leta 1978 nastali Whitesnake – zasedba, ki je v sebi nosila blues rock DNK, a tudi vse tisto, kar je Coverdale kot pevec in avtor želel postaviti v ospredje.
Njihovi čisto prvi koncerti so bili presenetljivo skromni, polni improvizacije in energije, ki ni bila izpiljena, je bila pa pristna. Coverdale je po letih igranja z velikimi Deep Purple prvič spet občutil, kako se je ponovno treba boriti za vsakega poslušalca, za vsak aplavz, za vsak centimeter odra. Prav ta lakota je oblikovala zvok zgodnjih Whitesnake. Skupina je takoj zvenela bolj surovo in bolj zemeljsko. V ozadju ni bilo megalomanske produkcije, ampak trdo, napeto igranje, tesno povezano z bluesom in britanskim rockom poznih sedemdesetih.
Coverdale je sam rekel, da je Whitesnake videl kot »razširitev svojega glasu in svojega značaja« in res je bilo tako. Bend ni bil postavljen tako, kot so to počele založbe. Bil je osebna izjava nekoga, ki je želel znova začeti od začetka, brez kričečih pričakovanj mednarodne publike.
Oblikovanje prepoznavnega zvoka
Zgodnja faza Whitesnake ni imela ničesar glamuroznega. Coverdale je želel zgraditi bend, ki se ne bo zanašal na njegov status iz Deep Purple, zato je bil začetek skoraj presenetljivo skromen. Nastopali so v srednje velikih dvoranah in klubih, a povsod so prinašali energijo, ki je bila drugačna od vsega, kar je Coverdale počel prej.
Prvi albumi so nastajali hitro, skoraj v ritmu turnej. Zvočno so bili toplo analogni, brez pretirane produkcije, z jasnim poudarkom na Coverdaleovem glasu, ki je bil močnejši, bolj hrapav in bolj surov kot v njegovih prejšnjih projektih. Skupina je poskušala najti ravnotežje med vplivi ameriškega bluesa in britanskega hard rocka ter pri tem razvila slog, ki je bil takoj prepoznaven. Glasba ni imela velikih hitov, je pa imela integriteto in karakter.
Prav to obdobje je postavilo temelje za njihovo kasnejšo eksplozijo. Coverdale je ob sebi zbiral glasbenike, ki so razumeli, da Whitesnake niso le trenutni projekt, ampak dolgoročni proces. Na odru so delovali sproščeno in hkrati disciplinirano, kar se je odražalo tudi na ploščah. Publika je skupino začela jemati resno, ker so bili drugačni – manj bleščeči, bolj iskreni, predvsem pa predani zvoku, ki je izhajal iz tradicije bluesa, a je že kazal ambicijo iti korak dlje.
Z vsakim albumom so bili samozavestnejši, turneje so postajale daljše, občinstvo pa je raslo. Čeprav še niso dosegli svetovnega preboja, so si ustvarili močno bazo oboževalcev, predvsem po Evropi, kjer je njihov trši blues rock našel presenetljivo široko občinstvo.
Pot do prve zrele faze
Ko so Whitesnake zakorakali v osemdeseta, se je skupina že dobro uveljavila kot koncertna sila. Njihovi nastopi so bili glasni, dolgi in predvsem sproščeni, kar je bila naravna posledica dejstva, da je Coverdale bend gradil okoli energije, ne pa okoli studijske popolnosti. A če so koncerti delovali enotno, je bilo v ozadju precej bolj živahno. Zasedba se je pogosto menjavala, skoraj kot bi jih vodila neka nevidna rotacija. Coverdale je v tem obdobju iskal popolno kombinacijo glasbenikov, ki bi zmogli ujeti ravnotežje med bluesovsko tradicijo in vse bolj izrazitim hard rock zvokom, ki je v tistem času postal standard na evropskih odrih.
Albumi, ki so nastajali v prvih letih osemdesetih, so pokazali, da skupina ni več le Coverdaleov povratek po Deep Purple, temveč resen projekt s svojo identiteto. Produkcija je postajala bolj izčiščena, kitaristični aranžmaji bolj drzni, vokali pa odkrito usmerjeni v moč in izraznost. Coverdale je že tedaj začel kazati ambicije, ki so presegale evropski teritorij. Vedel je, da mora Whitesnake prej ali slej postati bolj agresiven, bolj sodoben in bolj prilagojen ameriškemu okusu, če želi priti tja, kamor si je želel.
Bend z enim samim človekom
Turneje so bile naporne. Bend je igral po vsej Evropi, se nekajkrat vrnil v Veliko Britanijo, nato odšel še na Japonsko, kjer jih je občinstvo sprejelo z nepričakovanim navdušenjem. Coverdale je v tem obdobju že večkrat menjaval kitariste in ritmično sekcijo, a se je zdelo, da se skupina vedno nekako sestavi nazaj, kot bi bili Whitesnake bolj ideja kot stalna formacija. Ta fluidnost jih je hkrati ohranjala sveže in oblikovala v nekaj, kar je bila bolj družina nomadov kot klasična rock skupina.
Prav v teh letih so dozorevali pogoji, da bo prišlo do tiste velike eksplozije, ki je pozneje preplavila svet. Coverdale je počasi odlagal bluesovske okove in začel razmišljati bolj moderno. Njegov glas je ostal tisti mogočni bariton, ki ga je imel od nekdaj, toda aranžmaji okoli njega so se prilagajali trendom, ki so jih narekovali Los Angeles, MTV in ameriška radijska scena. Če so bili Whitesnake na začetku skupina z globokimi koreninami v britanske klubih, so se leta 1984 in 1985 začeli preoblikovati v bend, ki je bil pripravljen stopiti na svetovni oder.
Ko je Coverdale našel pravo kombinacijo glasbenikov in producentov, ki so razumeli njegove ambicije, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do prelomnega trenutka. Ta trenutek je nosil letnico 1987 in album, ki je spremenil vse.
Svetovna eksplozija istoimenskega albuma
Leto 1987 je za Whitesnake pomenilo tisto, kar pomeni redka alkimija v rock glasbi: vse se je sestavilo v popolno celoto. Coverdale je več let načrtoval album, s katerim bo prebil pregrade med evropsko in ameriško rock sceno, zato je natančno izbiral sodelavce, zvok in vizualno podobo. Njegov cilj ni bil skriti preteklost, ampak jo nadgraditi. Bluesovsko jedro je ostalo, a vse okoli njega se je zaostrilo, spoliralo in potisnilo v sodoben glam hard rock, ki je takrat dominiral na ameriškem trgu.
Album 1987 je bil križanec med energijo, ki jo je skupina nosila že od začetka in novim, ameriškim pristopom k produkciji. Pesmi, kot sta Here I Go Again in Is This Love, so bile sicer predelave starejših idej, vendar v takšni obliki, da so zvenele popolnoma sveže. Coverdale je bil v vrhunski vokalni formi, aranžmaji pa so bili zasnovani tako, da so njegovo interpretacijo dvignili na raven, ki je bila dotlej dosegljiva le največjim imenom osemdesetih.
Ena bejba na avtomobilih
MTV je odigral ključno vlogo. Ko se je v videospotih pojavila Tawny Kitaen, Coverdaleova partnerka in simbol glam estetike osemdesetih, so se pesmi razletele po svetu. Njeni akrobatski premeti po avtomobilih so postali del pop kulturne zgodovine, pesmi pa so dobile obraz, ki se ga je dalo prodajati na vsakem koraku. MTV ni le vrtel Whitesnake – MTV je iz Whitesnake naredil globalno znamko. Album je dosegel ogromno naklado, skupina pa se je iz evropskega favorita čez noč prelevila v svetovno senzacijo.
Uspeh pa je bil obenem tudi breme. Zasedba, ki jo je videla širša javnost, sploh ni bila ista, kot tista, ki je album posnela. Stari člani so odhajali, novi prihajali, Coverdale pa je moral graditi odrsko postavo, ki bo zmogla izvesti spektakel, ki so ga ljudje pričakovali. Njegova odločnost je bila edino sidro v tem viharju. Čeprav so se mediji pogosto ukvarjali z dramo okoli menjav, je Coverdale ostajal osrednja sila skupine, njen glas, obraz in osebna vizitka.
Kljub vsem spremembam je bilo jasno, da je Whitesnake vstopil v najuspešnejše obdobje svojega obstoja. Njihove skladbe so bile na vrhu lestvic, njihove turneje razprodane, njihova estetika pa postavljena ob bok največjim ikonam glam rocka. Album 1987 je postal tisti mejnik, ki je skupino iz dobre evropske rock zasedbe katapultiral v sam svetovni vrh. To obdobje je še danes sinonim za zlato dobo Whitesnake, čas, ko je bil njihov znak na vrhu sveta in ko je Coverdale postal ena najbolj znanih osebnosti rock glasbe osemdesetih let. Skozi skupino je šlo kar nekaj znanih imen, eno leto je strune ubiral Steve Vai, bobnal je tudi Brian Tichy (Foreigner, Billy Idol). Pa Jon Lord, klaviaturist in ustanovni član Deep Purple, ki je nadaljeval z Whitesnake.
Preživetje v novem glasbenem svetu
Ko se je prah okoli albuma iz leta 1987, ki se je prodal v več kot 25 milijonih počasi polegal, so Whitesnake stopili v novo obdobje, ki je bilo manj bleščeče, a zato nič manj pomembno. Ogromen uspeh jih je postavil na svetovni zemljevid, hkrati pa ustvaril pritisk, ki ga je bilo težko nositi. Coverdale je moral čez noč voditi bend, ki je postal institucija, in se hkrati spopadati z realnostjo, da glam estetika ne bo trajala večno. Že ob izidu naslednjega albuma je bilo jasno, da se svet hitro spreminja.
Album Slip of the Tongue (1989) je poskušal nadaljevati zgodbo prejšnjega uspeha. Zvenel je bolj virtuozno, bolj izpopolnjeno, z velikim poudarkom na kitarskem delu, vendar je bilo mogoče začutiti, da je nekaj v ozračju že drugače. Coverdale se je trudil ostati znotraj trenda, a hkrati iskati zvok, ki bi skupini omogočil prehod v novo desetletje. Še vedno so polnili dvorane, še vedno so imeli močno bazo oboževalcev, vendar se je hard rock scena počasi tresla pod pritiskom nove generacije. Grunge in alternativni rock sta začela prevzemati radijske valove, glam estetika pa je čez noč postala simbol preteklosti.
Čas za pavzo
Whitesnake se s tem niso najbolje spopadali. Coverdale je leta 1990 za nekaj časa potegnil ročno zavoro. Utrujenost, preobremenjenost in osebne spremembe so ga pripeljale do odločitve. Ni šlo za razpad, temveč za pavzo, ki je bila nujna, da se konča cikel, ki je trajal predolgo in ga je izčrpal tako kreativno kot fizično. Devetdeseta so tako minila bolj v znamenju posameznih projektov kot pa enotne skupinske zgodbe.
Ko se je glasbeni svet obrnil na glavo in je novi zvok iz Seattla začrtal povsem drugačen okus, so Whitesnake za nekaj let skoraj izginili iz ospredja, a Coverdale se ni predal. Njegova kariera je bila preprosto preveč povezana z idejo, da mora biti na odru. V drugi polovici desetletja je začel počasi razmišljati o vrnitvi. Ne v bleščeči obliki stare slave, temveč kot glasbenik, ki želi dokazati, da ima še vedno kaj povedati v času, ki ni več prijazen do glam rock ikon.
Ta umirjeni, prehodni čas je za Whitesnake pomenil več kot le tišino. Omogočil je, da je Coverdale ponovno ocenil, kdo so, kaj predstavljajo in kakšen zvok želijo imeti, ko se vrnejo na sceno. In s tem se je začelo novo obdobje, ki ni temeljilo več na estetiki osemdesetih, ampak na potrpežljivem, odraslem pristopu k glasbi.
Reformacija novega stoletja
Ko so se devetdeseta iztekla, je bil Coverdale pripravljen znova odpreti poglavje Whitesnake. Pavza je naredila svoje. Svet se je umiril, grunge je izgubil monopol, občinstvo pa je ponovno začelo odkrivati klasike. Coverdale je to videl kot pravi trenutek, da bend vrne na oder, ne več kot glam spektakel, temveč kot izkušeno rock skupino, ki ima za sabo bogato zgodovino.
Prvi koncerti po dolgi tišini so pokazali, da zanimanje nikoli ni zares izginilo. Oboževalci so se vračali v velikem številu, nove generacije pa so pesmi iz osemdesetih spoznavale prvič v živo. Whitesnake so se v tem obdobju preoblikovali v bend, ki je igral bolj čvrsto, manj bleščeče in bolj osredotočeno. Coverdale ni več stavil na estetiko, temveč na glas. Njegov vokal je bil globlji, izkušenejši in bolj čustveno obarvan.
Novi albumi, ki so izšli v 2000-ih in 2010-ih, niso bili komercialne eksplozije, so pa dokazovali ustvarjalno vitalnost. Whitesnake so postali band, ki je znal povezati nostalgijo s sodobnejšo produkcijo in tako ostati relevanten. Turneje so postajale redne, koncerti pa energični.
Coverdaleov dokončni umik
Ko je skupina vstopila v zadnje desetletje delovanja, je bilo jasno, da Whitesnake ne lovijo več rekordov, ampak igrajo predvsem zaradi glasbe in zvestih oboževalcev. Coverdale je vedno bolj poudarjal, da je pomembno predvsem to, da so koncerti izvedeni na visoki ravni, zato je raje igral manj, a bolj premišljeno. Zadnji album so izdali 2019, Flesh & Blood, šele četrtega v tem stoletju. Tudi zdravje mu ni vedno služilo, glas je zahteval več počitka, nastopi pa so postajali redkejši, a je na odru ohranjal eleganco in karizmo.
V zadnjih letih so Whitesnake večkrat napovedali turneje, ki so bile mišljene kot slovo, potem pa so jih zaradi bolezni večkrat prekinili. Coverdale je to jemal z določeno mero sprijaznjenosti in humorja, a hkrati vse bolj jasno namigoval, da se približuje trenutek, ko bo treba potegniti črto. Ko je leta pred nekaj dnevi napovedal, da odhaja v pokoj, to ni presenetilo nikogar, ki je spremljal njegove nastope. Presenetila je le iskrenost, s katero je povedal, da čuti konec poti. V 75. letu starosti je sporočil, da so odri, turneje in nenehno preskakovanje med celinami postali napor, ki ga ne želi več prenašati.
Coverdaleov umik pomeni tudi konec osrednjega poglavja Whitesnake. Skupina brez njegovega glasu in njegove prezence preprosto ne obstaja v isti obliki, zato je s tem, ko se je poslovil on, simbolično zaključila tudi celotna era. Zapuščina pa seveda ostaja mogočna. Pesmi, ki jih je pel, so del zgodovine rocka, album iz leta 1987 je še vedno mejnik žanra, bend pa ostaja sinonim za strast, energijo in tisti posebni britanski glam, ki je v osemdesetih zavladal svetu.
Whitesnake so odšli dostojanstveno, v ritmu, ki ga je določil njihov ustvarjalec. In čeprav je Coverdale zaprl knjigo, je na policah rock zgodovine ostalo poglavje, ki ga ne bo izbrisal noben čas.
