Njegova ideja je bila igrati glasbo, ki bo trša od rocka, a bolj melodična od punka. Brez radijske podpore, brez kompromisov in s pomočjo najbolj prepoznavne maskote na svetu – zombija Eddija – so Iron Maiden postali globalni fenomen.
To ni le zgodba o glasbi. To je zgodba o vztrajnosti, o basu, ki galopira kot konjenica, o letalih, ki jih pilotira pevec, in o vojski oboževalcev, ki je ne more ustaviti noben glasbeni trend. Od pubov v Londonu do razprodanih stadionov v Južni Ameriki – Iron Maiden niso le bend, so religija.
Božič v East Endu: Vizija Steva Harrisa
Zgodba o Iron Maiden se začne pred 50 leti na božični dan leta 1975 v Leytonu, delavskem predelu vzhodnega Londona. Mladi basist Steve Harris, ki je sanjal o nogometni karieri pri West Ham Unitedu, preden ga je prevzela glasba, je zapustil svojo prejšnjo skupino Smiler. Razlog? Niso želeli igrati njegovih pesmi, ker so se jim zdele preveč zapletene. Harris je vedel, kaj hoče: skupino, ki bi združevala trdoto Black Sabbath, melodičnost Thin Lizzy in progresivne strukture Jethro Tull. Ime za novo skupino je našel v filmu The Man in the Iron Mask – Iron Maiden (železna devica, srednjeveška mučilna naprava).
Čas za ustanovitev takšnega benda ne bi mogel biti slabši. Leta 1976 in 1977 je Londonu vladal punk. Sex Pistols in The Clash so kričali proti establišmentu, prezirali dolge lase in kitarske solaže. Glasbena industrija je metalcem zaprla vrata. Lastniki klubov so Harrisu govorili: »Ostriži si lase in igraj punk, pa boš dobil nastop.« Harrisov odgovor je bil vedno enak: »Niti slučajno.«
Prva leta so bila zaznamovana z nenehnimi menjavami članov. Skozi bend se je sprehodila cela četa kitaristov, bobnarjev in pevcev (vključno z ekscentričnim pevcem Dennisom Wilcockom, ki se je na odru rezal z mečem, in maskiranim bobnarjem Thunderstickom). Edina stalnica je bil Steve Harris. Kljub kaosu pa je v tem obdobju našel svojo glasbeno sorodno dušo – kitarista Dava Murrayja. Ko se je leta 1978 mikrofonu pridružil Paul Di'Anno, fant z ulice s pravim punkovskim odnosom in raskavim glasom, je sestavljanka končno dobila smisel.
Ker niso imeli denarja za pravi studio, so na silvestrovo 1978 posneli demo kaseto s tremi pesmimi za borih 200 funtov. Posnetek, znan kot The Soundhouse Tapes, so odnesli DJ-ju Nealu Kayu v klub The Bandwagon, kjer so se zbirali ljubitelji težkega rocka. Odziv je bil neverjeten. Pesem Prowler je postala hit na plesišču, čeprav niso imeli založbe. Prodali so na tisoče kopij kasete kar iz prtljažnika avtomobila. To je pritegnilo pozornost menedžerja Roda Smallwooda in konec leta 1979 so podpisali pogodbo z velikim EMI.
Fantom opere in punkovska energija
Aprila 1980 je na police prišel njihov prvenec, preprosto naslovljen Iron Maiden. Album je bil kot udarec s pestjo v obraz – surov, hiter in nepoliran. Čeprav Steve Harris nikoli ni bil povsem zadovoljen s produkcijo (zvenela je preveč »tanko«), je energija prebila zvočnike. Skladba Phantom of the Opera je s svojo kompleksno strukturo in menjavami ritma takoj dokazala, da to niso le še eni ulični razgrajači, ampak glasbeniki z velikimi ambicijami.
A prava zvezda albuma morda sploh ni bil bend, ampak stvor na naslovnici. Umetnik Derek Riggs je ustvaril podobo zombija z razmršenimi lasmi, ki strmi v noč. Ime mu je bilo Eddie (sprva Eddie the Head). Eddie ni bil le risba; postal je sedmi član benda. Na koncertih se je pojavljal kot maska nad bobni, ki je bruhala kri, kasneje pa kot ogromna lutka, ki je hodila po odru. Iron Maiden brez Eddieja so postali nepredstavljivi.
Album je splezal na neverjetno 4. mesto britanske lestvice, kar jim je prineslo nastop v oddaji Top of the Pops. Tam so postavili nov precedens: bili so prvi bend po The Who leta 1972, ki je vztrajal, da igrajo v živo in ne na playback.
Leta 1981 je sledil album Killers. To je bil trenutek dveh ključnih prihodov. Prvi je bil kitarist Adrian Smith, Harrisov stari prijatelj, ki je zamenjal Dennisa Strattona. Z Davom Murrayjem sta ustvarila telepatsko kitarsko partnerstvo, ki je postalo zlati standard metala. Drugi prihod pa je bil producent Martin Birch. Birch (znan po delu z Deep Purple) je bendu dal zvok, ki so ga potrebovali – močan, čist in mogočen.
Kljub glasbenemu napredku pa je imel bend velik problem. Pevec Paul Di'Anno. Njegov hripav, punkovski vokal je bil popoln za prva dva albuma, a njegov življenjski slog je bil uničujoč. Alkohol in droge so začeli načenjati njegov glas in zanesljivost. Na turnejah je pogosto omagal ali pa sploh ni mogel nastopati. Steve Harris, ki je bend vodil z vojaško disciplino, je vedel, da s Paulom nikoli ne bodo osvojili Amerike. Potrebovali so nekoga, ki ne bo le preživel turneje, ampak bo lahko z glasom pariral grmenju instrumentov. Bila je težka odločitev, a Di'Anna so morali odpustiti.
Ko pride zver – Bruce Dickinson
Iskanje novega pevca ni trajalo dolgo. Na festivalu v Readingu je Steve Harris opazoval pevca skupine Samson. Ime mu je bilo Bruce Dickinson. Bil je energičen, tekel je po odru kot obseden in imel je glas, ki je spominjal na sireno za zračne napade (od tod njegov kasnejši vzdevek »The Air Raid Siren«). Ko so ga povabili na avdicijo, je Bruce samozavestno dejal: »Vem, da sem pravi za to službo. Vprašanje je le, ali ste vi pripravljeni name.«
Bili so. Bruceov operni razpon je Harrisu omogočil, da piše glasbo, o kakršni je prej lahko le sanjal. Leta 1982 so se zaprli v studio in ustvarili album, ki velja za enega najpomembnejših v zgodovini metala: The Number of the Beast.
Snemanje je bilo intenzivno. Producent Martin Birch je Dickinsona gnal do roba zmožnosti. Da bi dobil tisti slavni, dolgi krik v uvodni skladbi, je pevca prisilil, da ga je ponavljal ure in ure, dokler ni bil popoln. Rezultat je bil album brez šibke točke. Pesem Run to the Hills je postala njihov prvi top 10 hit v Veliki Britaniji, videospot pa se je neprestano vrtel na MTV-ju.
A pravi pospeševalec njihove slave je bila kontroverza. Zaradi naslova albuma in naslovnice (kjer Eddie lutkovno upravlja s Hudičem) so jih verske skupine v ZDA (t. i. »Bible Belt«) obtožile satanizma. Protestniki so javno sežigali njihove plošče, pridigarji so jih označili za Antikriste. Bend se je obtožbam smejal – Steve Harris je naslovno skladbo napisal po tem, ko je imel nočno moro po ogledu filma Damien: Omen II, in ni imela nobene zveze s čaščenjem hudiča. Vsa ta negativna publiciteta je bila najboljša reklama, ki so si jo lahko želeli. Iron Maiden so postali najbolj vroč bend na planetu.
Kljub zmagoslavju pa je obdobje prineslo tudi grenko slovo. Bobnar Clive Burr, čigar edinstven, plesni stil bobnanja je definiral prve tri albume, ni zdržal pritiskov turneje. Zaradi osebnih težav in stresa je moral oditi (kasneje mu je bila diagnosticirana multipla skleroza, zaradi katere je leta 2013 umrl). Zamenjal ga je šaljivec z velikim nosom in še večjim talentom – Nicko McBrain. S tem se je formirala klasična postava, ki je bila pripravljena zavzeti svet.
Zlata doba in suženjstvo svetu
S prihodom McBraina se je sestavljanka dokončno zaprla. Nicko ni bil le tehnični genij z neverjetno hitro desno nogo (igral je bos!), ampak je v bend prinesel prepotrebno mero humorja. Leta 1983 so izdali Piece of Mind. Album je prinesel himno The Trooper, ki je postala nepogrešljiv del vsakega koncerta, kjer Bruce Dickinson v rdečem vojaškem suknjiču maha z ogromno britansko zastavo.
A pravi magnum opus je sledil leta 1984 z albumom Powerslave. Naslovnica z egipčansko tematiko je bila veličastna, glasba pa še bolj. Z uvodno Aces High (o bitki za Britanijo) in protivojno 2 Minutes to Midnight so dokazali, da so mojstri kratkih, udarnih hitov. Hkrati pa je Steve Harris uresničil svoje progresivne ambicije s 13-minutno epopejo Rime of the Ancient Mariner, povzeto po pesnitvi Samuela Taylorja Coleridgea. Igrati tako dolgo, zapleteno skladbo na metal koncertih je bilo tvegano, a fanom je bilo všeč.
Kar je sledilo, pa se je vpisalo v zgodovino kot ena najbolj brutalnih turnej vseh časov: World Slavery Tour. Trajala je neverjetnih 331 dni. Bend je odigral 187 koncertov po vsem svetu. Odra niso le postavili, zgradili so ogromen egipčanski tempelj s sarkofagi in mumificiranimi Eddiji.
Bili so pionirji. Postali so prva velika zahodna rock skupina, ki je s polno opremo in odrom nastopila za železno zaveso na Poljskem in Madžarskem, kar je dokumentirano v videu Behind the Iron Curtain. Vrhunec turneje je bil nastop na prvem festivalu Rock in Rio v Braziliji leta 1985, kjer so igrali pred ocenjenimi 300.000 ljudmi. Bruce je s krvavo glavo (potem ko se je zadel s kitaro v žaru borbe) obvladoval morje ljudi.
Turnejo so ovekovečili z dvojnim albumom Live After Death, ki še danes velja za enega najboljših koncertnih posnetkov vseh časov. A uspeh je imel svojo ceno. Ko se je turneja končala, so bili člani fizično in psihično popolnoma izčrpani. Bruce Dickinson je bil tako izgorel, da je resno razmišljal, da bi glasbo obesil na klin. Bend je bil na robu razpada, ne da bi svet to vedel.
Eksperimenti v času in prostoru
Po izčrpavajoči turneji so si vzeli pol leta odmora. Ko so se ponovno zbrali, je bilo jasno, da se ne morejo preprosto ponavljati. Bruce Dickinson, še vedno pod vtisom izgorelosti, je predlagal bolj akustičen, eksperimentalen material. Steve Harris ga je gladko zavrnil (menil je, da ne zveni kot Maiden), kar je Brucea potisnilo v ozadje. V ustvarjalno praznino pa je vstopil kitarist Adrian Smith.
Leta 1986 je izšel Somewhere in Time. Fani so bili sprva šokirani. Zvok je bil drugačen – poliran, futurističen. Uporabili so kitarske sintetizatorje, kar je bil za metalske puriste skoraj smrtni greh. A pesmi so bile premočne, da bi jih ignorirali. Adrian Smith je napisal dve največji uspešnici albuma: Wasted Years in Stranger in a Strange Land. Naslovnica, polna skritih referenc in v slogu filma Blade Runner, je nakazovala, da Maiden gledajo v prihodnost.
Leta 1988 so šli še korak dlje. Izdali so Seventh Son of a Seventh Son, svoj prvi in edini pravi konceptualni album, ki temelji na mistični zgodbi o preroku. Tokrat so uporabili prave klaviature. Album je bil mojstrovina progresivnega metala. Skladbe, kot so The Evil That Men Do, Can I Play with Madness in epska naslovna pesem, so pokazale bend na ustvarjalnem vrhuncu.
To obdobje so kronali z nastopom na legendarnem festivalu Monsters of Rock v Doningtonu leta 1988. Kot glavni nosilci so igrali pred rekordnimi 107.000 ljudmi (na istem odru so tisti dan igrali še KISS in takrat vzhajajoči Guns N' Roses). To je bil trenutek popolnega zmagoslavja.
A pod površjem je začelo pokati. Adrian Smith, ki je bil ključen za zvok zadnjih dveh albumov, ni bil zadovoljen z novo smerjo, ki jo je želel uvesti Steve Harris za naslednji projekt – vrnitev k bolj surovemu, uličnemu zvoku. Kreativne razlike so bile nepremostljive. Leta 1990 je Adrian Smith, tihi heroj zlate dobe, zapustil skupino. Zamenjal ga je energični Janick Gers (ki je prej igral z Bruceom na njegovem solo projektu). S tem odhodom se je končalo najbolj stabilno in uspešno obdobje benda. Vstopali so v devetdeseta, desetletje, ki bo za klasični metal postalo pokopališče.
Brez krmarja v devetdesetih
Začetek devetdesetih sprva ni kazal na katastrofo. Z novim kitaristom Janickom Gersom so posneli No Prayer for the Dying (1990), ki je prinesel njihov edini singel na prvem mestu britanske lestvice, Bring Your Daughter... to the Slaughter. Leta 1992 so izdali Fear of the Dark. Naslovna skladba je postala takojšnja klasika in nepogrešljiv del koncertov, kjer desettisoče ljudi poje melodijo glasneje od kitar.
A leta 1993 je počilo. Bruce Dickinson, glas in obraz skupine, je napovedal odhod. Želel je svobodo in solo kariero. Za Steva Harrisa je bil to osebni in profesionalni udarec. Poslovilna turneja je bila mučna – Harris je trdil, da Bruce na odru ne daje vsega od sebe, napetost v zaodrju pa bi lahko rezali z nožem. Zadnji koncert se je končal s simbolično smrtjo: iluzionist Simon Drake je na »odru« ubil Brucea Dickinsona. Mnogi so verjeli, da je s tem umrl tudi bend.
Harris ni obupal. Izbral je Blaza Bayleyja, pevca britanske skupine Wolfsbane. Blaze ni bil Bruce. Imel je nižji, temnejši glas in ni dosegal tistih opernih višin. Imel je nehvaležno nalogo stopiti v čevlje legende.
Leta 1995 so izdali The X Factor. To je bil najtemnejši album v njihovi diskografiji, odraz Harrisove osebne krize (ločitev in smrt očeta). Pesmi so bile dolge, mračne in brez tiste značilne energije. Čeprav so nekatere skladbe, kot je Sign of the Cross, kasneje dobile priznanje, so fani album zavrnili. Dvorane so se manjšale. V ZDA so padli iz aren v klube.
Dno so dosegli leta 1998 z albumom Virtual XI. Produkcija je bila medla, pesmi, kot je The Angel and the Gambler, pa so kritizirali zaradi neskončnega ponavljanja refrenov. Prodaja je bila najslabša v zgodovini skupine. Blaze se je trudil po najboljših močeh, a njegov glas na turnejah pogosto ni zdržal tempa starih klasik. V zraku je viselo vprašanje: Je to žalosten konec največjega heavy metal benda?
Leta 1999 je menedžer Rod Smallwood sprejel drastično odločitev. Blazu so sporočili, da je njegove poti konec. Vedeli so, da obstaja le ena rešitev. Ena sama poteza, ki lahko reši ladjo pred potopom.
Brave New World – Veličastna vrnitev
Leta 1999 je glasbeni svet pretresla novica, ki so jo vsi čakali, a si je nihče ni upal zares verjeti: Bruce Dickinson se vrača v Iron Maiden. A to ni bilo edino presenečenje. Z njim se je vrnil tudi Adrian Smith. In namesto da bi odpustili Janicka Gersa, je Steve Harris sprejel odločitev brez primere: obdržali so vse. Iron Maiden so postali sekstet s tremi kitarami.
Mnogi so bili skeptični. Kako bodo zvenele tri kitare? Bo na odru prevelika gneča? Odgovor je prišel leta 2000 z albumom Brave New World. Že uvodni rifi skladbe The Wicker Man so razblinili vse dvome. Zvok je bil masiven, svež in poln energije. Album je bil popolna mešanica progresivnih elementov in klasične metalske melodike. Pesem Blood Brothers, posvečena Harrisovemu pokojnemu očetu, je postala nova himna enotnosti med fani.
Vrnitev so kronali z nastopom na festivalu Rock in Rio leta 2001. Pred 250.000 ljudmi so posneli enega najbolj veličastnih koncertnih albumov v zgodovini. Ko je četrt milijona ljudi prepevalo Fear of the Dark, je bilo jasno: Iron Maiden niso le preživeli devetdesetih, ampak so iz njih izšli kot zmagovalci.
V naslednjih letih so nadaljevali s progresivno smerjo na albumih Dance of Death (2003) in temnem, vojnem epu A Matter of Life and Death (2006). Pri slednjem so pokazali svojo umetniško trmo, saj so na turneji odigrali celoten nov album od začetka do konca, čeprav so nekateri fani negodovali, ker so želeli slišati stare hite.
Leta 2008 pa so stopnjo spektakla dvignili na nivo, ki ga ni dosegel še noben bend. Za turnejo Somewhere Back in Time so najeli Boeing 757, ga prebarvali v barve benda in ga poimenovali Ed Force One. A niso najeli pilota. Letalo je pilotiral kar pevec Bruce Dickinson (ki je v vmesnem času postal profesionalni komercialni pilot). Dokumentarni film Flight 666 (2009) je ovekovečil to neverjetno avanturo, ko so v 45 dneh obleteli svet, preleteli 70.000 kilometrov in igrali v državah, kot sta Kolumbija in Kostarika, kamor si drugi veliki bendi niso upali.
Knjiga duš in večnost
Po uspehu filma Flight 666 so Iron Maiden postali večji kot kadarkoli, a leta 2014 je svet obšla srhljiva novica. Bruce Dickinson je imel rutinski pregled pri zdravniku, ki je razkril raka na grlu (natančneje na jeziku). Za pevca je to najhujša možna diagnoza. Bend je zaustavil vse aktivnosti. Prihodnost je visela na nitki. A Bruce se je boril z enako intenzivnostjo kot na odru in po mesecih kemoterapije sporočil: »Rak je premagan.«
Vrnitev je bila monumentalna. Leta 2015 so izdali dvojni album The Book of Souls. Na njem je Bruce, ki je bil le nekaj mesecev prej v smrtni nevarnosti, odpel in na klavirju odigral 18-minutno mojstrovino Empire of the Clouds o strmoglavljenju zračne ladje R101. Za turnejo so nadgradili tudi prevoz – novi Ed Force One je postal ogromen Boeing 747 Jumbo Jet, ki ga je spet pilotiral kapitan Dickinson. Prizor ogromnega letala z Eddijem na repu, ki pristaja na letališčih po svetu, je postal simbol njihove prevlade.
Sledila je turneja Legacy of the Beast, ki je temeljila na njihovi mobilni igri. To je bil vizualni spektakel brez primere: na odru so imeli repliko letala Spitfire v naravni velikosti, Bruce pa se je z mečem boril z ogromnim Eddijem. Kritiki so bili enotni: Iron Maiden v živo zvenijo bolje kot večina bendov, ki so pol mlajši od njih.
Med pandemijo so v popolni tajnosti posneli album Senjutsu (2021), kjer se je Eddie prelevil v samuraja. Kljub temu, da so člani zakorakali v sedemdeseta leta, niso kazali znakov upočasnjevanja. Na turneji The Future Past (2023–2024) so končno uslišali večdesetletno moledovanje fanov in prvič v zgodovini v živo zaigrali ep Alexander the Great.
Obdobje pa je zaznamovalo tudi žalovanje. Oktobra 2024 je svet pretresla novica o smrti prvega pevca Paula Di'Anna. Kljub preteklim zameram sta se z Bruceom in Stevom le nekaj mesecev pred smrtjo srečala v Zagrebu, zakopala bojne sekire in se poslovila kot prijatelja. Bend se mu je poklonil na odru, saj vedo, da brez njegovega prispevka na prvih dveh albumih ne bi bili tam, kjer so.
Te dni Iron Maiden praznujejo 50 let obstoja s turnejo Run for Your Lives. So fenomen, ki kljubuje logiki. Nimajo radijskih hitov, a polnijo stadione. Njihove majice nosijo vsi, od metalcev do pop zvezdnikov. Steve Harris je svojo vizijo iz leta 1975 uresničil do potankosti: brez kompromisov so zgradili imperij. In dokler bo Steve Harris rekel, da se igra, se bo igralo.
