V petdesetih letih so ga videli kot naslednika Marlona Branda in Jamesa Deana, a Newman je razvil svoj, bolj subtilen slog uporništva. Bil je obraz klasičnih filmov, kot so Butch Cassidy in Sundance Kid, Hazarder in Cool Hand Luke. A medtem ko so njegovi vrstniki pogosto izgoreli v škandalih, je Newman svojo slavo uporabil za nekaj več. Postal je profesionalni dirkač, politični aktivist in filantrop, ki je preko svoje linije prehranskih izdelkov podaril več kot 600 milijonov dolarjev v dobrodelne namene. Bil je zadnji pravi gentleman Hollywooda, ki je oskarja lovil desetletja, preden ga je končno dobil za vlogo starega, prekaljenega hazarderja.
Šola igranja in etiketa novega Jamesa Deana
Paul Leonard Newman se je rodil 26. januarja 1925 v Shaker Heightsu v Ohiu. Ni se rodil v revščini kot Richard Burton; njegov oče je bil uspešen judovski lastnik trgovine s športno opremo, mati pa Slovakinja, ki je oboževala umetnost in Paula že zgodaj usmerila h gledališču. Paul je bil tisti fant iz soseske, ki je imel vse: videz, denar in športni talent. A ko se je po služenju v mornarici med drugo svetovno vojno vrnil domov, ni hotel prevzeti družinskega posla. Vlekle so ga deske, ki pomenijo svet.
Pot ga je zanesla na prestižni Yale, nato pa v srce igralske revolucije tistega časa – v ActorsStudio v New Yorku. Tam se je srečal z metodo, ki so jo takrat promovirali Brando, James Dean in Montgomery Clift. Newman je bil priden učenec, a je imel eno veliko težavo: bil je tako lep, da ga nihče ni jemal resno kot karakternega igralca. Producenti so v njem videli le zamenjavo za Jamesa Deana, če bi se slednjemu kaj zgodilo (kar se je kasneje tragično tudi uresničilo).
Njegov vstop v Hollywood leta 1954 je bil legendarna polomija. Dobil je vlogo v zgodovinskem spektaklu Srebrni kelih. Newman je v filmu igral grškega kiparja in bil nad svojo igro (in kostumom, ki je spominjal na kratko krilo) tako zgrožen, da je kasneje, ko so film predvajali na televiziji, zakupil celo stran v časopisu Variety. V oglasu se je javno opravičil gledalcem in jih prosil, naj filma ne gledajo. Ta poteza, ki bi marsikomu uničila kariero, je Newmana naredila za kultnega junaka. Pokazal je, da ima integriteto in smisel za humor na lasten račun. Hollywood je dojel: ta fant z modrimi očmi ni le še en lepotec z naslovnice, ampak inteligenten igralec, ki ne prenese povprečnosti.
Čeprav je Paul Newman kasneje veljal za umirjenega gospoda, je bila njegova mladost vse prej kot mirna. Na univerzi Ohio je bil bolj znan po pitju piva in povzročanju težav kot pa po učenju. Njegova študentska pot se je tam končala precej neslavno – izključili so ga iz nogometne ekipe in ga celo vrgli z univerze, ker se je zapletel v pretep, v katerem je končal v zaporu. To je bil tisti trenutek streznitve, ko je ugotovil, da mora s svojim življenjem narediti nekaj več kot le razbijati po barih.
Še en detajl, ki ga mnogi ne vedo: njegove legendarne modre oči so bile dejansko barvno slepe. Newman ni mogel videti določenih barv, kar je bil tudi razlog, da med drugo svetovno vojno ni mogel postati pilot, kot si je sprva želel. Namesto tega je končal kot radiotelegrafist na letalonosilki, kar mu je verjetno rešilo življenje, saj je bila smrtnost pilotov takrat ogromna.
Ko je končno prišel v New York v Actors Studio, je bil tako negotov glede svojega talenta, da se je na začetku bal govoriti. Bil je prepričan, da so vsi ostali, kot je bil Marlon Brando, naravni geniji, on pa le »pridna umetnina«. Ravno ta negotovost ga je prisilila, da je delal trikrat več od ostalih. In ko je James Dean leta 1955 umrl v prometni nesreči, so prav Paulu ponudili vloge, ki so bile prvotno napisane za Deana – vključno z vlogo boksarja Rockyja Graziana v filmu Nekdo tam zgoraj me ima rad (1956), ki ga je čez noč izstrelila med zvezde.
Hazarderji, uporniki in rojstvo ikone (1956–1967)
Potem ko se je Newman z boksarskim filmom o Rockyju Grazianu končno otresel sence Jamesa Deana, je vstopil v svoje najplodnejše obdobje. Postal je obraz novega Hollywooda – takšnega, ki ni več kazal le popolnih junakov, ampak moške z napakami, ranami in dvomi.
Leta 1958 je posnel film Mačka na vroči pločevinasti strehi. Igral je Bricka, zagrenjenega nekdanjega športnika, ki raje gleda v dno kozarca kot v svojo prelepo ženo (Elizabeth Taylor). To je bila prva prava priložnost, da je Newman pokazal svojo metodo – tisto tiho, tlečo intenzivnost, ki jo je prinesel iz Actors Studia. Med njim in Taylorjevo je na platnu tako močno pokalo, da je film postal svetovna senzacija, Paul pa si je prislužil prvo nominacijo za oskarja.
Pravi vrhunec tega obdobja pa je prišel leta 1961 s filmom Hazarder (The Hustler). Vloga Hitrega Eddieja Felsona, mojstra biljarda, ki se bori proti legendarnemu Debeluhu iz Minnesote, je Newmana zacementirala kot ikono. Newman biljarda pred snemanjem sploh ni znal igrati, zato je v svojo jedilnico postavil mizo in vadil ure in ure, dokler ni postal pravi mojster. Njegov Eddie ni bil le igralec biljarda; bil je simbol človeka, ki mora najprej izgubiti vse, da bi sploh ugotovil, kdo je.
To obdobje je zaključil s še dvema nepozabnima vlogama upornikov: ciničnega kavboja v filmu Hud (1963) in neupogljivega zapornika v filmu Hladnokrvni Luke (Cool Hand Luke, 1967). Prizor, v katerem Newman poje 50 trdo kuhanih jajc, da bi dokazal svojo trmo, je postal eden najbolj znanih v zgodovini filma. Newman je postal kralj anti-junakov – moških, ki jih sistem morda zlomi, a jim nikoli ne vzame ponosa.
Butch Cassidy in najlepše moško prijateljstvo
Konec šestdesetih je Paul Newman že bil kralj Hollywooda, a leto 1969 je njegovo kariero izstrelilo v stratosfero. Spoznal je svojo moško sorodno dušo, takrat še manj znanega Roberta Redforda. Studio je sprva želel za vlogo Sundance Kida kakšno večje ime, a Newman je vztrajal pri Redfordu. Njun film Butch Cassidy in Sundance Kid je redefiniral žanr vesterna in ustvaril koncept »bromance« – moškega prijateljstva na platnu.
Med snemanjem se je rodila legendarna kemija. Newman je bil starejši, izkušen in vedno pripravljen na šalo, Redford pa tisti tišji, ki je Newmana pogosto spravljal ob živce s svojo zamudnostjo. Film je postal največji hit leta in Newman je postal najbolje plačan igralec na svetu. Ta uspeh sta ponovila leta 1973 v filmu Želo (The Sting), kjer sta kot prevaranta v Chicagu izvedla eno najbolj elegantnih filmskih prevar vseh časov. Film je prejel sedem oskarjev, a Newman je bil spet spregledan v kategoriji za najboljšega igralca.
Rojstvo dirkača
Ravno med snemanjem filma o dirkanju Winning leta 1969 pa je Newman odkril svojo največjo strast – bencin in hitrost. Ko je prvič sedel v pravi dirkalnik, je ugotovil, da je to edini kraj, kjer mu modre oči in slava ne pomagajo. Na stezi je bil le še eden izmed voznikov. Pri 44 letih, ko večina dirkačev razmišlja o upokojitvi, je Newman začel svojo drugo kariero. Postal je profesionalni dirkač, kar je kasneje v sedemdesetih pripeljalo do tega, da je na legendarni dirki 24 ur Le Mansa zasedel neverjetno drugo mesto. Medtem ko so ga v Hollywoodu oboževali, je on sam vedno pravil: »Dirkanje je edina stvar, kjer so rezultati resnični. Ni kritikov, samo štoparica.«
Joanne Woodward – Ljubezenska zgodba stoletja
V Hollywoodu, kjer so zakoni pogosto trajali manj časa kot snemanje filma, sta bila Paul Newman in Joanne Woodward anomalija. Spoznala sta se leta 1953 med delom na broadwayski predstavi Picnic. Paul je bil takrat še poročen s svojo prvo ženo Jackie Witte, a privlačnost med njim in Joanno je bila takojšnja in neizbežna. Poročila sta se leta 1958 v Las Vegasu in ostala skupaj polnih 50 let, vse do njegove smrti.
Newman je bil znan po svojem znamenitem citatu, ko so ga vprašali o zvestobi: »Zakaj bi hodil ven na hamburger, če imam doma zrezek?« Čeprav je stavek zvenel nekoliko surov, je odražal njegovo globoko spoštovanje do Joanne. Ona ni bila le njegova žena, ampak njegova intelektualna enakovredna partnerica in vrhunska igralka (oskarja je dobila celo pred njim). Skupaj sta posnela deset filmov, Paul pa jo je kot režiser vodil v nekaterih njenih najboljših vlogah.
Vendar njuno življenje ni bilo le blišč. Leta 1978 ju je prizadela najhujša tragedija, ki lahko doleti starša – Paulov edini sin iz prvega zakona, Scott Newman, je umrl zaradi predoziranja z drogami in alkoholom. Paul se od te izgube nikoli ni povsem opomogel in je do konca življenja čutil ogromno krivdo, ker sinu ni znal pomagati. Ta bolečina ju je z Joanno še bolj povezala in Paula spodbudila, da je ustanovil center za pomoč odvisnikom, s čimer je svojo žalost spremenil v pomoč drugim.
Vonj po bencinu in 24 ur Le Mansa
Medtem ko so drugi igralci prosti čas preživljali na zabavah, je Paul Newman pod svojim kombinezonom skrival ognjevarno obleko. Njegova ljubezen do dirkanja ni bila le marketinška poteza; bila je obsesija, ki je mejila na profesionalizem. Newman je dirkal pod imenom P.L. Newman, da bi se izognil nepotrebni medijski pozornosti, a na stezi ga nihče ni mogel zgrešiti.
Vrhunec njegove dirkaške kariere se je zgodil leta 1979 na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Pri 54 letih, ko bi večina ljudi raje sedela doma na kavču, se je Newman z dirkalnikom Porsche 935 podal v deževno in nevarno francosko noč. Skupaj z ekipo je dosegel drugo mesto v skupnem seštevku. To je bil dosežek, ki je šokiral profesionalni dirkaški svet. Newmanu to ni pomenilo le 2. mesta; pomenilo mu je potrditev, da velja toliko, kolikor pokaže štoparica, ne pa toliko, kolikor je vreden njegov zadnji filmski posnetek.
Kasneje je ustanovil svojo ekipo Newman/Haas Racing, ki je postala ena najuspešnejših v ameriški seriji IndyCar. Njegova strast je bila tako močna, da je dirkal skoraj do svojega 80. leta. Ko so ga vprašali, zakaj tvega življenje v avtomobilu, je odgovoril: »V avtu se počutim najbolj živega. Tam ni prostora za pretvarjanje. Če narediš napako, te stena ne vpraša, kako ti je ime.«
Newman's Own in oskar, ki je zamujal
Leta 1982 se je Paul Newman odločil za nenavadno potezo. S prijateljem A. E. Hotchnerjem sta v svoji kleti v steklenice polnila domač preliv za solato in ga podarjala sosedom. Iz te šale se je rodilo podjetje Newman's Own. Newman je postavil eno samo, neomajno pravilo: ves dobiček po plačilu davkov gre v dobrodelne namene. Na embalažo je postavil svoj obraz in se šalil, da je njegova solatna omaka zdaj bolj znana kot njegovi filmi. Danes ta imperij šteje več kot 600 milijonov dolarjev podarjenih sredstev, s katerimi so zgradili kampe za otroke s težkimi boleznimi po celem svetu.
Medtem ko je na področju dobrodelnosti zmagoval, je bil v Hollywoodu še vedno tarča ironije. Imel je že šest nominacij za oskarja za najboljšega igralca, a kipca mu niso hoteli dati. Leta 1986 pa ga je Martin Scorsese prepričal, da ponovno stopi v čevlje Hitrega Eddieja Felsona v filmu Barva denarja. Newman je igral ob mladem Tomu Cruisu in pokazal, da stara šola še vedno obvlada obrt.
Ko je leta 1987 končno napočil trenutek in so razglasili njegovo ime za najboljšega igralca, Newmana sploh ni bilo v dvorani. Bil je preveč naveličan porazov v preteklosti in je raje ostal doma v New Yorku. Preko telefona je šaljivo sporočil: »To je tako, kot bi 80 let lovil prelepo žensko. Ko končno popusti, si že preveč utrujen.«
Od hamburgov do zrezkov
Paul se je prvič poročil leta 1949 z Jackie Witte. Imela sta tri otroke: sina Scotta ter hčerki Susan in Stephanie. Čeprav je bil Paul takrat še na začetku poti, je zakon trpel zaradi njegove vse večje odsotnosti in ambicij. Ko je spoznal Joanno Woodward, je vedel, da je Jackie preteklost, kar mu je povzročalo ogromno moralno stisko, saj je bil po naravi zelo lojalen človek.
Z Joanno Woodward sta imela tri hčerke: Nell, Melisso in Claire. Newman je bil v nasprotju s številnimi zvezdniki tistega časa zelo prisoten oče (kolikor mu je pač delo dopuščalo). Družina je živela v Connecticutu, daleč stran od hollywoodskega blišča, v preurejenem hlevu iz 18. stoletja. Tam niso bili zvezdniki, ampak sosedje, ki so hodili v lokalno trgovino.
Njegov največji osebni poraz je bil sin Scott Newman. Scott je poskušal iti po očetovih stopinjah, a je bil pod prevelikim pritiskom slavnega priimka. Paul mu je poskušal pomagati, mu dajal vloge v svojih filmih, a Scott je utapljal svoje negotovosti v drogah. Ko je leta 1978 umrl zaradi predoziranja, je Paul padel v globoko depresijo. Kasneje je priznal: »Mislil sem, da sem dober oče, a sem bil očitno preveč zaposlen s sabo. To je luknja v mojem srcu, ki se ne bo nikoli zacelila.«
Konec poti
Paul Newman je dočakal visoko starost, a leta 2008 je postalo jasno, da njegove moči pešajo. Diagnosticirali so mu pljučnega raka (kljub temu da je bil strasten športnik, je bil v mladosti verižni kadilec). Ko je ugotovil, da mu zdravljenje v bolnišnici ne bo pomagalo, je storil nekaj tipično newmanovskega: zahteval je, da ga odpeljejo domov. Želel je umreti v svoji postelji, obkrožen z Joanno in hčerkami.
Umrl je 26. septembra 2008, star 83 let. Do zadnjega dne je ostal skromen, zvest svoji Joanni in zaljubljen v hitrost. Bil je zadnji svoje vrste – zvezda, ki je slavo razumela kot orodje za izboljšanje sveta, ne pa za hranjenje lastnega ega. Ko so ga vprašali, kako bi si želel, da se ga spominjajo, je rekel: »Kot človeka, ki se je trudil. Ki se je trudil biti del svoje skupnosti in ki je poskusil narediti nekaj s svojim življenjem.«
Svetovni mediji so takrat zapisali, da je odšel zadnji pravi ameriški vitez. Njegova zapuščina ni bila le zbirka oskarjev, ampak milijoni otrok, ki so zaradi njegove omake za solato dobili priložnost za zdravljenje.
