Za skladbo Na polno stoji eden in edini, Jan Plestenjak. Samozavestno, zrelo in brez potrebe po razlagi, zakaj … Ker Jan preprosto je.
Vsi so se spraševali, kaj se dogaja
V zadnjih tednih je slovenski glasbeni prostor preplavil zvok brez imena in brez podpisa. Pojavil se je na družbenih omrežjih, v zgodbah, med poslušalci. Z jasno energijo in sloganom, ki ni dopuščal dvoma o drži, a je puščal odprto vprašanje o avtorju: gremo Na polno. Marsikdo Jana Plestenjaka z njim sploh ni povezal. In prav to je bil del čara.
Kot pravi sam, ga je anonimnost zabavala.
»Zelo me je zabavalo ko sem videl različne znane obraze, ki so se zibali v tem ritmu, ki res kliče po tem.«
Ko je bila skrivnost razkrita, presenečenja ni bilo v imenu, temveč v zvoku. Na polno prinaša izrazit 80s navdih, disco ritem in retro estetiko, ki se zvočno oddalji od tistega, kar marsikdo od njega pričakuje, a vsebinsko ostaja popolnoma zvest Plestenjakovi rdeči niti. Iskrenosti. Zrelosti. Jasni osebni drži.
Zvok ni bil preračunan, ampak organski.
»Besedilo je narekovalo ta ritem in zvok. Od nekdaj sem bil fan disco glasbe. Ko govorimo o skupini Chic, Earth wind and fire ali kasnejšemu Daft Punku. Po svoje pa imam skozi leta tudi sam nekaj pesmi, ki so v tem stilu: od Iz pekla do raja, Sobe 102 do To leto bo moje in Stare dobre.«
V središču pesmi ni trenutna strast, ampak odločitev. Refren »Greva zdaj Na polno, ker nočeva na pol« deluje kot jasen življenjski rez. Ne samo v ljubezni, tudi širše.
»Ne maram polovičarstva. Potrebno je biti pogumen in odločen. Lahko gre za svoje delo ali medsebojne odnose. Lahko gre za doživljanje in opazovanje narave, sveta ali pa intenzivno radovednost. Tudi športniki se zavedajo, da ne bo rezultata, če ne bodo šli ‘Na polno!’«
Besedilo se dotika zrelosti, povezanosti in trajnosti. Podobe, kot so dobro vino, kruh in sol, niso naključne. Lani se je Jan Plestenjak poročil, in čeprav Na polno ni neposredna izpoved, nosi mir in jasnost, ki pogosto prideta z odgovornimi življenjskimi odločitvami.
»Tudi poroka je pomembna odločitev. Če jo jemlješ površno, je lahko za marsikoga lahka. Če pa se zavedaš odgovornosti, ki jo nosi taka zaobljuba, ne moreš izreči teh besed ‘na pol’, brez globokega prepričanja v sebi.«
Kljub temu pesem ni namenjena razlagi njega samega. Njegov cilj ostaja drugje, pri poslušalcu.
»Moj namen ni, da si karkoli mislijo o meni. Želim si, da bi jih pesem zagibala, da bi v besedilu našli sebe ali pa mogoče s temi verzi opisali samo en trenutek v katerem so takrat ko slišijo pesem.«
Pomemben del zgodbe je tudi videospot, ki nadaljuje vizualno estetiko skrivnostne kampanje. Rumena retro očala in slušalke, ki so že prej sprožile ugibanja, dobijo svoj prostor. Spot ne razlaga, ampak gradi občutek. Atmosfero. In za tiste najbolj pozorne ... čisto na koncu se pojavi še en znan obraz.
Na polno je tako več kot nova skladba. Je izjava. O pogumu, da kot uveljavljen izvajalec stopiš izven pričakovanih okvirjev. O zaupanju vase. In o zvestobi lastnemu pečatu.
»Moj pečat so besedila, melodije in moja interpretacija. V kakšne zvočne obleke se jih odločim obleči pa je odvisno od mojih občutkov ko pesem nastaja. Vsekakor me ni strah v tem smislu eksperimentirati. To me vedno znova zelo zabava.«
Jan Plestenjak gre tokrat Na polno. Ne zato, da bi karkoli dokazoval. Ampak zato, ker drugače preprosto ne zna.
