Način zasebnega (inkognito) brskanja ne skriva naših spletnih dejavnosti pred upravljavci omrežja, kot so ponudniki internetnih storitev, podjetja ali šole. Pa čemu sploh služi?
V vsakodnevnem boju za ohranjanje zasebnosti na spletu se način zasebnega brskanja pogosto zdi kot enostavna in hitra rešitev. En klik – in vsaj v teoriji – nihče naj ne bi mogel več videti, katere strani smo obiskali. Pa je to res? Ne povsem.
Zasebno brskanje ni anonimno
Pomembno je vedeti, da način zasebnega brskanja ne pomeni prave anonimnosti. Njegov glavni namen je, da na napravi, ki jo uporabljamo, ne pušča sledi. Vendar ne more skriti naših spletnih aktivnosti pred ponudnikom povezave, spletnimi stranmi, ki jih obiskujemo, ali iskalniki.
Kaj omogoča način zasebnega brskanja?
Ko vklopimo zasebno brskanje (v brskalnikih, kot so Chrome, Firefox, Safari ipd.), brskalnik preneha shranjevati zgodovino, piškotke ter podatke, vnešene v obrazce. Obiskane spletne strani se ne bodo prikazovale med samodejnimi predlogi, iskalni izrazi pa ne bodo ostali zabeleženi na računalniku.
To je uporabno, na primer, ko kupujemo presenečenje za nekoga, s komer si delimo računalnik, ali ko želimo dostopati do spletnega mesta z drugim računom, ne da bi se odjavili iz svojega. V praksi pa se inkognito način pogosto uporablja iz dveh drugih razlogov: za obiskovanje pornografskih spletnih strani ali za prikrivanje sumljivih dejavnosti. Kljub temu pa se datoteke, ki jih prenesemo, ali zaznamki, ki jih ustvarimo, še vedno shranijo kot običajno.
Kaj pa spletne strani?
Spletna mesta še vedno vidijo vaš IP naslov, pa tudi ponudnik internetne storitve, šola ali podjetje, če uporabljate njihovo omrežje.
Česa incognito način ne omogoča?
Nedavna raziskava Univerze v Chicagu je pokazala, da več kot polovica uporabnikov zmotno verjame, da se z incognito načinom skrije tudi njihova lokacija in da njihovo brskanje ni sledljivo. V resnici pa se, če smo prijavljeni v račun (npr. Google, Facebook), naše dejavnosti še vedno povezujejo z nami. Upravljavci omrežja – kot so šolski ali službeni administratorji – imajo še vedno vpogled v seznam obiskanih strani.
Poleg tega zasebni način ne ščiti pred virusi, zlonamerno programsko opremo ali poskusi spletnega ribarjenja (phishinga) in ne preprečuje, da bi spletna mesta zbirala podatke, če smo prijavljeni v račun. Ne gre torej za »nevidni način«, ampak zgolj za orodje, ki prepreči, da bi podatki ostali shranjeni na napravi.
Kako do prave zasebnosti na spletu?
Za resnično spletno zasebnost so potrebna naprednejša orodja. VPN (virtualno zasebno omrežje) lahko skrije našo lokacijo tako, da promet preusmeri prek vmesnega strežnika.
Uporabimo lahko tudi varnejše brskalnike, kot je Tor, ki povezavo usmerja prek več vozlišč in tako močno oteži sledenje uporabniku. A tudi ti pristopi imajo svoje omejitve in jih je treba uporabljati premišljeno.
Nobena tehnologija sama po sebi ne zagotavlja popolne anonimnosti. Dobra novica pa je, da obstajajo zanesljivi vodniki – kot so priporočila organizacije Electronic Frontier Foundation (EFF) ali Policije – ki pojasnjujejo, kako zaščititi svojo digitalno zasebnost. Kajti varna plovba, tako na morju kot na internetu, se vedno začne s pravo pripravo.
