Devetega marca na TV SLO 1 prihaja nova izvirna slovenska serija v osmih delih Poklicani v režiji Žige Virca in po scenariju Ize Strehar. Serija pripoveduje o ponovnem zbliževanju dveh sester ter o razgibanosti in stresu dela v centru za obveščanje, o temnih in svetlih plateh našega vsakdana. V glavnih vlogah nastopata Lara Maria Vouk in Suzana Krevh.
V seriji Poklicani igrata odtujeni sestri, ki sta se po sili razmer primorani zbližati. Sta se na snemanju hitro povezali oziroma ali bi lahko rekli, da sta se v procesu dela tako zbližali, da sta si postali kot sestri?
Lara Maria: Res sva se zelo hitro povezali. Na splošno na projektih pride večinoma do lepih novih povezav, a s Suzano sva si tudi po snemanju ostali zelo blizu, veliko se slišiva in druživa. Takšna srečanja štejem kot bisere tega poklica.
Suzana: Zelo je lepo, ko z nekaterimi ljudmi »klikneš«, kot da bi se z njimi poznal že dlje časa, in ti v kratkem obdobju prirastejo k srcu. To se je meni zgodilo z Laro! Lepo je, ko se iz projekta rodija nova prijateljstva.
V seriji delata v centru za obveščanje 112. Sta ga tudi obiskali?
Suzana: Da, imeli smo predavanje, na katerem smo izvedeli vse informacije, se posebej dotaknili naših primerov iz serije, potem pa smo v centru v Ljubljani spoznali delo še v praksi.
Lara Maria: Bila je zanimiva izkušnja, ki je mnogo prispevala k pristnosti našega uprizarjanja tega poklica. Doživeli smo vse od prisostvovanja pri klicih v živo do uvajanja v delovanje njihovega računalniškega programa, prek katerega poteka vsa koordinacija … Videli smo tako njihovo delovno dinamiko kot tudi zasebno dogajanje onkraj klicev.
Kaj vaju je v centru najbolj presenetilo?
Lara Maria: Mene je v bistvu najbolj presenetilo, da sploh ne dela tako veliko ljudi v eni izmeni na kraju samem. Predstavljala sem si ogromen ustroj, v resnici pa vsa odgovornost leži na nekaj posameznikih.
Suzana: Mene je najbolj presenetila mirnost, s katero ti ljudje opravljajo svoj poklic. V prostoru, kjer sprejemajo klice, je bilo res sproščeno ozračje, sodelavci so med sabo močno povezani.
Bi lahko opravljali to delo?
Lara Maria: Imam eno plat, ki je zelo racionalna in orientirana na reševanje težav ali kočljivih položajev, a mislim, da bi mi to delo vendarle šlo emocionalno blizu.
Suzana: Nisem prepričana. Ja in ne. Po eni strani me izredno privlačijo poklici, ki pomagajo reševati življenja, a se bojim, da bi se me zgodbe, ki bi jih slišala, preveč dotaknile in bi sočustvovala s klicatelji še dolgo po opravljeni izmeni.
Sta kdaj poklicali na številko 112?
Lara Maria: Da. Enkrat, ko sem bila na večernem sprehodu po središču Ljubljane in sta bila Šuštarski most ter Kongresni trg čisto zaledenela, tako da so kolesarji padali ob ovinkih.
Suzana: Tudi jaz sem na to številko poklicala enkrat, in sicer po končanem snemanju, ko je gospa, ki je nisem poznala, med gledanjem filma v slabo prezračeni kinodvorani omedlela. In v nasprotju z kdaj prej, pred snemanjem serije, sem ta klic opravila tako mirno in samozavestno, ker sem točno vedela, katere informacije potrebujejo in kakšen je postopek.
Za katero vlogo oziroma kateri ustvarjalec – režiser, scenarist, producent ... – bi si želeli, da bi vas poklical?
Lara Maria: Kar nekaj ustvarjalcev je, s katerimi si želim delati. Ne zamerite, da bom podrobnosti za zdaj zadržala zase. Bi si pa, če grem v bolj »sanjski sektor želja«, zelo želela igrati vloge, ki vključujejo več fizičnih sposobnosti, kaskaderske podvige, dvoboje, jahanje, skakanje z višin ... To si predstavljam, da je zelo zabavno snemati, žal pa se tukaj taki filmi bolj ne delajo.
Suzana: Kar nekaj jih je, ampak jih ne bi imensko izpostavila. Da ne uročim česa.
Obe sta sicer »na svobodi«. Kaj so prednosti in slabosti tega?
Lara Maria: Zame je to najboljša oblika tega poklica. Na začetku sem se morala navaditi na posebno dinamiko samozaposlenosti, a ko sem ugotovila, kako deluje, so slabosti zame odpadle. Veliko mi pomeni moj čas in to, da ga sama upravljam. In na splošno, da sama odločam o tem, kaj delam. Imam možnost dela na različnih koncih, kar včasih vključuje tudi »izlete« in začasna bivanja v novih krajih, srečujem ter spoznavam mnogo različnih ljudi.
Suzana: Prednost svobode je načeloma v tem, da lahko bolj izbiraš, katere projekte boš delal in katere ne, vendar iskreno ni preveliko izbiranja. Vzameš, kar dobiš, če do tega nimaš velikega odpora. Jaz svojo pot »na svobodi« šele začenjam in mi je trenutno zelo dragoceno, da imam možnost spoznavati gledališke hiše, da lahko delam z različnimi igralci in igralkami, saj v tem spoznavam tudi, kaj je tisto, kar me bolj veseli in kaj manj, hkrati se veliko naučim. Na ta način lahko v enem letu delaš zelo drugačne si projekte. Je pa gotovo na svobodi lažje usklajevati gledališke in filmske projekte, ker se ti odločiš, čemu boš dal prednost.
Sta na splošno zadovoljni s priložnostmi, ki jih dobivata?
Lara Maria: Sem.
Suzana: Za zdaj da!
V kakšnih primerih odklonita ponujene priložnosti?
Lara Maria: Če se mi denimo honorar glede na produkcijske okoliščine ali vire financiranja zdi podplačan ali je v polju dampinga, odklonim projekt. Pri gverilskih projektih z veseljem sodelujem pod vsemi mogočimi in nemogočimi pogoji ter tudi brez plačila, a to je čisto druga zgodba in tudi poseben način dela. Drugače pa se mi zdi pomembno in odgovorno, da ustvarjalke in ustvarjalci v boju proti dampingu postavljamo jasno in pošteno mejo. Projekt odklonim včasih tudi, če me vsebinsko ne nagovarja ali če me vloga ne pritegne.
Suzana: Do zdaj nisem odklonila veliko, sem pa tudi že kdaj. Največkrat je to časovna neusklajenost, se mi je že zgodilo, da sem začutila, da v nekem trenutku nečesa ne želim. Poskušam slediti intuiciji in verjeti, da če se ena vrata ne odprejo, se bodo pa naslednja.
Kaj vaju poleg igre še zanima, imata morda kakšen zanimiv konjiček?
Lara Maria: Veliko mi pomeni preživljanje časa v naravi, gozdu, izleti do rek, jezer ... Na splošno izleti. Ukvarjam se z glasbo, rada se družim z bližnjimi in obožujem dobro hrano.
Suzana: Ples je moja prva ljubezen, ki ji po dolgem času spet dajem več prostora! Pa zelo rada kvačkam in pletem.
