Zoran Predin je zlato, iz katerega je vrhunski zlatar Slobodan Maksimović naredil verižico

Zoran Predin je eden tistih glasbenikov, ki so pustili neizbrisen pečat na slovenski glasbeni sceni – ne samo v rock'n'rollu, ampak tudi širše.

S svojo poezijo, neutrudljivo ustvarjalno energijo in odprtim srcem za vse aspekte glasbe se je zapisal med legendarne slovenske glasbenike. Ko je združil moči s priznanim režiserjem Slobodanom Maksimovićem, je zato nastal večkrat nagrajeni dokumentarni film Praslovan.

Med Zoranom in Slobodanom je v času snemanja preskočila iskrica, kar je pomagalo pri nastajanju filma.

Ustvarjal je s skupino Lačni Franz, samostojno se preizkusil v različnih žanrih (v nekaterih tudi pred svojim časom), pisal glasbo za predstave in filme ter v nekaterih tudi zaigral – kariera Zorana Predina je dolga 45 let in je med najbogatejšimi slovenske glasbene scene.

Režiser filma Praslovan je imel na voljo ogromno materiala, ki ga je bilo težko spraviti v dveurni film, zato bodo ustvarili tudi tridelno serijo. Zaradi epidemije so namreč snemali kar pet let v skoraj vseh državah nekdanje Jugoslavije, kjer je bil Predin svoje čase velika zvezda, pred kamero pa so dobili tudi odlične sogovornike.

Svoje sodelovanje opisujeta kot zlato, iz katerega je vrhunski zlatar naredil verižico.

Svoje spomine in izkušnje z zvezdo filma so med drugimi delili Jure Franko, Branko Đurić - Đuro, Boris Dežulović, Matija Dedić, Gabi Novak, Anja Rupel, Vlado Kreslin in Pero Lovšin ter tudi nekaj tistih, ki jih na žalost ni več med nami – Igor Misdaris, Sašo Hribar in Đorđe Balašević. Film je že imel svoj obhod po nekaterih mednarodnih festivalih, videli so ga tudi na Sarajevskem filmskem festivalu in v Beogradu.

Praslovan je Slobodanu Maksimoviću prinesel tudi Štigličevo nagrado za izjemno režijo.

Na Festivalu slovenskega filma je dobil vesno za najboljši film po izboru občinstva, pred kratkim pa je Slobodan Maksimović dobil tudi Štigličevo nagrado za izjemno režijo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Odlična popotnica za film, ki je odprl tudi 27. Festival dokumentarnega filma, kjer smo se pogovarjali z režiserjem Slobodanom Maksimovićem in zvezdo filma Zoranom Predinom.

Zoran Predin je eden tistih glasbenikov, ki so pustili neizbrisen pečat na slovenski glasbeni sceni.

Kdo je dobil zamisel za film Praslovan in kako sta se potem uskladila, kakšen bo film?

Slobodan Maksimović: Istočasno. Jaz sem ga klical in je bilo zasedeno, potem je on mene klical in je bilo zasedeno. In sva si poslala SMS v istem trenutku. Jaz sem njemu napisal, da bi naredil dokumentarec o njem, on pa je napisal: »Jaz bi rad, da ti narediš dokumentarec o meni.« Tako je bilo.

Zoran Predin: Podobno je nastala pesem Slovenija gre naprej. Ta zgodba je večinoma odvisna od tega, kdo sprašuje in za kakšen medij dajeva izjavo. Se spreminja.

Slobodan: Mislim, da sploh nima smisla o tem razglabljati. Zoran Predin je nekdo, ki si je zagotovo zaslužil, da se o njem posname dokumentarni film.

Tudi Zoranova žena Barbara je pomagala pri snemanju, ki je trajalo kar pet let.

Zoran, kako se vam je bilo spominjati teh časov, vseh zgodb, vseh teh let, zgodovine?

Zoran: Če ne bi bilo moje mame, ki je izrezala iz časopisov prvih deset let, bi že zdavnaj pozabil, kaj vse se je dogajalo. Razen tistih stvari, ki seveda niso za v javnost. Tisto sem si zelo dobro zapomnil. Tako da se moramo njej zahvaliti. Potem pa pride Barbarina era. Žena Barbara si vse zapomni, njej ni treba izrezovati iz časopisov. Poleg tega tudi časopisov ni več, tako da je danes kar vse na internetu. Skupaj z Barbaro sva s pomočjo še kakšnih informatorjev napisala Slobodanu po desetletjih, kaj se je zgodilo, in to je bil nekakšen urnik, neka hrbtenica. Potem ko sem to predal, je krmilo prevzel Slobodan in takrat priznal očetovstvo tega filma.

Ljubljanska premiera filma je pritegnila številne glasbene kolege, tudi Guštija.

Je bilo tudi kaj samocenzure? Je bila kakšna stvar, za katero ste se že takoj odločili, da je ne boste obdelali? Ali ste pač rekli, da boste delili vse?

Slobodan: To so stvari, ki nas ne zanimajo in so bolj na meji rumenega tiska. Bilo je nekaj stvari, za katere je Zoran rekel: »Joj, jaz ne bi rad, da je to v filmu.« Ampak … tudi to je v filmu.

Zoran: Zato mu tudi nisem vsega povedal.

Praslovana so prišli pogledat tudi tisti, ki so sodelovali, med njimi Vlado Kreslin.

V bistvu ste popustili in je Slobodanov film.

Zoran: To je absolutno Slobodanov film. Jaz sem tukaj … zdaj si moram izmisliti nekaj boljšega, ampak ta hip nimam … Jaz sem tukaj blago, iz katerega je vrhunski krojač, režiser Slobodan, sešil prekrasno oblačilo, obleko ali karkoli.

Slobodan: Jaz imam dobro primerjavo: jaz sem zlato, iz katerega je vrhunski zlatar naredil verižico. Evo, ta je nova.

Lepe besede o Predinu je imela tudi Anja Rupel.

Ko ste se poglobili v Zoranovo življenje, vas je kaj presenetilo? Veliko smo vedeli o Zoranu Predinu kot Zoranu Predinu, ampak ali je vas mogoče kaj presenetilo?

Slobodan: Niste vedeli veliko o Zoranu Predinu. Verjemite mi, vsi tisti, ki boste videli film, boste na koncu rekli: »Uh, tega pa res nismo vedeli o Zoranu Predinu.« Seveda me je ogromno stvari presenetilo. Ko se pogovarjate z vsemi mogočimi ljudmi, sodobniki Zorana Predina, ki so vzporedno z njim kreirali rock'n'roll ali umetniško sceno Jugoslavije … Ko oni začnejo obujati svoje spomine in pripovedovati zgodbe, potem vidiš, kakšna huda zgodba se krije v ozadju tega in koliko truda, koliko neprespanih noči, takih in drugačnih. Res, kapo dol.

»Zoran je Zoran,« ga je v dokumentarcu opisal Branko Đurić - Đuro.

Pa vi Zoran? Je kaj, kar si mogoče vi želite, da bi ljudje, ki bodo gledali film, odnesli od tega – kdo je Zoran Predin?

Zoran: Vsak si bo nekaj zapomnil. Pomembno je, da si vzamejo dve uri časa ter da se sprostijo in uživajo. Javnost me bolj ali manj pozna po mojih temnih barvah, no, v tem filmu pa je precej svetlih in presenetljivih. Največji kompliment, ki ga doživim, je, da vsak, ki da izjavo o filmu, vedno omeni: »Tega pa nisem vedel!« To je pomembno.

Pogovore s sogovorniki dopolnjujejo igrani deli.

Zelo zanimive sogovornike imate v filmu – od Magnifica do Gabi Novak. Kako ste jih izbrali? Kako ste prišli do njih?

Slobodan: Zoran je veliko pomagal pri tem – kdo so bili tisti, ki so mu stali ob strani, ali kdo so bili tisti, ki so bili pomembni za jugoslovansko rock'n'roll sceno. Seveda smo jih potem skupaj poiskali in prišli do čudovitih ljudi, ki imajo ogromno znanja in lahko ogromno povedo. In mislim, da je zelo pomembno povedati tudi, da to ni samo film o Zoranu Predinu, ampak je to film o nekem času, o neki zelo ekspanzivni umetniški sceni.

Zoran: Najpomembnejše je, da nihče od povabljenih ni odklonil intervjuja, vsi so bili takoj za in to je velik kompliment. Kar pa zadeva to, da film pripoveduje o nekem času – veliko mladih je po projekciji v Portorožu reklo: »Mi nimamo pojma o tem, mogoče bi morali v sklopu umetniškega programa srednješolci pogledati ta film. Verjetno jim ne bi bilo dolgčas.«

Slobodan: Jaz moram omeniti dva primera. Kolegica iz Sarajeva, ki ima 16-letno hčer, s katero sta prišli na premiero v Sarajevu, mi je teden pozneje napisala: »Moja hči se uči slovenščino in posluša Lačne Franze, pa prej nič ni vedela o tem.« Na sprejemu v Sarajevu na britanskem veleposlaništvu pa je do mene prišla neka Angležinja, in ko je izvedela, da sem jaz režiser tega filma, je rekla: »Vav, to je nekaj najbolj norega, kar sem videla na festivalu.« Vse jo je zanimalo – kdo, kaj … Dejala je, da je v YouTubu že vtipkala Zoran Predin, Lačni Franz in da je to »the best«. Dejstvo, da je bila takratna rock'n'roll scena tretja na svetu za Ameriko in Veliko Britanijo, je neverjetno in verjetno se marsikdo ne zaveda tega. Zato je dobro pogledati ta film in ga imeti za neki zgodovinski dokument. Mislim pa, da ima tudi nekaj filmske vrednosti, da res uživate v tem času, ko gledate film.