Z izjemno kariero, ki sega v 80. leta, je znala skozi družbene premike, ki so se dogajali v tistem času, združiti strast do glasbe. Njena zvestoba občinstvu je po vsem tem času še vedno neizmerna, vsak nastop pa odseva globoko povezanost z glasbo in občinstvom. Ob jubilejnem koncertu v Križankah, ki je že razprodan, bomo priča spoštovanju tradicije in sodobnemu zvoku, ki sta zaznamovala generacije. Helena Blagne ostaja ikona, katere glasbena zapuščina nas navdihuje še danes.

Začniva malce drugače ... »Bil je navaden majski dan leta 90 ...« Se danes spomnite, kaj se je zgodilo tistega maja leta 90?
Seveda se spomnim. To je bil čas, ko so se prepletali veliki družbeni premiki in osebni glasbeni preboji. Vsak korak na tej poti je bil prežet s strastjo do glasbe, vztrajnostjo in ljubeznijo do občinstva.

S skladbo Navaden majski dan pa ste leta 1991 sodelovali na Jugoviziji. Kakšne spomine imate danes na nacionalni evrovizijski izbor v Sarajevu?
Jugovizija je bila vedno nekaj posebnega. Tisti nastop v Sarajevu je bil prežet z energijo, pričakovanji in navdušenjem. Bilo je izjemno čutiti povezanost vseh nas, ki smo delili oder – vsak s svojo zgodbo, a vsi z enakim ciljem: predstaviti najboljše, kar imamo.

Če za trenutek še ostaneva pri tej skladbi ... Zelo radi jo prepevate, nekaj ima v sebi, saj je del repertoarja skoraj vsakega koncerta, kajne?
Res je. Navaden majski dan ima tisto brezčasno melodijo in sporočilo, ki se dotakne srca. Vedno znova me prevzame, ko vidim, kako jo občinstvo prepeva z mano – to je največja nagrada za vsakega umetnika.

Tibor Golob

Imate kakšen poseben ključ, po katerem izberete pesmi za svoje nastope?
Najpomembnejši ključ je vedno občinstvo. Ko sestavljam repertoar, se vprašam, katere pesmi bodo zvenele najbolje v danem trenutku, kako bo stekla zgodba koncerta in kaj bo pustilo največji vtis. Čustven predvsem. Gre za občutek, ki se je skozi leta izostril.

Kako težko bo izbrati pesmi za jubilejni koncert, ki se bo 30. maja zgodil v Križankah, ki so že razprodane? Mimogrede, ali morda razmišljate o dodatni predstavi?
Izbira pesmi za takšen koncert je velik izziv, saj bi nastop lahko trajal več ur. Gre za preplet nostalgije in sodobnega zvoka, za pesmi, ki so zaznamovale generacije. Za dodatni koncert se nisem odločila. Naj bo eden in ta ekskluziven.

Ko se takole doma sprehajate po kasetah, ploščah in albumih, pridejo z njimi tudi spomini, aplavzi, stoječe ovacije in še bi lahko našteval.
Tako je. Vsaka plošča, vsaka fotografija nosi s seboj spomine na odre, ljudi, trenutke, ki so oblikovali mojo pot. In ko jih prelistavam, se vedno znova zavem, kako bogata in lepa je moja glasbena zgodba.

Če me spomin ne vara, so bile vaše prve pesmi v hrvaščini. Spomnim se denimo skladbe Jedna suza za nas dvoje, ki je nato dobila tudi slovensko različico ...
Res je. Takrat je bilo povsem naravno, da smo pesmi izdajali v različnih jezikih. Glasba ne pozna meja, in ko pesem nosi pravo čustvo, je lahko razumljena povsod.

Potem je tu še pesem Koga te nema, s katero ste slavili na Makfestu. Kako je ta zmaga vplivala na vašo kariero in kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin iz tistega obdobja?
Makfest je bil pomembna prelomnica. To je bil festival, kjer so se predstavili res kakovostni izvajalci in kjer je bila glasba v ospredju. Z zmago so se mi odprle nove priložnosti in to je bila potrditev, da sem na pravi poti.

Kako se je jugoslovansko občinstvo odzvalo na vašo glasbo in odmevne nastope v poznih osemdesetih in kakopak pozneje?
Vedno z izjemnim navdušenjem, kar nekajkrat me je namreč nagradilo s prvimi nagradami. Glasba je imela moč povezovanja, ne glede na razdalje ali razlike smo se na odru in pod njim vedno razumeli.

Tibor Golob

Ko že govoriva o obdobju, ki ga že dolgo ni več ... Vaša kariera je zacvetela v osemdesetih, v času velikih kulturnih in političnih sprememb v Jugoslaviji. Je morda takratno družbeno-politično ozračje kaj vplivalo na vašo glasbo in pristop k nastopanju na različnih glasbenih odrih?
Seveda, vsak čas pusti svoj pečat. Glasba je bila odraz tistega obdobja – energična, polna upanja in drznosti. Bilo je nekaj posebnega ustvarjati v takem ozračju.

Se vam zdi, da ste si takrat – z drznimi oblekami, globokim dekoltejem in bujno pričesko – upali več kot denimo ostali glasbeni kolegi?
Morda res. Nikoli se nisem bala biti drugačna, biti svoja. Glasba je tudi vizualna umetnost in vsak umetnik izraža sebe na svoj način.

Nastopali ste na mnogih odrih po svetu. Ima kakšen nastop pri vas posebno mesto, na katerega vas vežejo res lepi spomini?
Težko bi izbrala le enega. Vsak koncert, kjer čutim povezanost z občinstvom, kjer pesem postane skupna zgodba, je nepozaben.

Ob spominih pa se vedno spomnimo na dom. Tudi pri vas je tako, saj je tu pesem Moj dom. Kaj vam danes pomeni ta pesem in vaš dom?
Moj dom je pesem srca. Dom ni le kraj, ampak občutek – varnosti, topline, pripadnosti.

Zagotovo so lepi spomini tudi na še dve zmagovalni skladbi – Vrniva se na najino obalo in Moj mornarček. Ti dve festivalski skladbi in tudi mnoge druge še danes zelo odmevajo med občinstvom, kajne?
Absolutno. To so večne, kultne skladbe. Predvsem iskrene. Zato ostajajo.

Sodelovali ste s številnimi nadarjenimi domačimi in tujimi glasbeniki in producenti. Bi lahko izpostavili kakšno ime, na katerega ste še posebej ponosni?
Vsako sodelovanje je imelo svoj čar. Težko bi izpostavila enega, ker so vsi prispevali delček k moji glasbeni poti.

Katere so tiste najdragocenejše lekcije, ki ste se jih naučili o sebi kot umetnici na svojem 40-letnem glasbenem popotovanju?
Vztrajnost, predanost in zaupanje vase. Brez teh treh stvari preprosto ne gre.

V skladbi Kar bo, pa bo prepevate, da življenje vedno prav izbere. Je pri vas – kar zadeva glasbo – izbralo pravo pot?
Vsekakor. Vsak korak je imel svoj smisel.

Na tej trnovi poti ste doživeli prav vse, tako solze veselja kot solze žalosti. Kaj bi svetovali mladi glasbenikom, ki želijo uspeti čez noč?
Naj ne hitijo. To je tek na dolge proge, je dolgoročen proces. Glasba zahteva čas, predanost in ljubezen.

Kako pa se na glasbeni sceni obdržati toliko let, kot ste se vi?
Z delom, iskrenostjo in spoštovanjem do občinstva.

Če bi se za konec ozrli nazaj, bi storili kaj drugače? Kakšen nasvet bi dali prvemu glasu Gorenjske?
Morda bi si kdaj vzela več časa zase, ampak glasba je moje življenje. Vsaka nota je bila vredna.