Če se je komu zazdelo, da ju že nekaj časa niso videli – res je, trenutno sta »na porodniški«, saj sta že drugič postala starša. Tudi tokrat ju je razveselila deklica, starejši sestrici Lori se je pridružila Lili. Čeprav bolj ali manj doma uživata v starševstvu, pa to ne pomeni, da čisto počivata. Pripravljata se namreč na veliko vrnitev na odre prihodnje leto in praznovanje jubileja. Za okus, kaj nas čaka, sta izdala pesem Leta tečejo, ki napoveduje tretji album. Obiskali smo ju na njunem domu, saj so jima otroci na prvem mestu.

Trenutno imata premor, ampak spomladi se bosta vrnila na sceno po enem letu. Kako sta preživela »proste mesece«?

Tjaša: Kaos, bi rekla. V resnici je ogromno lepega v porodniškem dopustu in tem lepem obdobju, a se je vse skupaj ves čas posredno prepletalo z glasbo. Zdaj se vse pripravlja na vrnitev, ker ne moreš kar reči: »Evo, danes je moj zadnji dan porodniškega dopusta, zdaj se bova pa midva začela ukvarjati z glasbo, načrtovati koncerte ...« Te priprave potekajo že zdaj, tudi nov album je v nastajanju. Ogromno je stvari, ki se dogajajo v ozadju, ki jih ljudem še ne moreva pokazati, a delo je kljub temu vsak dan vpeto v najin ritem. Poleg tega sva imela še nekaj nastopov, ki so bili dogovorjeni že, preden sem sploh izvedela, da sem noseča, tako da je bilo tudi to poletje precej delovno. Tako da – kaos. Lep kaos.

Andraž Martinšek

Pogosto si pevke po rojstvu vzamejo le dva ali tri mesece porodniškega dopusta, a vidva sta se oba odločila, da se umakneta. Zakaj takšna odločitev?

Uroš: Midva sva zelo pozno sploh »pogruntala«, da je Tjaša noseča, in sva bila kot dva »debila«, ker so bili znaki res očitni. Ko sva to dojela, naju je čisto presekalo, saj sva si vedno govorila, da bova imela samo enega otroka. Potem sva začela razmišljati, kaj zdaj in kako naprej, ter morala ugotoviti, kako se bova lotila stvari. Letos februarja smo imeli zadnji koncert. Do takrat sva vse opravila – imela koncerte, obrnila album Skelasika in se pripravila na dojenčka. Prva dva meseca po porodu si tako ali tako v mehurčku; jaz sem bil doma, bili smo povsem družinski. Na dolgi rok pa to ne gre, zato sem se počasi vrnil v službo – navsezadnje delam za naju. Če pa hočeva, da vse poteka, kot mora, ima tudi Tjaša svoje obveznosti. Tako bo eno leto dejanske pavze, kar zadeva koncerte, z izjemo nastopa na festivalu Pivo in cvetje, ker bi bilo to za tamalo preveč naporno. Drugače pa v resnici kar delava – sva pridna pri sprotnih stvareh, ki jih je treba opraviti, poleg tega pripravljava še nov album in program za prihajajočo turnejo. V bistvu močno »brcava«, le pokazati (še) nimava veliko.

Tjaša: Meni je zelo zanimivo, ko gledam ženske, ki se po nekaj mesecih vračajo nazaj v službo, in si mislim: 'Pa daj, uživaj tisto porodniško, zakaj je to treba?' Nihče te ne bo pozabil. Potem pa pomislim, da sem pravzaprav jaz ista – tudi jaz delam, samo da bolj v ozadju. Pregorevam tukaj z dvema otrokoma, a hkrati se ne moreš zares posloviti od dela, če ga imaš rad. Ne vem, kako naj to razložim. Mogoče je zato ljudem tako težko razumeti ta fenomen žensk, ki se kljub temu, da postanejo mame, še vedno udejstvujejo v svoji karieri. Po drugi strani pa je res, da večina ljudi ni zares srečnih na svojih delovnih mestih, in zato morda težje razumejo to potrebo. Ne moreš se kar posloviti od vsega. Veliko dni je takih, ko sem lahko čisto »na porodniški«, grem na vozičkanje in je moja edina skrb, ali bo lepo vreme ali ne. Ampak po drugi strani bi se mi zmešalo, če bi bila to res moja edina skrb. Zato potem iščeva neko ravnotežje.

Andraž Martinšek

Pred kratkim je izšla nova pesem Leta tečejo – in leta res hitro tečejo. Kako se s tem spopadata?

Tjaša: Ja, Uroš postaja šarmanten, saj že malo sivi. (smeh) Zanimivo je, sploh ko gledava stare fotografije, kje vse sva bila in kaj sva že skupaj preživela. Lepo se je vsega tega spominjati.

Uroš: Tako bolno hudih stvari kot tudi samo bolnih – torej težkih, zelo težkih. Ko nekdo umre, ali ko pride do naravne katastrofe, ali pa ko nekdo doživi splav – takrat stopiš zraven in pomagaš. Najtežje se mi sicer zdijo tiste situacije, ko se v resnici nič ne dogaja, pa vendar v sebi nosiš neko tesnobo ali nemir. Takrat se mi zdi, da je to pravzaprav najtežja preizkušnja za par. V času miru. To načeloma velja tudi za države – ko se zgodi nekaj zares hudega, narod stopi skupaj; če bi nas nekdo napadel, bi držali skupaj. Zdaj, ko nam je pa lepo, se lahko bockamo. In zdi se mi, da je v zvezi enako. Takrat začneš iskati dlako v jajcu – ker imaš vse, bi rad imel še več, a ti na nekem področju vedno nekaj manjka. Tako pač je. A potem poskušaš znova najti ravnovesje. In ta pesem je v bistvu poklon temu, da sva midva to ravnovesje do zdaj še vedno znala iskati skupaj – pa če je bilo še tako težko.

Andraž Martinšek

Na nek način je to osebnoizpovedna pesem, saj so v njej tudi utrinki iz vajinega življenja. 

Tjaša: Da, zelo. Večina njegovih pesmi je osebnoizpovednih. Ta se mi je zdela posebej lepa za to obdobje, ko sta starševstvo in nov otrok res postavila najino zvezo na preizkušnjo. Lepo se mi zdi, da se s pesmijo občasno tudi opomniva: »Ej, še vedno sva ekipa, poglej, kaj vse sva že dala skozi, bova pa tudi to.« In to je lepo.

Kajti po besedilu sodeč, so ljudje okoli vaju veliko stvari rekli …

Uroš: Verjetno to tudi ti poznaš, ker se mi zdi, da je to itak stvar vsakega posameznika, ki ne živi v Himalaji. Ljudje imajo pač vedno kaj za povedati – kaj bi moral, kdo si, pa sploh ne veš, da si, in tako naprej. Če si še malo bolj izpostavljen, je tega seveda še nekoliko več.

Andraž Martinšek

Ampak te generacijske vzorce obremenjevanja z okolico in podobnega si želita prekiniti pri naslednji generaciji – za svoji hčerki.

Tjaša: Vidiš na sebi, kaj ti to naredi. Mogoče sva midva še toliko bolj izpostavljena temu, ker sva bila tako vzgojena, zaradi službe pa sva vržena bistveno večji množici za »glodanje«, zato je teh mnenj veliko več kot pri nekom, ki ni medijsko izpostavljen. S tem sva se morala spopasti še toliko bolj intenzivno, da se nama ne bi zmešalo – sploh meni, ker sem bila k temu bolj nagnjena.

Uroš: Pa sploh veš, koliko generacij nazaj so se te stvari že začele? Mislim, da se je to obremenjevanje začelo iz dveh principov. Eden je bil s strani vladarjev in cerkve, da bi ljudje ostali pokorni, drugi pa s strani navadnih staršev – tako kot smo mi danes – iz čiste pozitivnosti, iz dobrih namenov, ker so hoteli vcepiti moralni kompas, kaj je prav in kaj narobe. Samo zdi se mi, da so se ga malo narobe lotili. To je zelo zakomplicirano, če že toliko generacij nazaj vsi drug drugemu govorimo, da je zelo pomembno, kaj si ljudje mislijo.

Pripravljata tretji album. Je že rdeča nit?

Uroš: Zdi se mi, da je navsezadnje vsak album nekako tako – rdeča nit je vedno ljubezen, odnos, povsem življenjske tematike okrog tega. Potem pa je vedno še nekaj pesmi, ki malo »odštrlijo«, a so še vedno v povezavi z nama; pride pa tudi kakšna družbenokritična. Rada se ukvarjava tudi z vsem, o čemer se nama zdi, da narobe razmišljamo – da smo kolektivno na napačni stezi, da nam to neprestano nekaj omejuje, pa nam ne prinese nič dobrega.

Andraž Martinšek

Prihodnje leto praznujeta deset let skupnega ustvarjanja, pa tudi zveze.

Tjaša: Midva sva začela ta duet čisto … »Coverje« sva delala, ni bilo nobenega posebnega interesa zadaj. Midva sva pač oba pela, in zanimivo je gledati najine začetke – kako je bilo, ko sva si takrat kupila prvo ozvočenje, da sva tisoč evrov dala na stran samo za to, ali pa kje sva živela na začetku, samo da sva šla na svoje. Skratka, res je zanimivo, in pred desetimi leti si nisva predstavljala, da bova zdaj načrtovala že tretji album in koncerte v taki razsežnosti, kot jih imava – da bo sploh kdo želel to poslušati. Zelo je lepo in ponosna sva.

Za prihodnje leto torej pripravljata tudi turnejo. Sta jo že začela organizirati? Kako se želita vrniti na odre?

Tjaša: Za turnejo sva si zadala počasen začetek, postopno vpeljevanje v to. Tako kot bomo imeli uvajanje v vrtec, bomo imeli tudi uvajalno obdobje v koncerte. Zdaj imava pač dve majhni deklici; mlajša bo ravno eno leto, ko se bodo koncerti začeli, in to bo zanjo prvič, da bo šla nekam na počitnice ali pa jo bo nekdo drug zvečer dal spat. Hotela sva, da gre vse lepo počasi, postopoma, in da imamo vmes nekaj časa, da se nazaj sestavimo. Morda bo vse potekalo, kot mora biti, tako kot je bilo pri Lori, ko je bila stara eno leto, a za vsak slučaj sem rekla, da nočem na koncu postati ujetnica same sebe. Zato smo izbrali štiri nekoliko večje dvorane po Sloveniji. Prejšnjo turnejo Baby Shower smo imeli po osmih različnih koncih Slovenije, tokrat pa gremo nekoliko bolj po najini meri in bomo imeli štiri malo večje koncerte, največji pa bo v Domžalah, v najini občini.

Uroš: Vedno razmišljaš, ali je vse v redu. Pri turneji Baby Shower, ko je bilo osem koncertov, je bila Tjaša noseča in vmes je že začela dobivati lažne popadke …

Tjaša: Na zadnjih treh koncertih sva imela že torbo za v porodnišnico s sabo, ker nikoli ne veš, moja sestra je en mesec prekmalu rodila. 

Uroš: Na zadnjih terminih sva se že spraševala, zakaj sva to naredila. Tam smo dvorano morali plačati vnaprej, tam smo morali nekaj drugega, zdaj bo ona »guznila« na odru, pa toliko denarja bova izgubila, kaj bomo zdaj? Veliko stvari ti gre po glavi, zato sva šla zdaj z družinskega vidika bolj varno na štiri koncerte.

Tjaša: Drugi cilj glede turneje je posneti album z ljudmi.

Uroš: Zato je tudi dobro imeti malo večjo dvorano, da lahko zajamemo večjo množico. 

Tjaša: Snemala bova avdio in ekskluzivno bova zapela nekaj novih pesmi z albuma, ki sicer pride šele prihodnjo jesen. 

Uroš: Bo sicer studijski album, a jih bomo uporabili samo za zborovske spremljevalne dele pri dveh ali treh pesmih. Ne bo se vsakega posebej slišalo, bodo pa vedeli, kje so peli.

Tjaša: Dejansko bodo ljudje del najinega novega albuma. Najin prvi album Doza romantike je nastal tudi v povezavi z najinimi poslušalci, saj sva ga delala prek Adrifunda (prva slovenska platforma za množično financiranje, op. p.). Takrat sva bila ravno na točki, ko sva si delala stanovanje, hkrati pa sva hotela posneti tudi album – a stroški snemanja so seveda visoki. Poleg tega sva želela, da bo vse posneto v živo, tako kot se spodobi, če se tega resno lotiš. Potem sva pomislila, da morda ni treba, da gre za izbiro »ali-ali«, ampak da bi se lahko projekta lotila v obratnem vrstnem redu. In ljudje so album kupili, še preden je bil sploh posnet. Se pravi – nisva bila več odvisna od tega, ali se bo album kasneje prodajal in ali bova s tem pokrila stroške, ampak je šlo v drugo smer. Ljudje so nama prek Adrifunda nakazali toliko, kot je znašal album, oziroma toliko, kot so želeli podpreti projekt, midva pa sva jim ga potem jeseni, ko je izšel, poslala. Takrat smo dejansko zbrali več kot deset tisoč evrov. Zdaj ga bova spet naredila tako, da bodo ljudje del tega albuma – le da na nekoliko drugačen način.

Andraž Martinšek

Glede na to, da sta poročena, imata dva otroka in še delata skupaj – to pomeni, da skupaj preživita ogromno časa. Kako vama uspe združiti zasebno življenje s profesionalnim?

Tjaša: Boljše vprašanje bi bilo, kako ga ločujeva. (smeh)

Uroš: Združuje se kar samo. Ne moreva ga ločiti. Imela sva nekaj časa nekakšno agendo ali mantro, da bova to ločila, ampak na neki točki sva se sprijaznila, da se pri nama pač ne da. Ne vem, ali to kdo drug lahko, ampak po moje ne moreš – in zato je vseeno, če se s tem sprijazniš. Včasih sva imela tiste pogovore na zmenkih, ko sva si rekla, da se ne bova pogovarjala o obveznostih … Ampak potem ugotoviš, da imaš ves čas nekaj v mislih in da je bolje, če to preprosto urediš. Tako da zdaj poskušava sprejeti drug drugega in takšno življenje, kot ga imava, ter znotraj tega začutiti srečo, da lahko vse to počneva skupaj.

Kako se soočata s trenutki, ko se zasebno preveč prelije v profesionalno? Recimo, da se skregata jutro pred koncertom in potem morata biti na odru v redu in zaljubljena.

Tjaša: Najdeva načine. Tudi pred otroki poskušava najti način, ne samo pred ljudmi, da sva videti v redu. Načeloma nama je vedno cilj, da nesoglasja čim prej zgladiva in najdeva kompromis. Pogosto si pred koncertom rečeva: »To morava razčistiti, ne moreva iti skregana na oder.« Takrat je morda še bolje, ker se prisiliva poiskati smiseln kompromis, da potem vse skupaj res »štima«.

Andraž Martinšek

Ali sta si poskusila vseeno postaviti neke meje? Se dogovoriti, kdaj je čas za vaju oziroma čas zase? 

Uroš: Potrebuješ čas zase – seveda ga potrebuješ. V tem obdobju je najin modus operandi, da si ves čas ponavljava, da sva v najtežjem obdobju svojega življenja. To je dejstvo. A če po drugi strani pogledaš – če je to najhuje, ne vem, potem pa vesolje … 

Tjaša: Trudiva se sproti. Bolj ko je ta mala večja, lažje si tudi jaz vzamem čas zase, ker je bila prej zelo odvisna od dojenja. Zdaj, ko že lepo je, si lahko privoščim nekaj ur zase. Prej sem bila precej priklenjena na to, a z vsakim mesecem je lažje. Zdaj se že veselim savn – to mi je zdaj, ko postaja mraz, pravi užitek. Mislim, da si bom kar letno karto kupila. Res komaj čakam.

Uroš: Boš delala mlečno kopel.