Dnevi in tedni drsijo mimo mene, ne da bi jih zares doživela. Pa se sprašujem, ali je to zato, ker sem starejša? Je res, da z leti čas leti hitreje mimo? Verjetno je v tej teoriji nekaj resnice. A ne gre samo za leta, gre za to, da smo danes obdani z nenehnimi dražljaji, sezonskimi prehodi, ki niso več vezani na naravo, temveč na trgovske police.
Takoj ko izginejo šolski zvezki, pridejo buče, duhovi, čarovnice. Komaj mine noč čarovnic, že iz vseh kotičkov kukajo božički, lučke in svetlobne verige. Vse vnaprej, vse preveč, vse takoj. Mogoče je prav to tisti občutek, ki me zmede: kot da nas že zdaj na silo prestavljajo v december, čeprav še listopad ni rekel zadnje. In to ustvarja pritisk. Vztrajen občutek, da zaostajamo za letnim časom – in to ne zato, ker bi narava tako hotela, ampak ker je koledar v rokah trženja. Včasih se je čas meril drugače. V vonju po sveže pečenem kruhu, v nedeljskem kosilu, v počasnih popoldnevih brez konstantnih obvestil na telefonu. Danes pa je čas razrezan na dogodke, ki jih narekujejo nakupi. Jesen ni več jesen, ampak »predbožični čas«. In november? To ni mesec spomina, tišine ali notranje refleksije, ampak mesec, ko se začne sezona »neverjetnih akcij«.
Pa smo spet tam, tokrat pri črnem petku. Še ena od tistih ameriških »inovacij«, ki smo jih posvojili brez vprašanj. V mojih otroških letih za to še slišali nismo. Danes pa je postal skoraj praznik. Praznik zapravljanja. Ko ljudje množično klikajo, kupujejo, polnijo košarice z rečmi, ki jih večinoma sploh ne potrebujejo. Samo zato, ker so »cene noro nizke«. Ironično, izraz »Black Friday« je nastal iz popolnega kaosa – zaradi gneče, prometnih zlomov in zlomljenih živcev policistov. Dan, ko so si policisti v Filadelfiji v 50. letih želeli, da jih ne bi bilo na ulici. Torej črni ne kot nekaj privlačnega, ampak kot nekaj izčrpavajočega. Danes pa ta izraz nosi sijaj dobička. Čudežni trenutek, ko trgovci končno zlezejo iz rdečih številk. Ampak kdo v resnici zmaga? Mi, ki »prihranimo«, ali oni, ki so v nas prebudili iluzijo, da kupujemo pametno? Ta filozofija »moraš imeti«, »zdaj ali nikoli«, »samo danes« nas dela nervozne, nepotešene in ves čas rahlo nezadovoljne. Kupujemo trenutni občutek olajšanja, da nismo zamudili. Vse skupaj je postalo že skoraj stanje duha. Družba, ki kupuje, da bi si dokazala, da obstaja. Družba, ki je izgubila kompas in začela verjeti, da je vrednost človeka merljiva v znamkah in številu paketov, ki jih prinese dostavljavec. Kupujemo, da zapolnimo praznino. Pa jo res zapolnimo? Ali z vsakim nakupom samo še poglabljamo luknjo, v kateri je vse manj stika, vse manj resničnih pogovorov, vse manj miru? In pri vsem tem so tu še različni ponudniki nakupov na obroke, ki nas velikokrat spravijo v zelo težke položaje.
Ne, ni dobro, da smo postali le potrošniki. To ni bil nikoli namen človeka. In tako se mi zdi, da čas ni več čas. Čas je zdaj dogodek, ki ima popust. Ni več teden, mesec ali letni čas. Je le še »akcija« in »kampanja«. In to je žalostno. Morda bi se morali ustaviti. Zaradi dostojanstva. Ker nismo stroji za porabo. Smo ljudje. Zato si ta čas vzemimo nazaj. Ne v košarico – v srce. Najboljše stvari v življenju niso na prodaj. In če ne bomo pazili, bomo prav te stvari, tiste najpomembnejše, zamenjali za paket, ki nas bo počakal v bližnjem paketomatu ... Vse do naslednjega klika.