Štiriintridesetletna skladateljica, kantavtorica in pianistka Lana Janjanin se je rodila v Zagrebu v glasbeni družini. Glasbeno se je začela izobraževati že pri štirih letih, pri osemnajstih pa se je vpisala na študij klasične kompozicije na ugledni Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je bila najmlajša v svojem letniku. Diplomirala je iz medijske kompozicije in pri 23 letih pridobila naziv magistrice umetnosti. Piše besedila, komponira in aranžira glasbo za svoj jazzovski ansambel ter za klasične in jazzovske orkestre, ki jim občasno tudi dirigira.

Nastopila je na številnih mednarodnih festivalih in prizoriščih ter sodelovala z mnogimi priznanimi glasbeniki in orkestri. Osmega novembra bo v Cankarjevem domu dirigirala Prohaska Big Bandu, ki k nam prihaja ob stoletnici rojstva skladatelja in dirigenta Miljenka Prohaske. Prohaska je s svojim plodovitim skladateljskim delom zaznamoval ne le hrvaško glasbeno zgodovino, temveč tudi slovensko jazzovsko ustvarjanje. Dirigiral je namreč Plesnemu orkestru Radia Ljubljana (PORL) oziroma današnjemu Big Bandu RTV Slovenija in tudi Orkestru Slovenske vojske ter sodeloval z New Swing Quartetom.  

V našem kulturnem hramu boste nastopili prvič. Imate zato kaj več treme? Jo sploh še imate?
Ko nastopam kot pianistka ali pevka, treme večinoma nimam več – v tem sem se že dobro izurila in se počutim domače. A dirigiranje tako zahtevnega repertoarja in celovečernega koncerta je zame nov izziv, pri katerem se pojavi povsem nova vrsta treme. To bo šele moj drugi nastop s Prohaska Big Bandom, zato mi je zdaj že nekoliko lažje kot prvič. Poleg tega je velika prednost, da je orkester sestavljen iz vrhunskih, profesionalnih glasbenikov, na katere se lahko zanesem v vsakem trenutku. 

Projekt je posvečen legendarnemu Miljenku Prohaski. Kako ste vi osebno doživljali njegovo glasbo, preden ste postali del njegove glasbene zgodbe?
Iskreno moram priznati, da z njegovim opusom prej nisem bila dovolj seznanjena. Večina ljudi pozna njegovo priljubljeno skladbo Intima, ki je zaslovela v vokalni izvedbi. Njegov instrumentalni opus za big band pa je zame pomenil pravo, še neodkrito bogastvo, ki sem ga z velikim spoštovanjem spoznavala med pripravami na koncert Prohaska 100 v dvorani Lisinski. Mislim, da vsi vemo, kako pomemben skladatelj je bil Miljenko Prohaska, zlasti za hrvaški jazz, vendar se ne zavedamo dovolj, kako genialen in napreden je bil – daleč pred svojim časom. Prihajal je iz majhnega mesta, iz zaprte države jugovzhodne Evrope, a je bil v bistvu svetovni glasbenik. Njegovo glasbo bi morali večkrat izvajati in z njo seznanjati mlajše generacije. 

Če bi lahko Prohaski zastavili eno vprašanje, kaj bi ga vprašali?
Vprašala bi ga, ali meni, da bi z vsemi svojimi talenti in rezultati dosegel enak uspeh in priznanje, če bi bil ženska. Pa tudi, kakšen nasvet bi dal mladim glasbenikom danes – v času, ko veljajo povsem drugačna pravila in vrednote. 

Ante Photography

Novoustanovljeni ansambel ste zasnovali skupaj s Prohaskovo hčerko Miljenko Prohaska Kragović in vnukinjo Darko Kragović. Kako je potekalo sodelovanje? Ste se o vsem strinjale, je kdaj prišlo tudi do različnih mnenj (kako ste se potem zedinile)?
Marsikdo ne ve, da je tudi moja mama po dekliškem priimku Prohaska – družina Prohaska je torej moje daljno sorodstvo. Ta osebna povezava je bila poleg mojega globokega spoštovanja do Miljenka Prohaske še dodaten motiv, da sem se lotila ohranjanja in promoviranja njegove glasbene zapuščine. Miljenka in Darka sta izjemni osebi, polni spoštovanja in hvaležnosti, z veliko zaupanja v moje namere in strokovnost. Ves čas smo v stiku, vse sproti usklajujemo in ne dovolimo, da bi prišlo do nesoglasij. Vsem nam je pomembno, da to ostane lepa glasbeno-družinska zgodba, ne pa poslovni projekt. Posebej bi omenila še člane orkestra Zvonimirja Bajevića in Antonia Gečka, ki sta moja velika sodelavca in vez s časom, ko je Prohaska še sam vodil orkester. Mislim, da smo res dobra ekipa – povezani z entuziazmom, znanjem in iskrenimi nameni.

Pogrešate več žensk v orkestru? 
Manjka žensk v orkestru? Meni ne – morda fantom. (smeh) V tem poklicu sem vajena biti edina ženska med moškimi. Odraščala sem z dvema bratoma in se med kolegi vedno dobro počutim. Imam veliko pozitivnih izkušenj z ansambli, ki so večinoma moški. Moji kolegi so do mene spoštljivi, včasih celo preveč, saj se trudijo biti džentelmeni. A res je, da družba še vedno ni povsem pripravljena postavljati ženske na čelo orkestrov. Zdi se mi, da se včasih tudi podpovprečen moški lažje okiti z naslovom »maestro« kot nadpovprečna ženska.

V zgodovino ste se zapisali že z Diano Rizvić kot prvi primer, ki je svoj avtorski opus z big bandom izvedel, odpel in tudi posnel sam. Kako pomemben mejnik je bil to za vas osebno – in za jazz v regiji?
Ta projekt mi je pomenil ogromno. Bil je moj prvi – in za zdaj edini – avtorski album za jazz orkester. Posneti lastne skladbe z big bandom HRT v profesionalnem studiu so bile zame, tedaj 27-letno glasbenico, uresničitev sanj. Album je še vedno odlična vizitka moje glasbe in mi je odprl mnoga vrata. Čeprav jazz v naši regiji ni množično priljubljen, je ta album pomemben mejnik – do takrat namreč nobena ženska v regiji ni sama napisala, aranžirala, zapela in posnela svojega opusa z jazz orkestrom. 

Ste imeli kdaj težave s kom na poklicnem področju samo zaradi svojega spola?
Občasno. Včasih naletim na šovinizem ali predsodke, a ko pokažem znanje, se odnos hitro spremeni. V glasbenem svetu kakovost na koncu vedno preglasi predsodke. Kljub temu pa se mi zdi, da je v širšem družbenem kontekstu moškim še vedno lažje projicirati uspeh kot ženskam. 

Ste skladateljica, pianistka, aranžerka, producentka in dirigentka – prava glasbena renesančna osebnost. Katera od teh vlog vam je najbolj ljuba?
Da mi ne bi bilo dolgčas, še pojem. (smeh) Težko bi izpostavila le eno. Vsaka mi omogoča, da se izrazim na drugačen način. Moj vzor je Quincy Jones, ker je bil pravi večopravilnež in dokaz, da človeku ni treba izbrati samo ene poti. Ne trudim se biti najboljša v vsaki vlogi posebej – želim biti najboljša različica sebe v vseh hkrati. 

Odraščali ste v glasbeni družini, že pri štirih letih pa ste šli v glasbeni vrtec, kjer ste se začeli  učiti igranja na klavir in glasbeno teorijo. Zakaj ste izbrali ravno ta inštrument?
Moj oče je pianist, zato se je to zgodilo povsem naravno – meni in mojima bratoma. 

Ste imeli kdaj občutek, da ste bili v to potisnjeni?
To je odlično vprašanje. Otroci glasbenikov so pogosto pod pritiskom, a mislim, da v mojem primeru ni šlo za zunanje pričakovanje, temveč za notranji občutek – kot da moraš biti vsaj tako uspešen kot ljudje, ob katerih si odraščal. Od malega sem bila obkrožena z ambicioznimi, izjemnimi ljudmi, zato sem si postavila visoka merila. Še danes se borim s perfekcionizmom in ambicijami, ki mi pogosto vzamejo mir. Največji izziv zame – in za mnoge iz moje generacije – je najti ravnovesje med kariero in notranjim mirom. 

Matej Grgić

Kaj vas je tako prevzelo pri jazzu?
Jazz me je pritegnil s svobodo in ustvarjalnostjo. Klasična glasba, ki sem jo študirala od vrtca do fakultete, mi je dala temelje, vendar me je pogosto omejevala. V jazzu – pa tudi v neosoulu, popu, R&B in folklorni glasbi – sta pomembni individualnost in improvizacija. Poseben si, če imaš svojo zgodbo. Jazz mi je odprl pogled na umetnost kot izraz avtentičnosti. 

Kaj bi bili, če ne bi bili glasbenica?
Vedno sta me zanimala mednarodno pravo in diplomacija. Zaključila sem Diplomatsko akademijo pri Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve s temo Kulturna diplomacija – instrument krepitve mednarodnega sodelovanja. Verjamem, da umetnost povezuje narode bolj kot marsikaj drugega. Morda bom nekoč tudi uradno delala v diplomaciji – odprta sem za to možnost. 

Kdo ali kaj vas trenutno najbolj navdihuje pri ustvarjanju?
Težko mi je na splošno ustvarjati in najti navdih za pisanje v čustvenem stanju, v katerem sem zadnjih osem let – to je srečno in stabilno obdobje. Pravijo, da je težje napisati veselo kot žalostno pesem, in tudi meni je težko pisati, ko sem srečna. V obdobjih ljubezenskih brodolomov in čustvene razrvanosti so pesmi kar same od sebe »pritekle« iz mene. Zdaj mi je izziv najti nov pristop h komponiranju – gledati na to bolj racionalno, morda kot na nalogo, kot na strukturo, ki jo moram »sestaviti«, in ne nujno z vsako zgodbo pripovedovati svoje (nesrečne) zgodbe ter zdraviti lastne rane. Na svojem novem albumu Za nas, ki sem ga pred kratkim izdala, so me navdihnile skladbe drugih avtorjev, s katerimi sem se v tem obdobju poistovetila, pa tudi življenjske zgodbe drugih ljudi, aktualne družbene teme in izkušnja materinstva.

Kaj radi počnete v prostem času?
Imam zelo malo prostega časa, saj sem poklicno močno zaposlena, obenem sem tudi mama. Čas, ki ga ne preživim v službi, posvečam svojemu sinu. Pogosto pravim, da me materinstvo sili poiskati ravnovesje v življenju, saj bi, če ne bi imela sina, verjetno samo delala. Rada se družim s prijatelji, hodim na koncerte in obiščem dobro restavracijo … vendar so to razkošja, ki si jih mladi starši lahko redko privoščijo.