Redkokdo z naših prostorov se lahko pohvali s takšnimi projekti, sodelovanji in prijatelji, kot se lahko hrvaški igralec Rade Šerbedžija. Od vlog, ki so ga postavile ob bok Toma Cruisa, Vala Kilmerja, Brada Pitta, Angeline Jolie, Clinta Eastwooda, Charlize Theron, Glenn Close, Nicole Kidman, Garyja Oldmana in Jeffa Bridgesa, do vlog v kultnih klasikah, kot so Pljuni jo in stisni, Ugrabljena, Batman: Na začetku ter tudi Harry Potter in Svetinje smrti – 1. del. Med njegovimi najboljšimi prijatelji niso samo umetniki s prostorov nekdanje Jugoslavije, ampak tudi britanski zvezdniki, kot so Liam Neeson, Ralph Fiennes in Vanessa Redgrave, pri kateri je nekaj časa bival, skupaj pa sta ustanovila gledališče.
A mednarodno kariero mu je omogočila prav Slovenija, kamor se je zatekel med jugoslovansko vojno in se s slovenskim državljanstvom nato odpravil v tujino snemat. No, Ljubljano je tokrat obiskal v sklopu promocije za novo madžarsko uspešnico, serijo Krokarjev vzpon, ki jo trenutno predvajajo na Planet TV.
Serijo Krokarjev vzpon so označili kot eno najboljših evropskih produkcij, je pa tudi med dražjimi. Kako je bilo sodelovati pri njej?
Imel sem pomembno vlogo, a ne tako veliko, zato sem samo na začetku serije. Lepo je bilo sodelovati, saj je velika produkcija in jaz sem se navadil na veliko produkcijo. Igral sem v številnih velikih filmih in serijah, kot je na primer Downton Abbey, v zadnjem času sem igral tudi z Garyjem Oldmanom v Slow Horses, z Jeffom Bridgesom pa v seriji The Old Man. Ampak to so bile vse malo bolj umetniške serije, ta pa je zgodovinska in jo je zelo težko delati zaradi kostumov, ličil, jahanja – vsega. Jaz sem to delal bolj v mladosti, v filmu Banović Strahinja in potem še v kakšnih filmih s konji, se ne spomnim. Vem pa, da sem bil v mladosti kar vešč tega, in vem, da je težko. Vendar je bilo zelo organizirano. Moj prijatelj Robert Lantoš je producent serije in posnel je že številne velike filme in serije, a to je njegov največji projekt. To je njegov poklon svoji Madžarski. Dobra prijatelja sva in včasih sva se družila v Los Angelesu. Z njim sem delal pri filmu Fugitive Pieces, imel sem eno glavnih vlog, z Rosamund Pike in Stephenom Dillanom.
Omenili ste, da ste vlogo sprejeli prav zaradi prijatelja. Zdaj imate uspešno mednarodno kariero in lahko izbirate projekte. Kako se odločite, katere vloge boste sprejeli?
Mora biti ali fantastična vloga ali pa denar, ki se mu ne moreš upreti. Nisem pohlepen, a ko ti ponudijo odličen zaslužek, zamižiš na eno oko. Tako je v našem poklicu, zamižiš na eno oko, saj ne more biti vsakič odličen scenarij. Za najboljše scenarije je najmanj denarja in ljudje težko z njimi preživijo. Tako da je vse kompromis.
To tudi potegne različne stvari za sabo – moraš odpotovati na določeno lokacijo, moraš si vzeti čas, moraš opustiti vse druge projekte.
Točno tako. Zato od leta 1990 nisem igral, pravzaprav sem nehal igrati, v gledališču v svoji državi. Od takrat igram samo v gledališču na Brionih. Svojim agentom sem rekel, da sem tista dva poletna meseca zaposlen in naj kličejo le, če je res kaj izjemnega. To se je eno leto zgodilo, ko sem šel snemat odličen film in sem zato moral tisto poletje prekiniti Kralja Leara na Brionih. To je bilo edinkrat, sicer pa vedno dva meseca preživim na Brionih, igram v predstavah moje žene Lenke, ki jih režira, in ravno zaradi tega pri nas ne igram v drugih predstavah. Ne morem se zavezati, da bom speljal projekt, če dobim ponudbo … ker moram biti odprt za film, saj me še vedno kličejo. Kdo bi si mislil.
Omenili ste Gledališče Ulysses na Brionih. V življenju ste odprli veliko različnih gledališč, kot sta tudi Moving Theatre Company z Vanesso Redgrave in KPGT v Beogradu. Je vaša strast odpiranje novih gledališč?
Vedno sem bil na strani revolucije in odprtje gledališča je res revolucionarno dejanje. KPGT smo začeli z Ljubišo Ristićem, ki je dejansko imel največjo bazo na začetku v Sloveniji in na Hrvaškem. Mi smo bili takrat skupaj z Dušanom Jovanovićem res revolucionarni. Ljubiša je znal kot mladenič reči, da vse, kar pride v gledališče v Jugoslaviji, gre najprej skozi roke Dušana Jovanovića. To je bilo res. Njegove drame so bile fantastične. Fantastične in revolucionarne. Imel je nekakšen poseben stik s svetom, tudi če teh predstav sploh ni gledal. Podobno je z našim gledališčem, ki sva ga z Lenko ustanovila na Brionih. Tudi Gledališče Ulysses je revolucionarno, saj dobimo malo denarja od države. Lenka in jaz delava to zastonj – ampak zaradi najinega revolucionarnega odnosa do stvari, in to počneva že 25 let v bistvu skoraj kot donatorja tega gledališča. In nisva sama, ampak še nekaj prijateljev, ki to resnično vidijo kot svojo dolžnost. Ustvarjamo lepe predstave, letos praznujemo 25 let, kar je čudovito, res čudovito. Nikoli nismo dobili samo Milene Zupančič, ker je bila poleti vedno zaposlena, a je bil vedno z nami Ratko Polič, tu in tam Cavazza, Jure Ivanušič, Bjanka Adžić Ursulov, ki je zdaj že dolga leta Slovenka.
Tudi vi imate posebno vez s Slovenijo, saj ste tu živeli in imate tudi slovensko državljanstvo. Kako zdaj gledate na Slovenijo?
Slovenija je bila takrat zame res ... Ljudje, ki so bili takrat na oblasti v Sloveniji, so mene in Lenko zaščitili. Sicer so se jezili, ker sem jim vedno pomotoma rekel LSD (smeh), Jožef Školč pa mi je nazaj dejal: »LDS, Rade!« In sem se jim seveda vedno opravičil. A niso zaščitili samo mene, ampak še marsikoga, Đura, Lošo, vse, ki so takrat prišli v Slovenijo, da bi zbežali pred vojno. Slovenija je bila takrat za nas, kot jaz zelo rad rečem, raj v vojni. Še vedno si čutil vojno in lahko si jo čutil tudi od tukaj, a vseeno si bil v raju v primerjavi s tem, kar se je dogajalo v drugih delih Jugoslavije. Tega ne bom nikoli pozabil ljudem in temu narodu ter ljudem, ki so nam pomagali in mi končno dali potni list, da sem lahko potoval. Tako sem lahko šel v London in takrat sem posnel Before the Rain. S tem se je vse začelo. Zato vedno pridem z veseljem v Slovenijo. Eden mojih najljubših krajev je Kranjska Gora. Verjetno je v Sloveniji še več lepih gorskih predelov, vem, da je nekaj čudovitih, ampak Kranjska Gora mi je nekako ostala v srcu iz mladosti, tako da grem vedno v Kranjsko Goro.
Ko ste omenili vojno. Pred leti ste rekli, da so ljudje, ki sovražijo, nesrečni ljudje. Sovraštvo v svetu, v katerem danes živimo, je spet v ospredju in nekako se zdi, da se ponavljajo podobne stvari. Kako gledate na vse, kar se danes dogaja v svetu?
Mislim, da se bo vse uredilo in da se bo ta planet spočil, ko bo, po ne vem katerem zakonu – božjem, človeškem, družbenem, revoluciji – kapitalizem kot sistem padel. Kapitalizem kot sistem je namreč grozen. Zasužnji ljudi, zasužnji planet, izkorišča na najbolj gnusne načine to zemljo, ki se je utrudila, in ne vem, kako zdrži. Že vrsto let smo priča ozonski luknji, ki postaja vse večja, a ne naredimo ničesar, da bi jo zaustavili. Kot da tistim, ki vladajo gospodarstvu in denarju ter temu planetu, ni mar za usodo tega planeta – in to je čudno. Veste, kako oni razmišljajo? Odnos imajo samo do svojih otrok in vnukov, za drugo jim ni več mar. Niti za pravnuke jim ni mar, ker jih nimajo, ne obstajajo, dokler se ne rodijo. Jaz pa pripadam tistim ljudem, ki najdejo bratstvo z vsakim človekom na tem planetu. Lahko sem najboljši prijatelj z neznanim Kitajcem, Afričanom, ne glede na to, od kod prihajajo in katerekoli barve kože so, ker je naše srce isto, bije enako, ljudje smo isti. Ta bratovščina obrazov v vesolju, kot pravi Tin Ujević v svoji pesmi, je moja biblija. In mislim, da je prišel čas, da začnemo ljudje vse bolj razmišljati o tem in to ceniti, se prepoznati v drugem človeku ter z njim deliti skorjo kruha, če je treba. To so ta vprašanja, in ko se bo kapitalizem naveličal, bo verjetno ta planet začel počivati.
