V četrti sezoni priljubljene oddaje bo tudi tokrat z gledalci nepremagljivi dvojec Klemen Bučan in Nataša Naneva, ki je razkrila nekaj zakulisnih utrinkov, spregovorila pa je tudi o svojih glasbenih načrtih.
Česa v novi sezoni oddaje Kolo sreče ne bi ponovili – petja, petk ali kakšne izjave?
Ha, petkam se ne da izogniti, izjave so bile večinoma vse spontane in naj tako ostane še naprej. Petje pa, hm, ena moja zumbarka mi vedno, ko se pogovarjamo o Kolesu sreče, reče, da sem v eni od oddaj pesem Čin, čin, čin Drežnica tako »dobro« zapela, da sem še njo, ki ima res dober posluh, v hipu vrgla iz uglašenosti in si jo je mogla prav zavrteti, ker ni in ni mogla zadeti prave melodije. (smeh) Tako da petja ne bi ponovila, čeprav moja želja po pevski karieri še ni umrla. Optimistka pa sem!
Slišali smo, da se spogledujete z ukulelami ...
Ukulela ja, moja nova »ljubezen«. (smeh) Tečaj sem letos dobila kot darilo za rojstni dan, saj imam od nekdaj željo po glasbenem ustvarjanju, predvsem po petju in tudi po igranju kakega inštrumenta. Glasbenega znanja nimam popolnoma nič, tako da so se moji bližnji odločili, da mi za rojstni dan podarijo tečaj ukulele. Kaj naj rečem, od sredine februarja enkrat na teden obiskujem vaje pri izredno dobri – in naj poudarim – potrpežljivi učiteljici Urški Košir v Kranju. Do danes sem se naučila razumeti note in zaigrati tri akorde C, G in F. Zaigram pa … ja, Marko skače, ki bi skakal bolj počasi. To bi že šlo. (smeh)
Če bi lahko zavrteli kolo in si »izžrebali« karkoli, kaj bi si želeli?
Za to sezono si želim: čim več dobrih spontanih šal med mano in Klemnom, čim bolj udobna oblačila in pete seveda, same pozitivne goste in to, da bi vsak od njih poleg lepe izkušnje odnesel domov nekaj denarja ali čim bolj uporabno praktično nagrado.
Če bi eno geslo opisovalo vajino sodelovanje s Klemnom, katero bi bilo?
Bom začela z namigom. Namig bi bil: kaj je bistvo vsakega dobrega odnosa? Rešitev bi bila: komunikacija. S Klemnom se dobro razumeva od prvega dne, sodelavski in prijateljski odnos pa gradiva z dobro in iskreno komunikacijo.
Poleg kviza je vaša ljubezen tudi peka. Na eni izmed delavnic z drožmi ste gostili sotekmovalko iz oddaje Riba, raca, rak. Ji je fokača uspela?
Res je, peka z drožmi, predvsem pa delavnice so moja velika strast. Izredno vesela sem bila, ko se je delavnice v Kranju udeležila tudi Astrid Ana Kljun, s katero sva se spoznali na snemanju oddaje Riba, raca, rak. Od takrat sva spleti lep in iskren prijateljski odnos. Fokača je Astrid uspela fenomenalno. Astrid je sicer velika perfekcionistka in zanjo še ni bila čisto okej, zato je na družbenih omrežjih zapisala, da ji ni uspela. A vam jaz povem, fokača ji je uspela popolno, za prvo bi se lahko celo reklo, da je bila nadstandardna.
Za konec ... kaj je vaš naslednji cilj v življenju?
Poleg delavnic peke kruha z drožmi, ki so zdaj na prvem mestu, je še nekaj ciljev, eden bolj pomembnih je ta trenutek delo na sebi. Mogoče je ta izraz malo zlajnan, ampak resno mislim. V zadnjem letu se je zgodilo veliko stvari, ki so me precej »prizemljile«. Začela sem kopati po sebi in svojih vzorcih. Pri reševanju te problematike sem naletela na družinskega terapevta Izidorja Gašperlina in njegovo knjigo Čutim, torej sem. Izredno dober terapevt, ki je napisal krasno in zelo pošteno ter neposredno knjigo o čustvih, odnosih in osebni rasti – in to na zelo preprost in lahko berljiv način, s primeri iz vsakdanjega življenja in dobrim humorjem, da si knjige ne želiš izpustiti iz rok. Zame je ta knjiga učbenik življenja za lažje razumevanje sebe in posledično tudi drugih. Če mene vprašate, bi ta knjiga mogla biti kot obvezno branje v šoli. Tudi na snemanje Kolesa sreče je šla z mano in jo močno priporočam čisto vsakomur.
