V slovenske kinematografe prihaja nov slovenski delno animirani dokumentarec Dva brata, dve sestri, ki pripoveduje zgodbo o tragični razpetosti med ideologijo in lastno identiteto. Govori o nekoč znameniti slovenski družini Žagar, ki je na začetku 20. stoletja na Notranjskem razvila mednarodno lesno industrijo. Lesni koncern sta nasledila mlada brata Franci in Line, ki je navdušen nad takratno sovjetsko idejo pravične družbe postal komunist. Franci pa je poskušal ohraniti družinsko premoženje. Druga svetovna vojna je razdelila svet in na nasprotna bregova postavila tudi brata Žagar. Osemdeset let zatem Francijevi hčerki – sestri Monika in Barbara Žagar, ki sta se vrnili iz Amerike in Avstralije, v filmu raziskujeta, kaj se je zgodilo z njunima stricem in očetom. Film je režiral in scenarij zanj napisal Miha Čelar, avtor dokumentarcev Mama je ena sama, Codelli, iOtok, Sinovi burje, Konoplja osvobaja in drugih. Stripovske predloge za animacijo je ustvaril večkrat nagrajeni slovenski avtor stripov Gašper Krajnc, animacijo Gregor Kocjančič, osrednja pripovedovalka v filmu pa je igralka Silva Čušin.
Kako ste izvedeli za to zgodbo?
Film Dva brata, dve sestri je navdihnila knjiga ene od sester, glavne protagonistke v filmu, Monike Žagar – Dva brata, trije svetovi. Monika je knjigo napisala, ko se je pred desetimi leti vrnila iz Amerike, kjer je kot univerzitetna profesorica skandinavistike preživela skoraj 40 let. Knjiga je bila na neki način njeno osebno razčiščevanje s preteklostjo njene razklane družine. Mene je v knjigi najbolj pritegnila osrednja zgodba Monikinega strica Lineta in njenega očeta Francija Žagarja, ki sta se že kot mladeniča razšla zaradi politične ideologije in potem do smrti vztrajala na nasprotnih političnih polih. Po pripovedovanju družine naj bi šel Line celo tako daleč, da naj bi v dokaz svoje zvestobe partiji požgal celo eno od velikih družinskih žag! Prispodoba dveh bratov, ki ostajata sprta zaradi ideologije, ko ob tem vojna travma uničuje generacije njunih družin, se mi je zdela fantastična prispodoba naše sodobne slovenske družbe. V dokumentarnem filmu v zgodbo vstopi še Monikina starejša sestra Barbara in skupaj smo se odpravili raziskovat, kaj se je zgodilo z njunima stricem in očetom.
Kako ste prišli do sester? Sta bili takoj pripravljeni sodelovati ali ste ju morali prepričevati?
Pri Moniki je bilo sprva nekaj zadržkov, saj je menila, da je svojo nalogo na neki način opravila že s tem, ko je napisala knjigo. Barbara, ki se je projektu pridružila bolj na koncu, pa se je navdušeno podala v filmsko pustolovščino. Na snemanju smo začeli opažati, kako različni in pravzaprav odtujeni sta sestri. Ker sta več desetletij preživeli ločeno, sta se tudi svetovnonazorsko oblikovali drugače. Lahko bi rekli, da sta se tudi onidve na neki način znašli na nasprotnih bregovih. Na neki točki smo se potem odločili, da del poti prehodim z vsako posebej in ju spet srečamo na koncu. Tako so v filmski zgodbi nastala številna drobna medvrstična sporočila, ki pričajo o posledicah družinske travme, tudi v samem odnosu obeh sester.
Koliko časa je nastajal film?
Film je skupaj z razvojem nastajal štiri leta, samo snemanje in montaža pa sta potekala leto in pol.
Kaj je bil najbolj zahteven del?
Kot sem omenil že prej, je bilo presenečenje za ekipo specifičen odnos sester, ki je narekoval poseben pristop. Nekaj težav smo imeli tudi v odročnih krajih na Hrvaškem, v Gorskem kotarju, kjer smo med snemanjem naleteli na nekatere precej negostoljubne ljudi, ki se niso strinjali, da v njihovih gozdovih snemamo prav tako filmsko zgodbo. Izjemno naporno je bilo tudi potovanje v Avstralijo, kjer smo snemali Barbarino dokončno slovo od avstralskih prijateljev. Večdeseturna potovanja z mobilno filmsko ekipo postajajo danes zaradi številnih nemogočih tehničnih omejitev in stroge avstralske vstopne zakonodaje misija nemogoče. Ko se z vso tehniko enkrat prebiješ tja, sicer postane prijetno in domače, tako da razumeš, zakaj so Slovenci tam iskali nov dom, potem pa sledi še stresna in naporna pot nazaj.
Kako težavno je bilo dobiti druge sogovornike, predvsem zaradi dolge časovne oddaljenosti dogodkov?
Z večino sogovornikov nismo imeli težav, razen da so bili številni potencialni že pokojni. Imeli pa smo primer sorodnika iz družine Žagar, ki je še vedno živel v strahu pred preteklostjo in nam je sodelovanje v zadnjem trenutku odpovedal. Gospod je danes že pokojni, prav tako sta od snemanja do dokončanja filma umrla še dva naša nastopajoča. So se pa ljudje v različnih krajih različno opredeljevali do zgodbe in obeh bratov Žagar. Nekateri so se ju spominjali z naklonjenostjo, nekateri pa so na Linetovo komunistično delovanje gledali kritično.
Osmega maja je film doživel premiero v Cerknici. Zakaj ravno tam?
Lesni koncern Žagarjevih je segal od Prezida na Hrvaškem do Trsta v Italiji, natančneje do Barkovelj, kjer so imeli v lasti meščansko vilo, trgovino in nekaj skladišč lesa, ki so ga prodajali vse do Egipta. Na Milanovem vrhu, v Gorskem kotarju, Markovcu in Loški dolini ter na Rakeku (pri Cerknici) pa so zgradili velik gozdarski kompleks in dve žagi s trgovinami. Na Milanovem vrhu so kovali celo svoj lasten denar. Praktično vsaka družin v Loški dolini in skoraj po celotni Notranjski ima koga od prednikov, ki je tako ali drugače delal za Žagarje. To potrjuje tudi teden pred premiero razprodana dvorana cerkniškega kina.
Kje se bo film še dalo videti?
Film bo nadaljeval svojo pot po približno polovici kinematografov Art kino mreže. V Ljubljani za zdaj načrtujemo eno projekcijo v ponedeljek, 2. junija, v Slovenski kinoteki. Film s pogovorom bo 15. maja na sporedu v Domžalah, 19. maja v Šmarju pri Jelšah in Velenju, 21. maja v Malem Unionu v Celju, 22. maja v Izoli, 26. maja v Kočevju, 27. maja v Knjižnici Črnomelj, 28. maja v Radovljici, 20. maja v Tolminu, 3. junija v Slovenj Gradcu, 6. junija v Trstu in 12. junija v Sežani.
Ste ga želeli predvajati še kje, a ga zaradi bojkota slovenskega filma v slovenskih kinematografih zaradi zahtevanega plačevanja nadomestil za predvajanje filmov AIPA ne boste?
Drži, približno polovica kinematografov Art kino mreže, Kinodvor, Cineplex, Kino Bežigrad in Maribox so film zavrnili.
Kako vi gledate na to stanje?
Finančne obremenitve, ki jih z zakonom iz leta 2022 nalaga AIPA, za kinematografe, ki marsikje delujejo res na podlagi entuziazma, niso dobrodošla novica. Potem je tukaj še filmski evro, ki sicer predstavlja manjšo in bolj jasno obremenitev, in pa popolna ignoranca do kinov pri programskem soodločanju v novo nastajajočem slovenskem avdiovizualnem centru. Vse to so gotovo upravičeni razlogi za upor. Manj pa sem prepričan, da je bojkot slovenskega filma najboljše mogoče sredstvo za to. Dva brata, dve sestri je moj deveti film, s katerim se v zadnjih 25 letih podajam v kino distribucijo. Lahko rečem, da ni lahko, še posebej za dokumentarce, na katere ljudje odvrnejo: 'Ah, saj to bo na televiziji.' In imajo prav, res na koncu pridejo tja. Slovenskih gledalcev pri slovenskem filmu v realnosti ne zanima Berlin, še manj vedo za Oberhausen ali kak drug bolj marginalen filmski festival. Zanimajo pa jih relevantne zgodbe, ki se tako ali drugače dotikajo njihovih življenj. In ker je, če smo trezni in realni, vsak slovenski film le filmski poskus, potrebuje vsaka kino distribucija še dobro »zgodbo o zgodbi«. Ta pa, potem ko je film že posnet, terja kopico dodatne energije, nekaj denarja in veliko srca. Ko ti ni žal z desetimi ali 20 gledalci po filmu kramljati še uro ali več in pri tem zadovoljen ugotoviš, da si v pogovoru, ki je trajal dlje kot sam film, dobil še nekaj dobrih lokalnih zgodb. Vse to pa je izjemno krhko in kaj hitro lahko izgubi svoj smisel. Zato bodo vojne med AIPA, ministrstvi, krovnimi filmskimi organizacijami in kinematografi naredile največ škode samemu slovenskemu filmu in krhkemu odnosu, ki ga ima z gledalci.
Kdaj bo film na ogled na televiziji?
Dokumentarec Dva brata, dve sestri bo na sporedu RTV Slovenija, ki je tudi koproducent filma, predvidoma pozno jeseni ali v začetku letošnje zime.
